Med tistimi, ki uporabljajo različne reproduktivne postopke, je mnogo takih, ki potrebujejo spolne celice tretje osebe. Kot nove družinske formacije so prav te družine najzanimivejše, saj v njih prihaja do prepletanja bioloških in socialnih meja. S spermo ali jajčecem tujega darovalca/darovalke je vsaj eden od staršev otrokov socialni starš. Če pa prejmeta obe spolni celici, postaneta socialna starša, kar ju v biološko-genetskem smislu približa staršem, ki posvojijo otroka.

Od spolnih tekočin in celic do starševstva je za mnoge dolg, mučen, finančno drag in etično ter vrednotno naporen proces. Povezan je z velikim številom reproduktivnih izbir: ali naj sploh imam otroka, če ga ne morem/ne moreva imeti po "naravni poti"? Kako se to naredi? Kolikokrat naj poskusim? Naj grem v tujino? Komu naj povem? Naj otrok to izve? Sem še njegova mama, če je jajčece druge ženske/sem še njegov oče, če je seme drugega moškega? Kaj vse gre lahko narobe? Ali si nakup spolnih celic lahko privoščim? Reproduktivna izbira je za vse več ljudi stvar zavestnih odločitev, premišljenih dejanj, čustvenih pretresov in kreditnih transakcij.

Svoboda in prisila reproduktivnih potovanj

Ugledna znanstvena revija Human Reproduction pokaže, da se število medicinskih reproduktivnih posegov in tudi število znanih klinik, ki posredujejo podatke, vsako leto povečujeta. Povečuje se tudi uspeh, ki ga ima medicinska reproduktivna tehnologija pri rojevanju otrok. Leta 2006 je bilo v Evropi največ klinik v Italiji (202), Španiji (182), Nemčiji (122) in Franciji (102), največ otrok pa se z uporabo MRT rodi v severnoevropskih državah. Če je v Italiji recimo 1 odstotek otrok, ki so rojeni s pomočjo medicinske reproduktivne tehnologije, jih je na Danskem 4 odstotke. Razlike se kažejo tudi v dostopnosti MRT na milijon žensk. Leta 2006 je bila MRT v Latviji uporabljena tekom 475 ženskih reproduktivnih ciklusov na milijon žensk, na Danskem pa tekom 10.132 ciklusov. Veliko od zbranih podatkov je le približnih, saj mnoge klinike podatkov ne pošiljajo ali pa iz njih izpustijo recimo podatek o darovanju sperme tujega darovalca (primer Slovenije med letoma 2004 in 2006). Zanimivo pa je tudi, da so podatki za leto 2006 objavljeni šele leta 2010.

Evropski podatki dokazujejo, da se povečuje število oploditev s tujo spolno celico, predvsem najpreprostejši postopek, to je vnos sperme v maternico (intrauterinska oploditev), povečuje pa se tudi število darovanih jajčec. Leta 2006 je bilo najvišje število darovanih ženskih spolnih celic v Španiji (6547), sledili so Združeno kraljestvo (1763), Rusija (1100), Francija (573) in Češka (511), kamor odhaja tudi veliko število slovenskih parov.

Po statistiki Ginekološke klinike (oktober 2011) je bilo v zadnjih desetih letih, odkar se je pri nas začelo darovanje spolnih celic (leta 2001), le 120 domačih darovalcev in 47 darovalk. 129 otrok se je rodilo s pomočjo darovanega semena, 17 otrok pa s pomočjo darovane ženske spolne celice. Prav gotovo ni naključje, da v tej statistiki ni podatka, koliko ljudi je odšlo na tuje, zagotovo pa ga imajo zavarovalnice, ki v zakonskih okvirih določenim parom plačajo reproduktivne postopke. Reproduktivna potovanja žensk in istospolnih parov so zaenkrat še siva lisa državne statistike.

