V tem metažanrskem kaosu so se znašli tudi jazz tradicionalisti, ki so se v obdobju, ko so se poslavljali največji (Dizzy Gillespie, Miles Davis), večkrat znašli pred vprašanjem, kam bo mutiral jazz. Lovke mainstreama niso poznale milosti, zato je bilo "biti in ostati neodvisen" - kamor koli že spadaš - v tistem trenutku ključnega pomena.
Us3 so bili v tej predzgodbi dovolj premeteni, da so z nekaj EP zaobšli "vključevalne" sredinske stranpoti; s takšnim razmišljanjem so k jazzu privabili nove poslušalce, ljubiteljem jazza pa dokazali, da tudi zunaj njihovega miljeja obstajajo muzike, ki se lahko razgradijo in sestavijo na zanimiv, drugačen način in znotraj katerih je moč razbrati sporočila avtorjev, ki jih je pred tem sterilna pop produkcija zadušila. Distanciranje od prevladujočih "smooth" stereotipov jim je razširilo obzorja, ki so jih spletli in prepletli s številnimi klasičnimi jazzovskimi citati (Art Blakey, Thelonious Monk, Bobby Hutcherson) ter na tak način oplemenitili spoznanje, da v genezi in kasnejši evoluciji rapa obstaja zelo pomembna in starejša predzgodba od Jamesa Browna ali Georgea Clintona. V filmskem jeziku je istega leta (1991) podobno razmišljal tudi Spike Lee.
Tisto, kar danes bode v ušesa, pa je, da so Us3 ostali za časom. Če se samo spomnimo, kako so s semplanjem Cantaloupe Island (Herbie Hancock) nagovorili množice ("groovy, groovy, jazzy, house, house, dance as we…"), je danes od tega hibrida ostal samo še bledi "nagovor" oziroma hiphop. Rapanju - z Geoffom Wilkinsonom ali brez - je namreč podrejen izbrani repertoar, s čimer najbolj trpi nekoč tako všečni šarmantni eklekticizem. Redki trobilni izleti v polja jazza so sicer znali spomniti na Hand On the Torch in I Got It Goin' On, trenutke, kjer sta se srečali in prefinjeno sobivali preteklost in sedanjost, a so bili ti občutno premalo, da bi kolektiv iztrgali mučne uravnilovke ter suhoparnega izkoriščanja glasbenega arhiva. Njihove nove muzike so namreč preveč kompresirane, da bi imele tisto svobodo, ki bi jim dala smisel. Zato smo se v teh trenutkih bolj zabavali z dekodiranjem izbranih semplov kot s čimer koli drugem.
Pogled nazaj je prinesel nekoliko več prepiha in odtenke obujanja spominov, a je septet kmalu znova zavil v okolje, kjer domuje danes (Say What!?, Lie, Cheat & Steal). Več kot očitno je, da je velik del trenutne identitete (tudi ritem) podrejene hitrogovorcu portoriških korenin iz New Yorka Oveousu Maximusu, saj je bilo ulične vplive Velikega jabolka (za)čutiti na vsakem koraku. Zavoljo tega so trpele druge fuzijske asociacije, predvsem jazzovska komponenta, ki je je bilo le za vzorec. Prav tako najnovejši sempli - četudi je DJ First Rate s pomočjo "gramofona" vživeto simuliral Jimija Hendrixa - nimajo tiste hipnotične cikličnosti, okoli katere je zgrajena skladba. Vzkliki "bodite glasni!" in breakdance zavrtljaji niso bili dovolj, da bi kolektiv prepričal. Nekaj svetlih trenutkov - zlasti basovske linije izstopajočega Chrisa Dodda - pač ne odtehtajo povprečnega celostnega odtisa. Po drugi strani pa Us3 zagotovo sodijo med projekte, ki so k nam prišli nekaj let ali desetletje prepozno. Na ta virus je pred kakšnim letom spomnil že Tricky. In pred tem Massive Attack…
