Francosko glavno mesto Pariz se ponaša z marsičim. Velja za mesto ljubezni, pa tudi smrti. Nikjer drugje na svetu ni večni počitek tako romantična zadeva kakor na pokopališčih Pere Lachaise, Montparnass ali Montmartre. Tudi Asnieres-sur-Seine, severovzhodno od središča Pariza, ima svojo, zelo idilično božjo njivo. Presenetljivi nagrobniki pod prastarimi drevesi, križajoče se poti, ki jih nekoliko pokriva prvo jesensko listje, škropilnice, prostori zanje in kipi, okoli katerih se vije bršljan. Melanholično razmišljanje, sestavljeno iz spominov in pozabe. Takšno je tipično pariško pokopališče, čeprav tam pokopani niso umrli posebno mladi. Naj bodo to Larry, Kiki, Darius, Uruiel ali Scampi, nobeden od njih ni živel kaj več kot 14 let.

Nato se pogled ustavi na kipcih psov in mačk iz granita, celo konja, ki je nekako zašel na to pokopališče. Posebnost so fotografije štirinožnih ljubljenčkov na marmornatih ploščah, ki kažejo kodre, bernardince, siamske mačke ali pa zajce. Napisi so živalim primerni: "Datius je bil pogumen in obdarjen z izredno inteligenco." Tako piše na nekem marmornatem grobu. Na nekem drugem kamnu je vstavljena slika, na kateri kodrolasa ženska objema svojega psička. "Sophie, moja deklica," je napisano tam zraven. "Ti in tvoja sestrica sta nadomestili otroka, ki ga sama nikoli nisem imela." Nekaj korakov od tam je na naravnem kamnu napisano: "Spančkaj, moja ljubljena. Ti si bila veselje mojega življenja." Slovo velja majhni opici z imenom Kiki.

Za grob je treba plačati do 15.000 evrov

"Da, tole tukaj je prvo pokopališče za živali na svetu," je zagotavljal uradni paznik, ki je sedel v zamreženi kolibi in nadziral nenavadno kraljestvo umrlih živali. Na desettisoče jih je tu pokopanih, psov in mačk, konjev, morskih prašičkov, ovac, papagajev levov in rib. Celo vrabec je tam našel svoj mir.

Veliko ljudi, moških in žensk, vsak dan pride semkaj, da bi položili cvetje ali pa očistili marmor. Celo tujci so dali na tem kraju pokopati svoje štirinožne prijatelje, tako znano je to pokopališče.

Pri vsem tem pa je bilo pokopališče Asnieres najprej provokacija, ob kateri so meščani najprej samo zmajevali z glavami. Do konca 19. stoletja so mrtvi psi in mačke večinoma končali svojo življenjsko pot v hišnem smetišču ali pa kar v Seni. Ker je iz tega nastalo higiensko vprašanje, so pariške oblasti leta 1899 dovolile ureditev prvega živalskega pokopališča na svetu. Za idejo se je zelo zavzela sufražetka Marguerite Durand, ustanoviteljica prvega feminističnega dnevnega časopisa v Franciji. Ta dama je imela v svojem spremstvu tudi levinjo, imenovano Tiger, ki je bila kasneje pokopana prav v Asnieresu.

Bolj človeški kot človek

Groba velike mačke zdaj ni bilo mogoče več najti. Praznino je bilo mogoče zapolniti z drugimi posebnostmi. Na primer labradorec v naravni velikosti, izklesan in svetlega apnenca. "Bebe 1985-2000," je zapisano na plošči. In še: "Ti, naš pes, ki si bil bolj človeški kakor človek."

"Vedno sem bil presenečen ob spoznanju, kako ljudje trpijo zaradi smrti svojega štirinožnega prijatelja," je govoril Gerard Faburel. "Človek je res lahko osupel. Mnogi ljudje bolj žalujejo za svojim mačkom, veliko bolj kakor za svojo babico."

Faburel sedi v uradu, ki je poln umetnega cvetja, oddaljen pa je samo pet minut vožnje z avtomobilom do pariškega pokopališča za živali. Na steni njegove pisarne visi poster, na katerem je videti neko listnato drevo, za njim pa izrazito večerno nebo. "Odločil sem se za mir," je napisano spodaj.