Če v nekaterih državah obstaja mobilnost semen in jajčec, morajo pri nas ženske in moški pogosto potovati, da pridejo k spolnim celicam, saj zakonodaja onemogoča uvoz tujih spolnih celic in ne dovoljuje, da bi neplodni par dobil dve spolni celici hkrati, spermo in jajčece tujega darovalca/darovalke. O tem zgovorno pričajo spletni forumi, ki imajo povsem nedvoumne naslove, kot so "Po darovano jajčece na Češko" ali pa "Posvojitev zarodka" (kar je postalo ljudsko poimenovanje pridobitve dveh tujih spolnih celic). Gre za prav posrečeno povezavo med vse pogostejšimi mednarodnimi posvojitvami, kjer starši posvojenega otroka pripeljejo domov, in postopkom, pri katerem zdravnik v maternico vstavi s tujo spermo oplojeno tuje jajčece, ki se skupaj z žensko ali parom v trebuhu pripelje domov.

Ena od žensk je napisala: "Vsem, ki odhajate v Prago, želim veliko sreče. Iz Prage že kakšne 2 meseca potuje k nam pravi baby boom." (Samanta2, 6.6.2011, 18:36, www.med.over.net)

Druga je napisala:

"Konec aprila sva bila v Pronatalu. Oplodilo se je vseh sedem jajčnih celic darovalke. Dva zarodka so mi vstavili in čaka me še 5 zamrznjenčkov. Prejšnji teden sem bila na krvnem testu (S-BetaHCG=3347.2), UZ včeraj pa je pokazal, da sta se prijela oba zarodka. Z možem sva presrečna. Žal nama je le, da nisva šla v Prago preje." (Mayita, 24.5.2011, 12:17, www.med.over.net)

V danskem Cryosu, največji spermalni banki na svetu, ki dobavlja spermo več kot 65 državam po vsem svetu (na naslove klinik ali posameznic), je največ darovalcev Dancev in Skandinavcev, med njimi pa se najdejo tudi bosanski pilot Mirko, romunski študent menedžmenta z modrimi očmi in vietnamski študent medicine temnih oči (oktober 2011). Dragoceno je, da omogoča tudi shranjevanje sperme (v primeru bolezni, ki bo posamezniku onemogočila plodnost čez nekaj let). V Združenem kraljestvu je vse več primerov mladoletnih otrok, ki jim bo zaradi napredujoče bolezni onemogočeno imeti biološke otroke, zato socialne delavke poskrbijo za shranjevanje sperme že pri 14-letnih dečkih. Danski Cryos je ustanovil nekaj svetovnih podružnic, kot na primer Cryos New York, saj je med Američankami veliko povpraševanje prav po skandinavskih darovalcih. Dansko seme pa ni cenjeno le zaradi skandinavskega fenotipa, temveč tudi zato, ker ima država od leta 2006, formalnopravno pa od 2008, enega najbolj uporabnikom prijaznih sistemov, kar pomeni, da si družina ali posameznica lahko izbere bodisi seme znanega ali neznanega darovalca.

Poleg Danske ima tudi Izrael uporabnikom prijazno zakonodajo in je primer zanimivega soobstoja različnih ali celo nasprotujočih si moral. Po eni strani je država utemeljila pronatalizem kot narodno dogmo in je natalitetna politika del državnega načrta za širitev nacionalne države, k čemur pripomore tudi reproduktivna medicina. Po drugi strani pa je oploditev z eno ali obema spolnima celicama tujega darovalca ali darovalke omogočena vsakomur ne glede na zakonski status in spolno usmerjenost. V državi, kjer umetne oploditve opravljajo že od konca sedemdesetih let, imajo tudi največje število bolnišnic za medicinsko reprodukcijo na število prebivalcev in enega najvišjih konzumov prokreativnomedicinskih posegov. Medicinska reprodukcija v Izraelu ni toliko stvar moralnih diskusij, kakor je demonstracija velikih uspehov medicinske znanosti in uspešnosti zdravnikov. Ideja v ozadju je, da lahko rodi vsakdo, ki si to želi, da je pravica do otroka univerzalna, vse dokler ima država od tega tudi nekaj natalitetne koristi. V tem smislu je sicer konservativni nacionalni projekt hkrati tudi moderen.

