Predpostavljeno soglasje za darovanje
Obe državi sta uzakonili sistem predpostavljenega soglasja za darovanje, ki pomeni, da lahko organe po smrti odvzamejo vsem ljudem, ki svojega nestrinjanja niso izrazili z vpisom v register proti darovanju. Pri tem lahko zaobidejo voljo svojcev, čeprav v praksi svojce vedno informirajo o nameri odvzema organov in organov umrlemu ne odvzamejo, če svojci temu nasprotujejo.
Mreža transplantacijskih koordinatorjev
Obe državi sta se odločili prevzeti španski transplantacijski model, saj je Španija država, kjer imajo že vrsto let največ umrlih darovalcev organov na milijon prebivalcev. Umrli darovalci organov pa so osnova za razvijanje transplantacijske dejavnosti.
Ta transplantacijski model temelji na mreži transplantacijskih koordinatorjev v bolnišnicah, ki skrbijo za ugotavljanje možnih umrlih darovalcev. To so bolniki na intenzivnih enotah, pri katerih ugotovijo možgansko smrt in so priključeni na aparate za vzdrževanje telesnih funkcij. Organi darovalca morajo namreč tudi po možganski smrti ostati prekrvljeni, zdravstveno osebje pa mora zagotoviti tudi preostale pogoje, da organi ostanejo primerni za presaditev. Tem postopkom rečejo vzdrževanje umrlih darovalcev. Transplantaciji koordinatorji so večinoma zdravniki, ki delajo v intenzivnih terapijah - vsaka bolnišnica, kjer imajo intenzivno terapijo in s tem možnosti za vzdrževanje umrlih darovalcev, pa ima svojega transplantacijskega koordinatorja.
Povezava med koordinatorji in intenzivnimi enotami
"Povezava med osebjem intenzivne enote in transplantacijskim koordinatorjem je ključna, saj to poveča število darovalcev, organov na darovalca in kakovost organov," je poudaril dr. Maio Rui, dr. med., iz Bolnišnice Santa Clara na Portugalskem. Osebje v intenzivnih enotah poskušajo izobraziti, da bi vsak bolnik po možganski smrti moral biti upoštevan kot možen darovalec organov; ko ugotovijo možnega darovalca, pa morajo to sporočiti transplantacijskem koordinatorju, saj je ta izobražen za to, da presodi, ali umrli lahko daruje organe ali ne.
Kot je povedala Željka Gavranović, dr. med., transplantacijska koordinatorka v Kliničnem centru sestre milosrdnice v Zagrebu, kot možne darovalce upoštevajo skoraj vse bolnike po možganski smrti; starost umrlega bolnika ni ovira za odvzem organov in tako je bil najstarejši darovalec v bolnišnici, kjer je zaposlena, star 82 let, vse manj pa je tudi bolezenskih stanj, zaradi katerih ne bi odvzeli organov. Posledica tega je vse večji delež tako imenovanih marginalnih organov, to so organi darovalcev, ki niso optimalni, na primer organi starejših ljudi, ljudi z diabetesom, visokim krvnim tlakom..., ki pa so še vedno primerni za presaditev.
V obeh državah natančno spremljajo, kaj se dogaja v bolnišnicah; če število umrlih darovalcev nenadoma pade, poskušajo ugotoviti, zakaj je temu tako. "Po navadi ugotovijo velik razkorak med tem, koliko je bilo možnih darovalcev in koliko so jih dejansko ugotovili. To je posledica tega, ker iz intenzivne enote ne sporočijo transplantacijskem koordinatorju, da imajo možnega darovalca, in sami odločijo, ali bi bil umrli bolnik možen darovalec ali ne. To pa je napačno. Bolnišnični transplantacijski koordinator je tisti, ki mora odločiti, kateri umrli bolnik je potencialni darovalec in kateri ne," je poudaril tudi Aleksandar Gopčević, dr. med., iz KC sestre milosrdnice.
Darovanje kot del oskrbe bolnikov ob koncu življenja
V obeh državah bolnišnice za kritje stroške, ki nastanejo pri obravnavi umrlega darovalca, prejmejo določeno vsoto denarja. Na Hrvaškem so finančno nagrajeni tudi transplantacijski koordinatorji. "Če ni nagrajevanja transplantacijskih koordinatorjev, entuziazem po nekaj letih pade", je povedal Gopčević, ki priznava, da je nagrajevanje koordinatorjev na Hrvaškem eden od razlogov za povečanje števila umrlih darovalcev.
Na Portugalskem koordinatorji niso posebej nagrajeni. "Motivacija za bolnišnice in ljudi ne bi smela biti finančna. Poglavitno mora biti, da zdravstveno osebje učimo, da je darovanje organov del oskrbe bolnika ob koncu življenja. To mora biti obligacija, standard, kazalnik kakovosti dela intenzivne enote," je poudaril Rui. Ne strinja se s pogostim argumentom, da so intenzivne enote kadrovsko podhranjene in so zaposleni preveč obremenjeni, da bi lahko izvajali še to delo. "Če v intenzivni enoti ne izvajajo teh dejavnosti, je to zelo slab znak. Ali zdravijo bolnike, ki so že možgansko mrtvi in izgubljajo resurse s tem, ko čakajo za srčni zastoj, da ugotovijo diagnozo smrti - pacient pa je lahko mrtev že dva ali tri dni. S tem tudi zasedejo posteljo, ki bi lahko bila namenjena drugim pacientom. Vedeti morajo tudi, da imajo dolžnost zdraviti tudi paciente, ki potrebujejo organe. Tudi v intenzivnih enotah zdravijo bolnike, ki so tako bolni, da potrebujejo presaditev organa, in če ne bodo presajeni, bodo umrli. Tako da argument, da nimamo časa ali virov za vzdrževanje umrlih darovalcev, ni prepričljiv."
Tudi Aleksandar Gopčević je povedal, da je do bistvenega premika prišlo, ko so vodstva bolnišnic razumela, da je transplantacijska dejavnost zelo pomembna in da je to nekaj, kar bi morali razumeti kot najbolj običajen način zdravljenja bolnikov. Da ta dejavnost lahko steče, mora vodstvo bolnišnice zagotoviti ustrezno podporo za njeno izvajanje, prav tako pa je treba zagotoviti koordinacijo med različnimi službami znotraj bolnišnice, da vsi pristojni opravijo svoj del nalog. Tako morajo na primer laboratoriji vedeti, da morajo preiskave pri možnih umrlih darovalcih opraviti prednostno.
