"Igralci smo lahko komiki tudi iz frustracije"

Iskreno prizna, da je včasih težko sprejeti lastnega otroka takšnega, kakršen je, in da je v partnerstvu težko odvreči vse maske. Zaveda se, da je včasih le Nataška, ki si želi, da jo kdo poboža in ji reče, kako je lepa in pridna. In ne nazadnje, sporočilo, da je življenje lepo le, kadar ne čutiš bolečine, je zanjo goljufija. Bolečina je prijateljica, danes dobro ve priljubljena igralka, s katero sva poklepetali ob kepici organskega sladoleda.

Ste ljubljenka občinstva. Koliko vam pomenijo gromki aplavzi?
Do danes sem sicer že ugotovila, da ni treba, da sto ljudi potrdi, da delam dobro, če delam po svoji vesti in dajem svoj optimum, toda, čisto iskreno, pohvalo še vedno potrebujem. Rada vidim, da mi množice ploskajo in se smejejo mojim šalam. In mislim, da si vsi mi želimo pohval, želimo si slišati, da smo dobrodošli na tem svetu. Večina nas namreč hodi naokrog z manjvrednostnim kompleksom. Bremeni nas potreba, da smo popolni. Ko bomo enkrat dosegli višjo stopnjo zavesti, zunanje potrditve ne bodo več potrebne, za zdaj pa, v svetu, v katerem živimo, ne gre drugače. Ne bi rekla, da je v kakšnem poklicu teh potreb manj, toda med igralci jih zelo jasno prepoznaš.

Kdaj je bil krik po pozornosti v vašem življenju najglasnejši?
Ko sem zbolela za tuberkulozo, sem med ležanjem v bolnišnici veliko razmišljala o tem, zakaj človek zboli. Ker sem mama, sem že spoznala »trik«, da otrok zboli ali vsaj zaigra bolezen, ko potrebuje mamino pozornost. Ali potemtakem tudi jaz tako zelo potrebujem pozornost, sem se spraševala. Saj me ima vendar veliko ljudi rado! Spoznala sem, da sem v svojem bistvu res le majhna Nataška, ki si želi, da jo kdo poboža in ji reče, kako je lepa in pridna.

Kaj mislite, od kod izvira ta Nataška?
Včasih se mi zdi, da v sebi nosim precejšnjo žalost, za katero še nisem v polnosti odkrila, od kod izhaja. Morda iz prejšnjih življenj, kdo ve. V tem življenju se mi ni zgodilo toliko hudega, da bi me tako globoko razžalostilo. Zdi pa se, da žalost kompenziram prek tega, da sem humoristka, in tudi prek tega, da iščem potrditev drugih. To združujem v svojem poklicu, s katerim tudi drugim pomagam premagovati žalost.

Kitajska medicina pravi, da žalost poškoduje pljuča. Je bilo iskanje vzrokov žalosti povod za življenjske premike?
Ko sva se Gašperjem pogovarjala, kaj ne »štima«, sem potegnila na plan poleg žalosti tudi jezo. Jezo na celoten sistem, na ženske prednice, na civilizacijo. Zdelo se mi je, da so me nalagali, kaj je materinstvo, kaj je zakon, kaj ženskost, kaj naj bi bil smisel bivanja... Čutila sem, da sem zašla v napačno ulico skupaj z maso ljudi in enostavno nisem mogla osmisliti kalupa, v katerem sem se znašla. Izstopanje iz njega je bilo za mojo družino boleče in je še danes na neki način. Toda ni bilo druge, kot da sem se ustavila in rekla, da tako ne morem več.

Katero smer ste potem ubrali?
Postala sem veganka in menim, da danes veliko bolj čutim sebe in svoje telo. Že prej mi duhovnost in zavedanje nista bila tuja, vendar sem te dimenzije raziskovala zelo počasi. Za rapidni preskok sem bila preveč zavita v vato. Živimo v civilizaciji, ko nas šele bolečina opozori na potrebo po spremembah. Če bolečine ni, do teh spoznanj največkrat ne pridemo ali pa to uspe le redkim. Mene je zbudil alarmni zvonec.

