To je še vedno Brecht!

Tako se nam v petek obeta slovenska premiera te drame v koprodukciji SNG Drama Ljubljana, javnega zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture in Cankarjevega doma. Glasbeno in spektakelsko bogata predstava s proračunom slabih 200.000 evrov bo uprizorjena v prostoru, v katerem smo sicer bolj vajeni simfoničnih orkestrov kot gledaliških ansamblov, torej v največji dvorani Cankarjevega doma, Gallusovi. V kriminalni zgodbi o vzponu koruptne finančno-politične srenje bo v naslovni vlogi nastopil Jernej Šugman, režijo podpisuje Eduard Miler, dramaturgijo in adaptacijo besedila pa Žanina Mirčevska.

Brecht je napisal besedilo posebej za ameriško občinstvo, in to z jasnim didaktičnim namenom: da bi Američanom razkril potek in razloge Hitlerjevega vzpona na oblast ter jih tako seveda posvaril pred čim podobnim. Predstavo si je zamislil kot alegorijo in dogajanje postavil med gangsterje v tridesetih letih v Chicagu, ki prevzamejo oblast nad trgovci cvetače. Dramski junaki so neposredne aluzije na nacistične veljake (Arturo Ui na Hitlerja, Giri na Hermana Göringa, Roma je Ernst Röhm, Givola pa Joseph Goebbels), vsako dejanje pa parafraza stvarnega dogodka. "Imamo na primer tipa, ki ga poberejo s ceste, ga napijejo in privlečejo na sodišče, kjer ga obtožijo, da je požgal cvetačna skladišča - to je seveda alegorija na požig Reichstaga!" nam pojasnjuje dramaturginja in avtorica adaptacije Žanina Mirčevska. In kako se bomo med temi vzporednicami znašli danes, osemdeset let po vzponu Hitlerja?

"Dramska struktura besedila ni ravno najboljša," odkrito pove Mirčevska, ki meni, da je to tudi eden od razlogov, zakaj besedila tako dolgo niso uprizarjali. Parafraz in alegorij naj bi bilo v njem ogromno, saj je vsak prizor refleksija zgodovinskega dogodka v Nemčiji med letoma 1928 in 1934. Poleg tega je v drami kar 43 likov, pridružijo se jim še skupine gangsterjev, novinarjev in ljudskih množic, ki nimajo jasno izdelane dramaturške funkcije. "Niti najbolj specializiran zgodovinar ne more povezati vseh likov in dogodkov, kaj šele občinstvo!" pravi dramaturginja. Zato je bila njena naloga temeljita adaptacija in prestrukturiranje besedila: "Zdaj imamo samo 16 dramskih likov in pet članov orkestra. Zgodba je reorganizirana, bolj tekoča in preprosta, balast in nejasnosti so odstranjene - a nič ni zanemarjeno. To je še vedno Brecht!"

Nihče ga ni ustavil

V osrčju Brechtove predloge je pripoved o podkupljivosti, korupciji, povzpetništvu, diktatorstvu in človeški pasivnosti. Ob tem nam takoj pride na misel vprašanje, ali so tudi ustvarjalci tokratne uprizoritve črpali iz konkretne stvarnosti. "Ne, vse je že vključeno v samem besedilu, a to zveni tako dnevnopolitično, da so me večkrat vprašali, ali nismo za te intervencije poskrbeli kar sami," pojasnjuje Mirčevska. Je Brechtovo besedilo torej preroške narave? "Niti ne," meni dramaturginja, "to je besedilo, ki je vedno aktualno, ker nas opozarja, da lahko apatičnost in letargičnost vsakega posameznika posredno pomagata pri vzponu zločinske oblasti." To je tudi razlog Uijevega vzpona, ki ga je bilo, kot pravi naslov drame, mogoče ustaviti - a ga pač nihče ni. "Če pravočasno ne reagiramo na zlo, pomeni, da smo v njem soudeleženi in smo mu pomagali, da pride na oblast. Zelo bistveno je, da na vsako podrobnost, vsako "neslano" izjavo takoj reagiramo. V slovenskem parlamentu poslušamo nestrpne, šovinistične, mačistične izjave, a redki so novinarji in intelektualci, ki temu takoj rečejo: Dovolj!"

