Fojbe od vrat do vrat

Oddaja se začenja s pompozno glasbo, ki je mešanica hollywoodske spektakularnosti in himne prve Berlusconijeve politične stranke Naprej, Italija. Nebeško modra barva in snežno beli salonski sedeži v televizijskem studiu so preslikava ikonografije prostorov in kongresnih podijev, na katerih je v preteklih 18 letih nastopal mogotec in politik Berlusconi.

Gostje v studio vstopajo ob gongu hišnega zvonca ter v spremstvu livriranega služabnika. Vsi razen Berlusconija, ki je, kot hišni človek, običajno sedel v studiu že od samega začetka oddaje. Bivši premier je Vespov televizijski salon uporabljal kot podaljšek vladnega urada. V poznih večernih urah je Italijanom preko zaslonov obljubljal reforme, se hvalil o dosežkih svoje vlade ali pa iz udobnega naslanjača streljal na svoje nasprotnike. Med volilno kampanjo leta 2001 je Berlusconi v studiu ob prisotnosti notarja podpisal dogovor, s katerim je Italijanom obljubil, da bo deželo spremenil v zemeljski paradiž. Berlusconi je tega leta slavil veliko volilno zmago.

Spretni doktor Vespa

V obdobju Berlusconijeve vladavine je studio Porta a Porta nadomeščal parlament. Namesto s strogim protokolom omejenih parlamentarnih razprav so si politiki in poslanci lahko pri Vespi in pred nekaj milijoni televizijskih gledalcev dajali duška, kolikor se jim je zahotelo. Zaradi visoke gledanosti oddaje se vabilu spretnega televizijskega voditelja ni mogel upreti nihče. Leta 1998 je med oddajo Vespi telefoniral celo papež Janez Pavel II. Tudi kardinal Bertone, zdajšnji vatikanski državni tajnik, je bil reden gost oddaje. Toda ne zgolj politiki, Vespovi gostje so občasno tudi estradni umetniki, športniki, dietologi in druge javne osebnosti, med katere zelo redko zaidejo intelektualci.

Pogosto se zgodi, da temperament razpravljalcev v studiu prevlada nad skoraj duhovniškim obnašanjem doktorja Vespe, kot ga spoštljivo kličejo vsi njegovi gostje. V eni od oddaj je celo prišlo do pretepa, ki se ga je udeležila poslanka Alessandra Mussolini. Toda običajno je Vespa dovolj spreten, da z veščimi manevri milijonom gledalcev pred zasloni preda svoje sporočilo.

Tako je bilo tudi pretekli ponedeljek, ko je na dan spomina na ražnju svojega studia ponovno obračal temo fojb.

Pred osmimi leti je Italija uzakonila spravo med levico in desnico z razglasitvijo dneva spomina. Na ta dan naj bi se Italijani spomnili žrtev kraških fojb ter na tisoče ezulov, ki so se ob koncu druge svetovne vojne iz Dalmacije in Istre vrnili v Italijo. Tako kot molk o tistih, ki so jih jugoslovanski osvoboditelji Trsta pokončali v kraških jamah, tudi novica o travmatični vrnitvi približno tristo tisoč ezulov v domovino dolgo časa ni prišla v javnost. Povojna italijanska oblast je namreč ezule, osumljene, da so sodelovali s fašističnimi okupatorji Jugoslavije, razselila po taboriščih in improviziranih naseljih, ki so bila razpršena po vsej Italiji.

Z dnevom spomina so v Italiji priklicali dogodke ene najbolj krvavih vojn. Izbrisane žrtve fojb naj bi ponovno našle mesto v zgodovini, je med ponedeljkovo oddajo v studiu dejal Maurzio Gasparri, vodja senatorjev razpadajoče Berlusconijeve Stranke svobode. Nasproti Gasparrija, ki je dolga leta deloval v stranki neofašistov, je sedel Marco Rizzo, vodja skrajno levičarske komunistične stranke. Na dan spomina je Vespa v svojem političnem salonu rekonstruiral malodane pozabljeno hladno vojno.

