Sredstva od Javne agencije RS za knjigo (JAK) je Nova revija na tak način prejemala tudi v preteklih letih, vendar pa sofinancirana dela niso izhajala, na kar se je JAK večkrat odzvala s pozivi založbi k povračilu sredstev za neizpolnjene pogodbene obveznosti. Od vseh podpisanih pogodb na področju knjižnega programa in znanstvenih monografij je JAK nazadnje odstopila ter pred slabima dvema mesecema pri pristojnem sodišču vložila tožbo za vračilo sredstev v višini 284.414 evrov. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti je Novi reviji med drugimi posledicami preprečilo tudi možnost kandidiranja za sredstva za knjižni program leta 2011.

Preobremenjeni s podvigom

Kako je prišlo do tega, da Nova revija javnemu financerju dolguje več kot četrt milijona evrov? Direktor Nove revije Tomaž Zalaznik se sklicuje predvsem na strokovno, časovno in finančno zahtevnost Slovenskega zgodovinskega atlasa, ki je na založbi terjala svoj davek. Obseg dela je zaposlene na založbi preobremenil, pravi Zalaznik, zaradi česar založba zamuja z delom svojega programa. Dodaja še, da Nova revija ni mogla financirati tega pomembnega in dragega projekta, ki je imel povrhu še eno leto zamude, in hkrati redno izdati planirane celotne produkcije. "V atlasu smo bili pregloboko udeleženi, da bi prekinili delo na njem, zato smo JAK in avtorjem že lani zagotovili, da se redni produkciji posvetimo takoj po izidu atlasa."

Od izida atlasa do danes sta izšli dve izdaji, ponazarja prizadevanja Nove revije njen direktor - takoj avgusta so izdali knjigo Adolfa Muschga Če je to sreča, pravkar pa je izšla tudi revija Poligrafi. Tri knjige medtem še čakajo na tisk, potekajo pa tudi priprave na izdajo preostalega programa, o katerem poteka spor in ki skupno obsega 51 izdaj knjig in revij. Do zdaj so že izdali 39 od 51 izdaj oziroma 76 odstotkov programa, navaja Zalaznik.

Direktor Nove revije pa je medtem razburjen predvsem zaradi odnosa institucij do večjih in nacionalno pomembnih založniških podvigov, kot je tudi prej omenjeni atlas. Prepričan je namreč, da bi moralo biti to "pionirsko in temeljno nacionalno delo" že v osnovi izdatneje podprto s finančno podporo države. Hkrati javnim financerjem očita, da pri dodeljevanju sredstev niso upoštevali zahtevnosti dela. V ilustracijo Zalaznik navaja, da samo imensko kazalo atlasa obsega 23 strani v štirih kolonah, delo na njem je potekalo tri mesece, v končni fazi pa je na njem delalo devet ljudi, poleg urednika in lektorice še vseh sedem zaposlenih. Znanstveno strokovna vrednost atlasa po Zalaznikovih besedah nekajkrat presega točkovno vrednost ene znanstvene monografije, zaradi česar je skeptičen do primernega vrednotenja temeljnih nacionalnih del in na tem temelječega subvencioniranja v kulturi. Hkrati je prepričan, "četudi je prodajo knjig danes tvegano napovedovati", da bo država iz naslova DDV in dohodnin dobila povrnjen najmanj dvakratni znesek, ki ga je vložila v projekt.

V atlas "pretopljen" denar?

Na vprašanje, kakšen je pravzaprav ves strošek priprave atlasa, Zalaznik odgovarja, da vsa finančna konstrukcija projekta še ni zaključena, saj med drugim še vedno potekajo aktivnosti, ki so vezane na strošek projekta. "Dejstvo pa je, da je Slovenski zgodovinski atlas najdražji projekt založbe v vsej njeni zgodovini." Hkrati pravi, da je financiran večinoma z lastnimi sredstvi, saj je država ta projekt podprla s skupno 65.000 evri, s čimer je Nova revija pokrila komajda stroške priprave za tisk, tisk in papir.

Investicija v atlas bi bila po Zalaznikovih predvidevanjih povrnjena, če bi prodali 10.000 izvodov po ceni 109 evrov, iz česar je mogoče razbrati, da je Nova revija v izdajo atlasa investirala več kot milijon evrov, javna sredstva pa pri tem predstavljajo le približno pet odstotkov vse investicije. Zalaznika smo zato vprašali, ali je Nova revija namensko pridobljena javna sredstva za knjižni program ter znanstvene monografije za leti 2009 in 2010 porabila za pripravo Slovenskega zgodovinskega atlasa, ta pa je dejal, da na to vprašanje "odgovarja v kontekstu drugih odgovorov". Povprašali smo še, ali je založba v toženem znesku 284.000 evrov v tem trenutku likvidna, direktor pa odgovarja, da bodo to pojasnili v odzivu na tožbo.

Stava na tržnega konja

Sicer pa Slovenski zgodovinski atlas za Novo revijo ni pomemben projekt le na simbolni ravni, ampak se nanj zanašajo tudi materialno. Prav z njegovim prodajnim uspehom bi se Nova revija finančno opomogla: povrnil bi investicijo in plačilo zaostalih honorarjev ter omogočil razvoj založbe v prihodnje. Tak razplet bi bil za založbo nadvse zaželen, saj Zalaznik pravi, da je zaradi krize po letu 2008 pomembno upadla prodaja knjig, škodo na knjižnem trgu pa naj bi ustvarjal tudi "knjižni kanibalizem", kakor Zalaznik imenuje prodajo knjig za manj kot pet evrov, ki je na slovenski trg vstopila s časopisnimi akcijami in dobila nadaljevanje z lanskoletnimi akcijami Svetovne prestolnice knjige. Pogled na Supervizor razkriva, da je kriza v resnici zmanjšala prihodke od prodaje, ki sicer presegajo višino prihodkov iz sektorja države: v letu 2008 znašajo čisti prihodki od prodaje 783.000 evrov, v letu 2010 pa so okleščeni na nekaj več kot 460.000 evrov.

Iz pridobljenih informacij se zdi predvsem, da je Nova revija mnogo stavila na enega samega konja, ki bi znal prinesti dobiček na trgu, odprto pa ostaja vprašanje, zakaj je založba pri tem sprejela tako veliko tveganje, kot je zanemarjanje pogodbenih obveznosti do sofinancerja. Zalaznik pravi, da se v svojem pozivu JAK k odlogu obveznosti nikakor niso skušali sklicevati na "zgodovinske zasluge" založbe, za katere mnogi menijo, da bi lahko ladjo Nove revije tudi v burnih časih držale nad vodo. Še najbolj verjetno se zdi, da je založba enostavno sprejela zahtevno in tvegano poslovno odločitev brez garancije, za katero oškodovani deležnik bržkone upravičeno izstavlja račun.