Tokratno uprizoritev Ustavljivega vzpona Artura Uia bodo obeležili za slovensko produkcijo nestandardni pogoji, predvsem zaradi odrskih dimenzij in tehniških zmožnosti Gallusove dvorane. Ustvarjalci obljubljajo, da bodo možnosti dvorane izkoristili pri razvoju vseh gledaliških elementov. Na odru bo v živo igral orkester petih glasbenikov (Boštjan Gombač, Janez Dovč, Vid Drašler, Goran Krmac in Matija Krečič), ki so tudi avtorji izvirne glasbe. Zaživele bodo tudi velike orgle v Gallusovi dvorni, in to ob Chopinovi pogrebni koračnici. "Glasba je narejena v gangsterskem stilu, z vonjem po Italiji, tarantelah, po cirkusu, tudi kakšna zabavna vojaška koračnica se pojavi vmes, saj vsi mafijci, gangsterji in politiki uživajo v svoji moči, dokler jo še imajo," je pojasnil Gombač. Gledališki dogodek bodo zaokrožili še bogata scenografija Marka Japlja, videoprojekcije Andreja Intiharja in galantni kostumi Lea Kulaša.

Vredni smo boljših odrov

Sicer pa ni skrivnost, da se je projekt pri svojem nastanku soočil tudi z nekaterimi težavami. Po prvotni zamisli naj bi na odru Gallusove dvorane uprizorili Ples vampirjev v režiji Diega de Bree, a so novembra ugotovili, da vendarle ne morejo pridobiti vseh avtorskih pravic. Nato so hitro sprejeli odločitev za uprizoritev Brechtovega besedila. Glavno vlogo so najprej ponudili Juriju Zrncu, a je ta zbolel, zato ga je v vlogi naslovnega junaka zamenjal Jernej Šugman. Čas za vadbo in režijo predstave se je tako skrčil na en sam mesec, kar je precej manj časa, kolikor ga po navadi dobijo druge, produkcijsko ne tako zahtevne predstave.

Zanimivo vprašanje je tudi izbira Gallusove dvorane CD, zagotovo izjemnega prizorišča, ki pa z zmogljivostjo 1500 obiskovalcev morda prerašča potrebe slovenskega gledališkega občinstva. V Gallusovi dvorani bodo namreč predstavo odigrali kar trinajstkrat, februarja pa se bodo selili v evropsko prestolnico kulture, kjer bodo dvakrat nastopili v SNG Maribor. V Cankarjev dom sicer želijo pritegniti 8000 gledalcev, pri čemer računajo tudi na 3000 abonentov ljubljanske Drame. V zvezi s temi vprašanji smo se obrnili na Diano Koloini, vodjo gledališkega programa v Cankarjevem domu: "Ne strinjam se z mislijo, da je našega gledališkega občinstva premalo, da bi napolnilo Gallusovo dvorano. Prav nasprotno, v Sloveniji je občinstva dovolj, res pa je, da je ponudba gledaliških in drugih programov, posebej v Ljubljani, zelo obsežna, občinstvo pa je razpršeno po različnih avditorijih. Zato imajo nekateri projekti, še zlasti tisti, ki se odmikajo od utečenih standardov, težave s privabljanjem gledalcev: to velja tako za specifične dogodke, torej za še neznane avtorje in tujce, ki k nam prihajajo prvič, kot tudi za problemsko zahtevnejše predstave."

Diana Koloini je pri odločitvi za umestitev uprizoritve v Gallusovo dvorano izpostavila še obvezo, da slovenskemu gledališču ponudijo možnost ustvarjanja na velikem, sodobno opremljenem odru, do kakršnega sicer nima dostopa. Slovensko gledališče je v evropskem merilu na zelo visoki ravni, poudarja Koloinijeva, a kljub temu "nesporno vrhunski igralski ansambel" ljubljanske Drame deluje v "stari in prepišni hiši". Dimenzije odra v ljubljanski Drami po evropskih standardih ustrezajo komornemu gledališču, oprema pa je zastarela, je dodala in zaključila z mislijo, da si tako slovenski gledališčniki kot njihovo občinstvo zaslužijo večje in boljše odre.