Od spolnih celic do starševstva: ustvarjati vtis "kot da"

Pri oploditvi s spolno celico tretje osebe nastanejo različne družinske formacije. Otrokov uradni oče je v resnici socialni oče, saj z otrokom ni genetsko povezan. Z otrokom je genetsko povezan darovalec semenskih celic, ki ga zakonodaja opredeljuje kot moškega, "katerega semenske celice se uporabijo za oploditev ženske" (ZZNPOB, čl.9). Enako velja za žensko, ki za spočetje potrebuje jajčece darovalke in postane otrokova socialna mama, ki z otrokom ni genetsko povezana. Otroci, ki se rodijo, imajo v biološko-socialnem smislu tri starše. Za spočetje otroka sta fizično sicer potrebna dva odrasla, v socialnopravnem smislu pa trije odrasli, saj slovenska zakonodaja prepoveduje, da bi spolno celico dobila ženska ali moški, ki nista poročena ali ne živita v zunajzakonski skupnosti.

Pri tistih, ki odidejo v tujino, da dobijo obe spolni celici, ima otrok štiri starše, dva socialna in dva genetska. V kolikor pa ženska ali moški potrebuje še gestacijsko mamo (ki bo otroka donosila), v procesu sodeluje pet odraslih, ki so nujni za spočetje otroka: dva socialna starša, darovalec sperme, darovalka jajčeca in gestacijska mama (surogatsko materinstvo). Oboje je v Sloveniji prepovedano in od tod reproduktivna potovanja.

Ne samo v Sloveniji, tudi drugod po svetu se mnogo zakonskih in zunajzakonskih parov najtežje odloči, da bodo okolici in otroku povedali, da so uporabili spolno celice tretje osebe. Posamezniki in posameznice s podporo medicinskega osebja ohranjajo veliko mero diskretnosti. Ena od žensk je na spletnem forum povedala: "Najhujši dvom, ki ga imam, ali povedati okolici in potem otroku. (…) škoda, da ne živimo v Ameriki, bi ziher imeli kakšno podporno skupino za takšne primere." (Odsotnost, 13.4.2011, 07:23, www.med.over.net).

V družbah, kjer je neplodnost tabu, kot je deloma še tudi pri nas, je najverjetneje, da bodo starši "sramoto" poskušali čim bolj skriti (akcija o darovanju spolnih celic zato tudi poziva, da "spregovorimo o neplodnosti"). Neplodnost je v "zdravi kmečki pameti" praviloma povezana z impotenco. Izraelski zdravniki prav humorno pomagajo predvsem moškim, da se ne počutijo preveč stigmatizirane, in velikokrat moževo spermo zmešajo s tujo, ki naj dejansko privede do oploditve. Mešanje sperme dveh moških, ki je pri nas prepovedano, utemeljujejo s kvaziznanstveno razlago, da obstaja pri takšnem mešanju večja verjetnost, da prav moževa ali partnerjeva sperma oplodi jajčece ženske. Vitalnejša in hitrejša sperma naj bi utirala pot počasnejši, ob tem pa bi prav počasnejša (moževa ali partnerjeva) penetrirala jajčece ženske.

Odlična raziskovalka Daphna Birenbaum-Carmeli opisuje, da je v intervjuju eden od zdravnikov priznal, da vsaki ženski po opravljenem postopku in po zanositvi reče: "Vaš mož me je imel za norca. Mislil sem, da bo dojenček iz sperme, ki sem vam jo dal, a zdaj vidim, da je njegov!" Mešanje sperme naj bi torej razbremenilo zakonski par ali moškega in ohranilo fantazijo, da so otroci spočeti z "očetovo" spermo. Zdravnik postane pravi moderni šaman.

