Mamin delovni dan se začne ob pol sedmih zjutraj in traja tja do šestih ali sedmih zvečer. Običajno dela tudi ob sobotah in nedeljah. Z očetom to smatrava kot velik napredek. V prvih letih po ustanovitvi podjetja, je bilo veliko dni, ko ponoči sploh ni šla domov, jaz pa sem spal na preprogi v njeni pisarni. Ko sem bil majhen se nisem dobro zavedal, koliko odrekanja je potrebno, ko se podaš na svojo podjetniško pot. Zdaj lahko to tudi iz lastne izkušnje potrdim. Zelo težko je pridobiti prve stranke. Tudi če gre vse po načrtih, je dan prekratek, ko pa se je treba soočiti še z vsemi nepredvidenimi zapleti, zaradi pomanjkanja časa trpijo odnosi z bližnjimi.
Druga pomembna stvar, ki sem se je naučil od nje je, da je v malem podjetju vse odvisno od ustanovitelja. Ne more si privoščiti, da bi preložil delo na nekoga drugega. Stranke pričakujejo, da je delo opravljeno ne glede na okoliščine in namesto podjetnika ga ne bo opravil nihče drug. Za vse je odgovoren sam, kar pomeni, da mora sam reševati vse probleme, ki se pojavijo.
Star sem bil šest ali sedem let, ko je mama kupila za tiste čase strašno moderen računalnik. Intel 486, in samo zame so nanj naložili nekaj igric. Super! Kot otrok sem bil precej radoveden, zato sem z veseljem brkljal po njem, dokler ni nekega večera nehal delati. Ne spomnim se točno, kaj sem naredil narobe, ampak mislim, da mi je uspelo formatirati disk. To samo po sebi ne bi bilo zelo narobe, če ne bi bili na njem računovodske evidence čisto vseh strank maminega podjetja. Ponoven vnos vseh podatkov bi trajal več mesecev, in samo sreči se je treba zahvaliti, da je obstajal dokaj ažuren arhiv v papirni obliki, uporaben v takšnih nujnih primerih.
Ne spomnim se, da bi me tedaj kaj posebej kregali, kar je dokaj presenetljivo ob dejstvu, da je moral tisti arhiv oče izkopati iz kontejnerja za smeti. Mislim, da je za to potreboval več ur. To priložnost bi zato izkoristil, da se tudi javno opravičim mojim staršem za vse neprijetnosti, ki sem jih tedaj povzročil.
Odnosi v družinskem podjetju so nekaj posebnega. Po eni strani gre za ljubeč družinski odnos, kjer se starši trudijo otroku dati vse, in mu omogočiti kar se da najboljše pogoje za življenje, po drugi strani pa gre za poslovno razmerje med šefom in zaposlenimi, v katerem ni prostora za nedisciplino. Ko zraven dodamo tudi dejstvo, da skupaj preživimo cele dneve, poln delovnik v pisarni, nato pa še večere doma, so občasni konflikti neizbežni.
Okolica in vrstniki na otroke podjetnikov običajno gledajo kot na zelo priviligirane, pogosto razvajene mladce, ki jim je vse dano. Čeprav je res, da mi nikoli ni ničesar manjkalo, to vseeno ni ravno poštena ocena. Moje otroštvo je bilo izjemno lepo, vendar v veliki meri vezano na delo moje mame. Kot nepoboljšljiv nekonformist si nisem predstavljal, da bi kadarkoli delal v tako “dolgočasni” stroki, kot je računovodstvo, a temu se nisem mogel izogniti. Sprva sem se v delo vključil, ker je bilo treba vskočiti zaradi nadomeščanja porodniškega dopusta, a sem ostal še mnogo dlje. Od otrok v družinskih podjetjih se pač pričakuje, da bodo posel prevzeli in ga vodili naprej po upokojitvi staršev.
Ko sem prišel v podjetje sem se počutil precej neprijetno. Mama je vame polagala ogromne upe, jaz pa nisem imel nikakršnega strokovnega znanja. Vse zaposlene so se do mene vedle z izrazito distanco, kot do šefa, v bistvu pa so o delu v podjetju vedele vse, jaz pa nič. Zdelo se mi je strašno nepošteno, da bi jim moral jaz biti nadrejeni samo zato, ker imam pač privilegij direktoričinega sina. Nekaj tednov se sploh nisem upal pogovarjati z njimi.
Ne glede na to, da nimam pedantnosti in urejenosti, ki je nujno potrebna za računovodski poklic, smo se v nekaj mesecih zadovoljivo ujeli. Z mamo sva se sicer vsake toliko sporekla, ampak na koncu se je izkazalo, da dobro sodelujeva. Jaz sem priznal, da je koristno, da sem se priučil računovodskih znanj, ki mi pridejo zelo prav. Ona pa se je pustila prepričati v investicijo v najnovejšo tehnologijo, ki podjetju omogoča storitve opravljati prek spleta ter v malo bolj agresiven marketing, zaradi česar se je število naročnikov skoraj podvojilo.
Ko sem lani dokončno zapustil domače podjetje in ustanovil svojega, so mi te izkušnje prišle izjemno prav. Nobena šola, magisterij ali MBA program ne da toliko znanja. Spoznal sem delo s strankami, trženje, zakonitosti vodenja podjetja, poslovne finance in še nešteto drugih malenkosti, zaradi katerih je moja podjetniška intuicija boljša.
Če ne bi bilo moje mame, jaz ne bi bil podjetnik. Poleg ogromno izkušenj, ki jih je delila z menoj, igra vlogo zaupnika in mentorja, kamor se lahko obrnem po nasvet. Zato, četudi je bilo pogosto težko in je bilo potrebno mnogo odrekanja, odraščanja v podjetniški družini ne bi zamenjal za nič na svetu. Posamezniki, ki imamo to izkušnjo, smo v podjetništvu nedvomno v veliki prednosti.
Ne maram pa slišati, da nam je vse dano na pladnju. Čeprav iz drugačnega izhodišča, smo se morali ravno tako boriti, da smo prišli do tja, kjer smo sedaj. Kot naslednja generacija podjetnikov smo pod mnogo večjim pritiskom, saj nam bo okolica še z večjim veseljem privoščila neuspeh. Od nas se pričakuje zelo veliko. V upravljanje nam je dano dobro ime naših staršev in to je ogromna odgovornost.