Bolečina je torej čustvo napredka?
Vzgojili so nas v veri, da je življenje lepo le, kadar se počutimo dobro in kadar v nas ni nelagodja. Takšno obdobje lahko traja krajši ali daljši čas, toda bolečina, ki pride, je v resnici prijateljica. Če namesto smiljenja samemu sebi in iskanja krivca raziščemo izvor svoje bolečine in jo sprejmemo, je polovica odpade. In veliko bolj mirni lahko nadaljujemo. Ljudje pa nočemo izkusiti bolečine, odrivamo jo stran, če ta kazi našo harmonijo. Raje si zavežemo oči, namesto da bi se soočili s situacijo.

Kdo vam je pomagal na vaši poti soočanja?
Pomoči je bilo ogromno. Ne nazadnje smo vsi pomoč drug drugemu. Tudi nekdo, ki ti da klofuto, ti je v pomoč. S soprogom Gašperjem sva velika učitelja drug drugemu. Tudi otroci so izjemno zrcalo. Sama sem na primer težko sprejela dejstvo, in še imam težave s tem, kakšne otroke imam. Pred rojstvom obeh sinov sem imela predstavo o tem, kakšni bodo moji potomci. In fanta seveda nista takšna. Sprejeti drugega, kakršen je, in mu pomagati, ne da bi kaj pričakoval v zameno, je velika naloga. Prišel je čas, ko na veliko razbijamo te kalupe, in osebno se zelo rada pogovarjam o tem, ker opažam, da nisem edina, ki tako čuti. Skratka, moji učitelji so vsi ljudje, ki so mi kdaj prišli nasproti. Pa seveda knjige, klubi, terapevti, svetovalci...

Ste zagovornica alternativne medicine. Kakšne se bile izkušnje vzporednega?
Od nekdaj sem imela težave z uživanjem tablet. Glavobol, zobobol, menstrualna bolečina, vse to sem vedno raje reševala z naravo kot s protibolečinskimi zdravili. V Bolnišnici Golnik sem za časa svoje bolezni morala zaužiti ogromno zdravil in z Gašperjem sva se šalila, da je to povračilo za vsa leta, ko sem se zdravilom izogibala. Po tem se je v meni oglasila nuja, da se moram razstrupiti, in obiskala sem kar nekaj alternativnih zdravnikov. Ne rečem, da zdravniki uradne medicine niso potrebni, toda ti lahko samo delno pomagajo. Oni začnejo zdravljenje, na tebi pa so ostali odgovori. Zakaj je do te točke sploh prišlo, kje se je zalomilo? Pa naj bo govor o glavobolu, prehladu, depresiji ali raku. Meni osebno pomaga veganska prehrana, privoščim si masaže, čiščenje črevesja, telovadim, občasno naredim post in sproti razčiščujem negativna čustva. Izkušnja bolezni je bila težka, ampak me je preporodila in danes se zato zelo dobro počutim.

Tudi ličite se neradi. Je to zaradi nenaravnih sestavin, ki jih večina ličil vsebuje, ali preprosto radi vidite svoj obraz čist, brez maske?
Prijateljica mi je nekoč dejala, da je v ženski naravi, da je urejena, lepa in všečna. Se strinjam, ampak odvisno od tega, v kakšni meri in zakaj. Osebno želim, da me ljudje vzamejo takšno, kot sem. Že kot najstnico me je motilo, da smo se dekleta ličila zato, da bi ugajala. Seveda sem tudi jaz želela ugajati, toda da moraš za to, da bi te nekdo opazil, nekaj spremeniti na sebi, se mi ni zdelo prav. Takšna miselnost te vendar oddaljuje od sebe. Če sprejmeš, da si lep tak, kot si, boš v svoje življenje privabil človeka, ki te bo natanko takšnega sprejel. Ne nazadnje, če se sprejmeš, čutiš svojo notranjo lepoto in ta najde pot navzven. Če pa ženska igra fatalko, moški Casanovo, ki jemlje dih, je to lahko zadovoljujoče za kratek čas, a maske prej ali slej padejo. Ne moreš v nedogled bivati v iluziji. Vsi, ki smo v dolgoletnih partnerskih zvezah, vemo, da je maske treba prej ali slej odvreči. Ni lahko. Strah nas je in najraje bi se zatekli k znani coni udobja. Nizka samopodoba in slaba samozavest nas ovirata na poti do svobode. Jaz brez ličil stopam po poti te svobode.