Razkritje: povedati ali ne povedati

Na slovenskih spletnih forumih je poleg iskanja praktičnih informacij eno od najpogostejših vprašanj, ali povedati okolici in otroku o zgodovini njegovega nastanka ali ne. V raziskavi, ki smo jo opravili med letoma 2007 in 2009, je Špela Urh med šestimi pari, ki so bili vprašani, ali bodo otroku povedali, da je bil spočet s pomočjo darovane spolne celice, našla le istospolni par, kjer je vprašana odgovorila, da bo otroku povedala. Vsi heterospolni pari pa so dejali, da bodo otroku informacije o spočetju zamolčali ("nimava namena, da bi mu razlagala"; "naša okolica je grozna, tradicionalna, biološko osredotočena, rekli bi, ta pa ni njihov!"; "nobenemu ne poveva"; "ker nihče ne ve, poteka naše življenje normalno, saj sta otroka kot drugi otroci"). Nasprotno je ženska, ki živi v istospolni partnerski skupnosti, povedala: "Najverjetneje v smislu, da je oče zelo zelo prijazen gospod, ki je daroval del sebe mamici, da je lahko nastal on, ki ga drugače nikoli ne bi bilo. Da niti jaz ne vem, kdo je, ampak da mora biti že v redu človek, če si je vzel čas, da pomaga ostalim."

Danes se zdi, da se situacija s silovito hitrostjo spreminja, saj se vse več ljudi, ki verjamejo, da ima otrok pravico izvedeti o zgodovini rojstva, odloči, da bodo spregovorili: "Pri dveh, treh letih bi mu ob kakšnih slikicah razlagala, kako je rasel v mojem trebuščku, mimogrede pa bi povedala, da je pikico, iz katere se je razvil, v trebušček vstavil zdravnik, saj je mamica ni imela." (Neplodna, 18.4.2011, 16:36, www.med.over.net).

Današnje starše bolj kot to, da bi želeli ustvarjati vtis "kot da", skrbi, kako naj otroku "na otroku primeren način" povedo zgodbo o njegovem nastanku. Zanima jih, kako naj otroka podprejo pri morebitnem iskanju biološko-genetskega starša. Sprašujejo pa se tudi, kako naj mu pomagajo, da bo sprejel izgubo, ker zaradi zakonodaje, ki ne dovoli, da bi bili darovalci in darovalke znani, otrok po 18. letu starosti ne bo mogel izvedeti podatkov o svojem genetskem staršu.

Slovenski starši niso nič drugačni od drugih staršev po svetu. To dokazujejo raziskave enega najuglednejših evropskih znanstvenikov na tem področju, Erica Blytha, ki navaja najpogostejše razloge, zaradi katerih starši otroku oploditev s tujo spolno celico zamolčijo: a) zaradi nasvetov zdravnikov, naj otroku ne povedo; b) strahu pred stigmo zaradi očetovih oploditvenih težav; c) strahu, da bi se otrok odmaknil od staršev, če bi vedel, da niso genetski, in da bi vedenje poslabšalo odnos med sorodniki; d) strahu, da bi razkritje lahko negativno vplivalo na otrokovo samopodobo; e) stiske v zvezi s tem, da starši ne morejo odgovoriti na vprašanja o anonimnem darovalcu; f) ker starši ne vedo, kako otroku povedati; g) strahu pred tem, da bi okolica otroka in družino stigmatizirala.

Pravica vedeti

Blyth poudarja, da je le malo dokazov, da se strahovi staršev uresničijo, ampak govorijo izkušnje prav nasprotno. Intervjuji z otroki so dokazali, da razkritje o otrokovem spočetju utrdi družinske vezi. Blyth poudarja, naj otrok o tem izve čim bolj zgodaj, sicer postane ta zgodba nepotrebno breme, ki je podobno tistemu, ki so ga še do včeraj nosili posvojeni otroci. Neka 9-letna deklica je hudomušno dejala: "Stvari ne moreš ohranjati kot skrivnost za vedno, če pa jo in če tvoj otrok to izve, bo hotel vedeti, kaj so še druge stvari, ki jih skrivaš."

