Tisto, kar je zame izziv, je situacija, v kateri je država, in pač vem, da sem edini državljan te države, ki ima največ izkušenj in znanja s tega področja, zato sem se tega tudi lotil, in če bo Slovenija izšla iz krize, bo to zame zmaga nad tem izzivom.
Gospod Majer meni, da je edini z največ izkušnjami lahko samo eden (TVS, 9. 2. 2012)
* * *
Vrhunec cinizma je narodu groziti z varčevanjem in odpovedovanjem iz razkošnega dvorca. V sedanjem času je usoda monarhov dokaj nepredvidljiva.
Bralec Vojko Gorenc v Dnevniku
* * *
"Dopuščam možnost, da ne razumem visoke umetniške vrednosti. Itak umetnost menda smejo razumeti samo še umetniki, morda kritiki. In če je zadeva kakovostna, ali lahko pričakujem, da jo bodo ponavljali v Stožicah in pobirali vstopnino?"
Žiga Turk, minister za visoko šolstvo, šolstvo, kulturo, šport in ostalo
* * *
Pisalo se je leto 2004. Dolgoletna desna opozicija je na velika vrata vstopila v vladno palačo. Ena od vidnih novosti je bila ločitev šolstva od visokega šolstva in znanosti v prej skupnem ministrstvu za šolstvo, znanost in šport. Tako sta ločeni ministrstvi takrat prevzela dr. Jure Zupan in dr. Milan Zver. Zakaj neki dve ministrstvi? Jasno vendar! Doslej je en minister pokrival preveliko področje. Od predšolske vzgoje do visokega šolstva. Kar je morda tehten argument, čeprav so takrat zlobni komentarji zapisali, da ima premier pač na spisku veliko lačnih ust in jim je treba podeliti funkcije in plače. A sedaj se piše 2012. Ti isti kompanjoni sedaj združujejo prej ločene šolske in raziskovalne resorje in pridajajo še tretjega. Ministrstvo za kulturo. V teh dneh je bilo veliko utemeljenih argumentov zoper to odločitev. A ključna poanta se morda zabriše v opozarjanju na simbolično izgubo. Kot sem že zapisal, je verjetno ključni motiv za preurejanje ministrstev nova topika, ki bo legalno omogočila temeljito kadrovsko rekonstrukcijo po Majerjevi meri. Res je, da obstaja celo nekaj podobnih rešitev v Evropi. Prav veliko sicer ne. A to še ne pomeni, da je rešitev dobra. Politika je že marsikje eksperimentirala na račun njenih uporabnikov. Denimo v Nemčiji je bilo financiranje filmske produkcije pod ingerenco notranjega ministra. Si predstavljate, ko je po tako imenovani nemški jeseni v drugi polovici sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih prejšnjega stoletja tako imenovani novi nemški film dosegel vrhunec, se uvrstil v vrh evropskega avtorskega filma, je drobiž za avtorske filme štel notranji minister! In da bi bil absurd še večji, je v tistem času zvezni notranji minister postal bavarski konservativni politik Friedrich Zimmermann. Sedaj si predstavljajte, kakšen paradoks: ultrakonservativni Fritz Zimmermann odšteva novce za družbenokritične filme Schlöndorfa, Fassbinderja, Wendersa, Herzoga, Reitza… pa celo ultraradikalnega Lotharja Lamberta, ki je zasanjanemu krščanskodemokratskemu pogledu na domovino vračal pogled homoseksualcev, transvestitov, azilantov, gastarbajterjev, obarvancev in sploh vseh mogočih avtsajderjev. Kot da bi Gorenak financiral projekte Metelkove, Ljudmila Novak pa poročala istospolne pare. Ker je zakonodaja bila pač taka, je imel hude probleme. Nekaj časa se je pasivno upiral z različnimi uradniškimi triki, na koncu pa se je ojunačil in arogantno izrekel neizrekljivo, da ne bo financiral filmov, ki jih noče gledati nihče, razen producentov. Takrat so se dvignili nad "bavarskega kmetavza" številni, tudi bolj tradicionalno umeščeni umetniki in intelektualci. Mar je kvantiteta merilo umetnosti? Je! Vprašajte našega ministra za šolstvo, znanost, kulturo in vse ostalo, pa vam bo povedal, kaj je merilo. Ste sposobni razprodati Stožice? Torej Helena Blagne in Zdravko Čolić sta večja umetnika od komornega ali jazzovskega solista. Filmska limonada je večja stvaritev od avtorskega filma, ki si ga ogleda nekaj sto, v najboljšem primeru dva, tri tisoč ljudi. Na zdravje je večji kulturni dosežek nacionalke kot Knjiga mene briga ali Rončelova oddaja Izza odra. Na fajt naravnani kulturniki bi morali veliko bolj odreagirati na zgornje besede, kot na samo rekonstrukcijo ministrstva. S tem so šele zares dobili klofuto. Ne spomnim se, da bi kdaj kakšen minister za kulturo izjavil kaj tako vulgarno populističnega. Takšnega demagoškega antielitizma verjetno tudi v najbolj svinčenih komunističnih časih ni izrekal noben "republiški sekretar za kulturo".