Sta oba z Gašperjem odvrgla maske?
Trudiva se, saj se zavedava, da je iskreno sobivanje naloga, ki nama je bila dana. Življenje v paru pa je težko. Graditi moraš sebe in obenem sprejemati nekoga, ki ima s sabo prav tako veliko delo.

Otroka sta vpisala v waldorfsko šolo. Zakaj sta izbrala prav to šolo?
Želela sem si, da šola moja sinova pripravi na življenje. Waldorfska šola je po mojem najboljše, kar slovensko šolstvo v tem trenutku ponuja. Seveda bi se dalo doseči še več, v veliki meri pa je to odvisno od zaposlenih. Eni se predpisov držijo kot pijanci plota, drugi so bolj fleksibilni in to je prijetna osvežitev.

Torej se vaša sinova ne bojujeta brez predaha za odlične ocene pri vseh predmetih?
Upam, da ne. Jaz ne znam dobro poštevanke, pa mislim, da sem popolnoma v redu človek. Razumeti je treba, da ni vsak za vse. Zato naj vsak dela pri tistem, v čemer je dober, in to po svojih najboljših močeh. To je dovolj. Ni potrebe, da bi bili vsi naši otroci univerzitetni diplomirani inženirji. Ne nazadnje, kdo inženirje nauči, kako naj bodo v življenju srečni? Jim kdo pove, kako si pomagati pri bolečini, fizični ali psihični? Ne. Po 16 letih šolanja se nekateri še vedno bojijo ljudi in ne znajo vzpostavljati normalnih odnosov.

Nekaj časa ste z družino živeli na Primorskem, nato pa se vrnili v Ljubljano. Kaj je prispevalo k tej odločitvi?
Zelo sem si želela živeti ob morju, da bi bili otroci deležni sonca, kot sem ga bila sama. Toda ni se izšlo. V prvi vrsti se nismo ujeli v Gledališču Koper. Gašper si je želel nazaj v Mestno gledališče ljubljansko, jaz pa sem ob selitvi v Koper izgorela od dela. V prvem letu sem dvakrat videla morje, torej si lahko predstavljate, koliko prostega časa sem imela. In še prvorojenec je imel težave v šoli, bil je žrtev nasilja. Nekaj časa smo se še vozili sem ter tja, potem pa sem si rekla: skupaj gremo kamor koli. Dom je tam, kjer je tvoja družina. V tej celici sem premalo bivala in čas je, da jo postavim na prvo mesto.

Kakšni napori so potrebni za to, da se v zasebnem življenju borite s toliko čustvi, na odru pa s prešernim smehom navdušujete množice?
Kadar se vate prikrade žalost, jeza, sovraštvo ali ljubosumje in moraš iti s tem na oder, do neke mere pomaga, da se znamo kot profesionalci nasloniti na rutino. V ustvarjalnem procesu lahko realna čustva včasih tudi uporabimo. Iz neke frustracije smo igralci mogoče tudi komiki.

Vitezinja dobre volje, Slovenka leta, igralka leta, osebnost leta... Vas želja po še kakšni nagradi žene naprej?
Če je slučajno za vogalom kakšna nagrada, prosim, ne ovirajte je, da pride do mene. (smeh) Super mi je prejeti nagrado, seveda. Zadnjič sem bila celo jezna, ker neke nagrade nisem dobila, potem pa sem se pogovorila s seboj in še enkrat spregledala svojo neusahljivo željo po potrditvah. Skozi igranje, ko se razgaljam in odpiram, me včasih zaboli vsak piš, vendar je to nujen del in bolečini se ne izogibam. Vsakič se vrnem k analizi čustev in to pomaga. To je tisto, kar me pomirja in obenem motivira. Nataša igralka je potemtakem samo del Nataše raziskovalke. Mogoče bom še veliko let igrala, mogoče kariero končam v kratkem. Ne vem. Gledališče mi ne pomeni vsega, je samo del mojega življenja, zato napovedi puščam odprte. Raziskovalka pa bom vsekakor ostala.