Ker so raziskave v zadnjem desetletju dokazale, da hočejo ljudje, ki so bili spočeti s tujo spolno celico, imeti možnost izvedeti, kdo so genetsko-biološki darovalci, tudi če te možnosti ne bodo nikoli izkoristili, so se zakonodaje na tem področju spremenile. V mnogih zahodnih državah je anonimno darovanje po novem prepovedano (Švedska, Avstrija, Švica, Nizozemska, Norveška, Finska, Združeno kraljestvo, Avstralija, Nova Zelandija), medtem ko ima Danska dvojni ali mešani sistem, glede na potrebe družine, saj se starši lahko odločijo za darovalca, ki je anonimen, ali pa za tistega, katerega ime bo otrok lahko izvedel po 18. letu starosti, če bo to želel. Čeprav danska zakonodaja v resnici ne dovoljuje anonimnosti, je to še dovoljeno na klinikah, ki jih vodijo babice, tako da danska spermalna banka izvaža seme anonimnih in znanih darovalcev. Zagovornike anonimnosti je največkrat skrbelo, da bi v primeru odkritega darovalstva to odvrnilo še tisto malo prostovoljcev in prostovoljk, ki darujejo spolne celice. Tuje države so se po spremembah zakonodaje sicer srečale z rahlim upadom darovalcev, a bistvenih posledic ni bilo.

Zagotovo se darovalci in darovalke ne počutijo povsem lagodno ob tem, da lahko otrok dobi dostop do njihovih podatkov, zato so danes anonimni darovalci za okoli četrtino cenejši kot znani. Pa tudi vsi starši se ne morejo sprijazniti s tem, da je darovalec znan, zato so na Švedskem, ki je prva uvedla pravilo znanih darovalcev, ljudje odhajali po spolne celice na Dansko. Vendar mednarodne raziskave ugotavljajo, da so starši s pravico, ki jo ima otrok, bolj zadovoljni, kot če te pravice ne bi imel, pa čeprav jih ob tem čaka zahtevna pripoved o tem, kako je bilo "na začetku".

Otroci in starši torej praviloma želijo imeti pravico izbire, ki je pravica vedeti o svoji genetski zgodovini, če posameznik to želi. Kratenje te pravice ni nič drugačno od kratenja pravice tistim, ki jim starši niso povedali, da so jih posvojili, in so za to praviloma izvedeli kot odrasli, na žalosten in surov način. Napačno je misliti, da gre pri pravici "vedeti" za iskanje "identitete" ali celo "korenin", kot se to včasih govori. Otrok ima v svoji družini oboje, tako identiteto kot korenine. Pravica, da odrasli otrok, ki si želi, izve podatke o darovalcu, je zgolj delec otrokove biografije, ki ima zanj in za njegove starše v določenem življenjskem kontekstu večji ali manjši pomen (ali pa ga tudi nima).

Zakonodaja v Sloveniji nasprotuje otrokovi pravici vedeti, saj otrok lahko izve darovalčevo/darovalkino ime le v primeru tako težke bolezni, da bi za preživetje potreboval celice genetskega starša. Anonimiziranje podatkov je koristilo predvsem odraslim, ki so tako lažje prikrili svojo genetsko tujost, pa tudi darovalcem. Ker je napisana zakonodaja vedno kontekstualna, je bila leta 2001 odraz družbenih vrednot, določene klime in obstoječih moral.

Akcija "Daruj spolne celice" bo zagotovo spodbudila nekaj ljudi, da bodo darovali spermo, morda celo jajčece, a vseeno ne bo zadovoljila slovenskih potreb po spolnih celicah, še manj pa zavezala zlobnih jezikov ("čigav si pa ti?"). Vseeno pa prinaša v družbo vse bolj razgibano razumevanje starševstva in otroških biografij, saj pokaže, da pridejo otroci na svet na različne načine in da otrokovi starši niso nujno tudi genetski. Za vse te različne izkušnje je pomembno, da postanejo pogosteje del običajnih pogovorov tudi v izobraževalnih ustanovah, saj je to edini način korenitejših premikov na področju človekovih pravic in demokratizacije vsakdanjega življenja.