Kot je narekovala natančno izdelana koreografija, je poleg komunista sedela Alessandra Kersevan, zgodovinarka slovenskih korenin. Prav njej so bile namenjene prve nekoliko zastrupljene besede režiserja revivala hladne vojne. Vespa se je namreč zapičil v zapis, v katerem zgodovinarka trdi, da je bilo na območju Trsta v fojbah leta 1945 pobitih vsega skupaj petsto Italijanov. V nekoliko nespretnem odgovoru je Kersevanova branila svoje številke, ki jih je nasprotna stran množila z deset.

Zamolčana zgodovina

Vespi je tako uspelo sprožiti medsebojna obtoževanja. Komunist in Slovenka sta bila obtožena minimalizma in poskusa, da poskušata zločincem, ki so zakrivili povojni pokol, oprati roke, Rizzo in Kersevanova pa sta opozarjala na zgodovinski kontekst politične revanše in njenih posledic, se pravi zločinov fojb. V uvodnem filmskem zapisu oddaje, ki je imela tokrat naslov "Pregon, fojbe in izgnanstvo", je bila implicitna trditev, da so bili dogodki v Trstu in Istri poskus etničnega čiščenja. S filmskim materialom o odkrivanju novih skupinskih grobov (Leše) na območju Slovenije pa je vodja oddaje skušal orisati Slovence kot narod, ki očitno ljubi pokole.

Na drugi strani pa je Rizzo opozoril na Mussolinijev govor iz leta 1920, v katerem je duče Slovane razglasil za inferiorno raso barbarov ter predlagal uničenje pol milijona Slovencev in Hrvatov. Toliko je bilo namreč avtohtonega prebivalstva na ozemlju, ki je z rapalsko pogodbo po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Rizzo je poleg tega trdil, da so nacisti in fašisti do 8. septembra 1943 v Istri pobili 250.000 Slovencev in Hrvatov. Raoul Pupo, zgodovinar na univerzi v Trstu, se je strinjal, da so bile fojbe in izgon Italijanov z območja nove Jugoslavije politična revanša, ne pa etnično čiščenje.

Zgodovinar je poleg tega ponovil znano dejstvo, da sta jugoslovanska in italijanska stran fojbe uporabljali instrumentalno, za nadaljevanje političnih spopadov in obtoževanj, kadarkoli so bila ta potrebna. Dejstvo, da so v Italiji po vojni prenehali razpravljati o žrtvah fojb, pa je Pupo pojasnil s političnim interesom Italije, potem ko je Jugoslavija leta 1948 izstopila iz Kominforma in tako postala zaščitna cona Italije pred morebitnim napadom Sovjetov.

Med razlogi, zakaj je Italija dolga leta molčala o žrtvah fojb ter maltretiranju sorojakov oziroma ezulov, pa je po njegovem mnenju še en dogodek. Jugoslovanska in mednarodna skupnost sta po vojni pripravljali sodni proces proti italijanskim vojnim zločincem na jugoslovanskem ozemlju. Togliatti, vodja italijanskih komunistov in član povojne vlade, je s posredovanjem pri Titu proces zaustavil. V zameno so Italijani Jugoslaviji vrnili večino zaklada Karađorđevićev, ki so ga med vojno zaplenili v Črni gori.

Skoraj dve uri trajajoča oddaja, med katero so z ene in druge strani letele obtožbe in žalitve, pa je imela tudi svoje banalno ozadje. Na dan spomina predsednik republike na Kvirinalu sprejme preživele ezule in sorodnike žrtev fojb. Pogoltna televizija in spretni Vespa sta te nenavadne obiskovalce prestolnice povabila še v studio, z izgovorom, da gre za spomin prizadetih, pa je Vespa zavrtel popolnoma drug film. Protagonist te predstave je bila Italija, ki ni nikoli priznala, da je bila v drugi svetovni vojni poraženka. Zgodovinar Pupo je prisotne v studiu zaman opozarjal, da so poražencem vojne odrečene določene pravice in da imajo boleči spomini povsem italijanske korenine. Ob koncu oddaje je to priznal tudi Vespa. Brez časa za diskusijo je tik pred koncem oddaje pokazal kratek film, ki priča o italijanskih zločinih na jugoslovanskem ozemlju. Končno.