Raziskovalci in občudovalci objekta

Razmišljajoči gospod vodi pokopališče za živali Memory. Ponuja vse, od odvoza mrtvega hišnega ali osebnega ljubljenčka, ohlajanja živali pa do krst vsake velikosti, nagrobnike, kipe in spomenike, vse do ustreznega pokopa. Stroški narastejo tudi na 800 evrov že za običajen pogreb brez spomenika. Pokop višjega razreda stane do 15.000 evrov. V ceno niso vštete pokopališke takse, kar podraži postopek še za dodatne tisočake. Toda kljub takšnim cenam Memory ne izgublja naročnikov. Tudi za gospodarsko krizo še ni slišal, vsaj na svojem delovnem področju še ne.

"Naši odjemalci so zelo motivirani. To nikakor niso samo starejše, samostojne dame," je pripovedoval direktor. Prihajajo starejši in mlajši, tudi revni, poleg njih pa še zdravniki, delavci, kristjani, muslimani in judje. Pogreb poteka skoraj tako kakor pri ljudeh. "Skupnost je na pokopališčih prepovedala vsako religiozno žalovanje." Prihajajo pa tudi odjemalci, ki poskušajo urediti krščansko kapelico ali pa želijo položiti v grob muslimanski koran.

Tako torej Faburel razmišlja o družbi in umiranju. Ljudje odganjajo smrt in misel nanjo še bolj kot takrat, ko je bilo v navadi bdenje ob umrlem. Veliko naročnikov njegovih pogrebnih uslug želi hiter pokop, nato pa bi se radi vrnili k svojim vsakodnevnim nalogam. Človeško truplo ustvarja strah. "Pri živalih je to drugače. Ljudje bi radi svojega kužka ali mucko vsaj še enkrat videli in pobožali." Mnogi si ne želijo, da bi širša družba izvedela za smrt njihovega hišnega ljubljenca. Tako si je gospa, ki je naročila kip svojega labradorca izgovorila pravico, da prihaja k izvajalcu in sproti popravlja njegovo delo. Tri mesece je trajalo. Preden se je kipar uprl takšnemu nadlegovanju. Naročnica si je mislila: dokler kip ni narejen, moj pes še ni resnično mrtev. Prej so lastniki svoje domačih živali videli predvsem kot koristne objekte. "Mačke naj lovijo miši, pes pa naj pomaga pri lovu." Ko se je razvilo meščanstvo, so živali postale spremljevalke. Mnogi ljudje so danes - četudi niso sami - strahotno osamljeni. Zato imajo toliko raje svoje živali. "Drugače kot človek ostajajo živali ves čas podobne otrokom. Nikogar ne razočarajo, nikogar ne zapustijo. V teh odnosih ni nobenega mostu."

Kako so pokopali vrabca

Faburelo je poznal vznemirljive zgodbe o živalih in njihovih lastnikih. Na primer o mrtvem vrabcu. Uspešna podjetnica je nekoč v Parizu dobila vrabca in ga v kletki prinesla v svoj urad. Vrabec je postal maskota firme. Nekega dne je neka roparska ptica priletela skozi odprto okno in kljub kletki tako okljuvala ubogega vrabca, da je umrl. Med pokopom v Asnieresu je vsak uslužbenec firme prebral kakšno pesem o ptičih. Celo Laurence Perisot, predsednica francoskega združenja podjetij Medef, je prišla, obdana s osebnimi čuvaji, da bi mrtvemu vrabcu izkazala poslednjo čast.

Drugi šefi pogrebnih zavodov so se muzali, kadar je Faburel pripovedoval o tem. Toda marsikdaj se je zaradi tega razjezil. "Ne prenesem, da ljudje enačijo živali z ljudmi. Med prijatelji živali so tudi skrajneži, pri čemer celo aktivisti, kot je Brigitte Bardot, niso brez krivde."

Monsieur Faburel je potem še predlagal, da bi kdaj skupaj obiskali grob Rin Tin Tina. "Veliki zvezdnik kinematografije je na svojem grobu dobil kamnit spomenik. Bil je ovčar, ki je med prvo svetovno vojno na francoskem bojišču rešil ameriškega vojaka. V Hollywoodu je ovčarski junak postal glavni igralec v mnogih celovečernih in kasnejših filmov. Sodeloval je tudi v neki radijski igri. Po smrti so "čudežnega psa" pokopali v Asnieresu. Nasledniki, ki so nosili njegovo ime, so še povečali njegovo slavo. Leta 2007 so posneli še film o Rin Tin Tinovi karieri. Tudi če je pes že dolgo mrtev, ga poznajo tudi sedanji ljubitelji živalskega sveta. (fl)