O železniški povezavi Tržiča z Ljubljano na eni in Koroško na drugi strani so začeli razpravljati takoj, ko se je določala trasa gorenjske železnice. Tržič je bil v 19. stoletju najmočnejše gorenjsko industrijsko središče, vendar pa so bili privrženci trase po desnem bregu Save politično močnejši. Naslednja borba se je vodila, ko so načrtovali drugo povezavo do Trsta. Močni lobiji so zagovarjali traso od Celovca prek Tržiča in Škofje Loke do Divače, vendar je Tržič spet izgubil. Zmagala je bohinjska različica. Karel Born, veleposestnik iz Sv. Ane (danes Podljubelj) in zaljubljenec v naravo pod Košuto, se ni predal. Leta 1906 so zaprosili za koncesijo za lokalno progo Kranj-Tržič, promet po progi je stekel dve leti kasneje, 6. julija 1908. Proga je bila dolga 15 kilometrov. Žal so leta 1966 iz ekonomskih razlogov ukinili progo med Naklem in Tržičem (10,8 kilometra), proga med Kranjem in Naklem pa je danes le industrijski tir.
Ko sem se odpravljal na raziskovanje te proge, sem vedel, da je od nje ostalo le nekaj drobcev, pa vseeno. Trasa je kratka in lahka, vendar zanimiva in primerna za družinsko kolesarjenje.
Najprej bomo sledili delujoči industrijski tir od Kranja do Naklega. Od kranjske železniške postaje se peljemo po Stari cesti mimo Savskega otoka. Pred vrhom obrnemo levo v Zlato Polje. V dolini zagledamo železniški most čez Savo, največji objekt na nekdanji lokalni progi. Ko pridemo do križišča s Koroško cesto, se peljemo po njej 70 metrov, nato pa spet desno po cesti ob gozdu do industrijske cone Naklo. Tam spet srečamo železnico. Obidemo omenjeno cono v smeri Struževo, se popeljemo čez nov progovni nadvoz; od tam do stare železniške postaje Naklo je le kilometer in pol. Pri postaji je razstavljena muzejska lokomotiva, na postaji pa je viden še star nemški napis, Naklas. Le nekaj metrov naprej se proga konča! Zdaj nam ostaja samo še raziskovanje in iskanje.
Vrnemo se na cesto pri Merkurju, obrnemo desno in peljemo 600 metrov do trgovine Tuš. Tam zagledamo zapuščeni podvoz pod nekdanjo glavno cesto med Kranjem in Jesenicami, skozi katerega so pred petdesetimi leti hiteli vlaki proti Tržiču. Do leta 1940 je bila tam zapornica. Žal ne moremo nadaljevati čez njive, zato se obrnemo in peljemo skozi center Naklega po lokalni cesti čez avtocesto do Strahinja. V središču vasi glavna cesta obrne na levo, mi pa nadaljujemo naravnost. V kratkem pridemo do ravnega dela ceste, ob kateri so bili včasih z leve strani speljani tiri. Od tu naprej kolesarimo le ob zamišljenih tirih. Prva železniška postaja od Naklega je bila Duplje. Postaja na levi strani ceste je danes kmečka stanovanjska hiša. Težko jo boste prepoznali, če ne vprašate domačinov. Današnji naslov te hiše je Zgornje Duplje 20. Malo naprej je bila zapornica, proga se je prevalila na desno stran ceste in tam je danes edini del trase, preurejen v kolesarsko stezo. Za Dupljami v grmovju na desni najdemo še en ostanek nekdanje proge - kratek prepust, predor, ki je verjetno ščitil progo pred plazovi.
Naslednja postaja so Križe. Postaja na križišču ceste, ki vodi v središče vasi, je preurejena v stanovanjsko vilo. Za Križami se začenja oster padec v Tržič. Po trasi je speljana cesta, lahko pa si mislimo, kako so nekdanje parne lokomotive z muko obvladovale ta klanec. Cestni most čez Tržiško Bistrico je na mestu železniškega. Za njim je proga zavila v desno in prispela do končne potniške postaje Tržič. Stavba postaje je bila porušena pred letom dni, ko so porušili tudi del tovarne Peko za potrebe novega nakupovalnega centra. Postaja je bila dober kilometer iz mestnega središča, kar je bilo za potnike pred stotimi leti zelo neprijetno. Od postaje do Bombažne predilnice (BPT) je bil speljan industrijski tir, njegovi ostanki so še vidni pri skladišču Merkurja.
Po tem raziskovalnem kolesarjenju bo prav prišel počitek v enem od mnogih tržiških lokalčkov. V Tržiču in okoli njega je veliko zanimivosti, ki jih je vredno obiskati. Vendar to je druga zgodba. Do Kranja se lahko vrnemo po isti poti, lahko pa izberemo malo daljšo, vendar enako lahko pot čez Kovor in Podbrezje do Naklega.
