Koren je v zadnjih treh letih in pol dokazal, da ima v nogometu lastnost, ki je prirojena in jo imajo redki - je vodja na igrišču in ob njem. V praktično vseh potezah, ki jih je vlekel od leta 2008 naprej, so bile vidne lastnosti njegovega značaja - pedantnost, doslednost in perfekcionizem. V skladu s tem je ravnal, ko je pred začetkom kvalifikacij za svetovno prvenstvo leta 2010 izpustil nekaj prijateljskih tekem. Ko je tik pred začetkom prve kvalifikacijske tekme pri selektorju Matjažu Keku uveljavil ideje glede načina igre in hierarhije v reprezentanci, kar je bil izvor kasnejših uspehov. Pa ko se je izpostavil v sporu z nekdanjim predsednikom Ivanom Simičem. Ko je vodil slovensko reprezentanco na svetovnem prvenstvu. Ko je reprezentanca igrala slabše v zadnjih kvalifikacijah in se ni uvrstila na evropsko prvenstvo. Ko se je zavil v molk v medijih. In nazadnje, ko se je odločil, da za reprezentanco ne bo več igral. V tem slogu je bila začrtana tudi njegova klubska kariera, ki brez večjih nihanj v tujini traja od leta 2004. In takšen je tudi njegov slog igranja.
To je Robert Koren: mož, ki želi, da so vsi koščki v mozaiku na svojem mestu in od tega ne odstopa. A na tej točki nastane težava. Ko pedanten in dosleden perfekcionist deluje v tako zmedenem in intrigantskem okolju, kot je slovenski nogomet, je trk neizbežen. Podobno kot njegovi koroški rojakinji Tini Maze značaj in življenjske vrednote, ki so daleč od nogometnih konvencij, ne dovoljujejo delovanja v skladu z ustaljenimi nogometnimi normami.
Natančnih razlogov za slovo Robert Koren ni navedel. A skrivnost se bržčas skriva prav v trku med pedantnostjo in zmedo. Ob tem bi marsikaj razkrili tudi odgovori na vprašanja, kdo koga je ali ni klical po telefonu in zakaj se Koren in selektor Slaviša Stojanović nista sestala.