A to je vseeno drobec, drobna uvertura v veliko zgodbo, ki se je začela pisati že prvi popoldan po izvolitvi vlade. Pravzaprav se je generalni kurz začrtal že na predvečer. Kdor ni videl oddaje Pogledi Slovenije, je marsikaj zamudil. Tokrat v prvem planu on sam - Majer. Na gradu Brdo, razkošno razsvetljenem, v velikem kadru. Pogovor dveh v veliki dvorani. Hladna marmorna dekoracija, hladno nizanje groženj. Najprej je povedal, da bo treba odpuščati. Sem si rekel, glej, glej, končno ga je prevzela krščanska milost. A sem ga za hip očitno narobe razumel: ne misli odpuščati ljudem, ampak odpuščati ljudi. Predvsem bo treba varčevati, pravi. Tako kot varčuje predsednik vlade!? Je že kdaj bil kakšen predsednik vlade postavljen v tak rojalistični format? Skoraj zagotovo ne. Prav zanimivo bi bilo videti, kdo je prevzel stroške predstave. In res je bila predstava. Vprašanja zgolj toliko "nadležna", da je nanje lahko elegantno odgovoril. Nobenih zajedljivih podvprašanj. Še več. Majer ponovi že večkrat izrečeno floskulo, da je Slovenija v Pahorjevem mandatu padla na lestvicah medijske svobode. Kar je sicer res. A izpraševalec ga ne popravi, da so padci pojasnjeni prav z njegovimi tožbami proti novinarjem in konkretno s tožbo proti Berglundu.
Tokrat Majer res ne zabušava in se ne spreneveda. Že v petek popoldan so rezali glave. Kot se spodobi. Če je Pahor pustil denimo Dragu Čeparju pripeljati mandat direktorja Urada za verske skupnosti do konca, je Majer Guliča odstavil sredi mandata. Z nobenim racionalnim argumentom se tega ne da pojasniti. Guličev mandat ne bi vplival na znižanje bonitetne ocene in javni dolg se ne bi povečal. Prav zanimivo bo slišati pojasnilo Viranta, ki je vstop v koalicijo pogojeval z nezamenjavami po političnih kriterijih. Kako bo pojasnil te zamenjave? In predvsem, kako bo v kontekstu racionalizacij z napovedanimi odpuščanji pojasnil, da imamo v vladi ministrico za rudna bogastva. V kabinetu predsednika vlade pa so nastavili dva državna sekretarja iz stranke DeSUS. Zakaj Ujčiča, katerega najbolj prepoznavna strokovna referenca je neplačevanje zaposlenih na njegovem kanalu RTS, je težko reči. Še zlasti ker niti sam ta čas ne ve, kaj bo (bi) delal. Že kaj. Morda kot svetovalec za varčevanje v medijih. Podobno kot Ljubo Jasnič, ki ima najbolj prepoznavno strokovno referenco, da je nasprotoval vstopu DeSUS v koalicijo. Motiv je jasen: zaposlimo ga, da se ne bi kasneje Erjavcu zgodili upokojenci. Brez Erjavca DeSUS ni stabilen partner. A časi so težki, in če hočemo odpuščati in varčevati, nujno potrebujemo stabilno koalicijo. Pa naj stane, kar hoče.
