Živopisni potniki newyorške podzemne železnice, ki se po videzu, socialnem statusu, starosti in govorici izmenjujejo vsakih nekaj postaj, imajo eno skupno lastnost. Pred zunanjim svetom se skušajo zavarovati s slušalkami svojih ipodov, brkljanjem po pametnih telefonih in tablicah, z zatopljenostjo v branje ali preprosto z zapiranjem oči pred brezizraznimi obrazi sopotnikov. Prepričan sem, da jeklenega policijskega sporočila ne sliši nihče. Saj ne, da med potovanjem s podzemno ni mogoče opaziti sumljivih stvari, a dejstvo je, da tudi ležernih policistov, ki postopajo po peronih podzemnih postaj, navodila iz zvočnikov ne ganejo. V živopisnem konglomeratu newyorškega prebivalstva ni občutiti preplaha ne paranoje, podobne tisti v Tel Avivu. Kaj torej početi s podatki, da je po ulicah Manhattna pred 11. septembrom 2001 krožilo dvanajst agentov za varnost, po strahovitem napadu na finančno središče mesta pa jih je mestna uprava najela še tisoč. Kakšna je ta igra?

Morda bo že jutri konec sveta

Kurt Doerbecker je bil star 23 let. Živel je na južni obali Long Islanda. Sin lokalnega poslovneža je v srednji šoli postal zvezda bejzbola. Študiral je psihologijo v Queensu. Potem je postal krajevna nadloga, ponovno je zaslovel zaradi svojih polemik in prepirov, nekajkrat se je stepel. Devetindvajsetega avgusta so ga zaradi popivanja vrgli iz bara in poklicali policijo. Uro kasneje je policijo zaradi poskusa vloma v hišo poklical tudi sosed Doerbeckerjevih. Policija je medtem obkolila hišo, v kateri je Kurt živel s starši. Ko so potrkali na vrata, je Kurtov oče dejal, da jim sina ne bo izročil. Kurt se je poskušal izmuzniti skozi okno na zadnji strani hiše, ko so ga ustrelili v glavo. "Šestdeset do zob oboroženih policistov proti mlademu fantu," je kasneje dejal Kurtov 29-letni brat. Policija trdi, da je imel Kurt v rokah nož.

Nesmiselna smrt mladega nergača je najnovejša posledica tragedije, ki je zadela Ameriko po 9/11. Že sredi prejšnjega desetletja so nekateri policijski veterani začeli opozarjati, da ni smiselno, da v malih ameriških mestih že tako izredno nizko stopnjo kriminala zagotavljajo paravojaške enote. Toda mlajša generacija policistov, ki ljubi akcijske filme, obožuje swat (special weapon and tacticts team) enote. Še posebej so jim všeč posebno orožje in vozila, s katerimi jih opremlja Pentagon. Med gumijevko in drugimi pritiklinami kvartirnega policista in protiteroristično high-tech opremo ni primerjave. Pred desetimi leti so bile swat skupine specializirane za boj proti oboroženim bandam. Po napadu na Ameriko pa so swat enote pooblastili tudi za boj proti terorizmu. Toda priložnosti za nabiranje tovrstnih izkušenj je zelo malo ali pa jih sploh ni. Zato si swat fantje organizirajo lastne igre, je leta 2006 zapisal New York Times, ko je med statistikami akcij improviziranih novodobnih skupin specialcev našel tudi usmrtitev psička, ki da je oviral potek pomembne swat operacije. Pred očmi otroka. Bil nam je na poti, so dejali swatovci.

Tudi pri pregonu nadležnega Kurta so bili zraven swatovci.

Ker ameriška policija ne objavlja podatkov, ni jasno, koliko škode so v desetih letih delovanja povzročile novodobne swat enote. Tudi natančno število njihovih žrtev je neznano. Swatovce ščiti zakon o tajnosti protiterorističnih operacij. Ker je predsednik Obama letošnjo pomlad podaljšal veljavo protiteroristične Busheve zakonodaje (Patriotic Act), je razorožitev modernih superšerifov prestavljena za nedoločen čas.

Mike Keen, lastnik bara O'Haras na Greenwich Streetu, na vzhodni strani gradbišča spominskega parka, je predme položil album fotografij. Prva stran zajetne zbirke dramatičnih fotografij ruševin, prahu in zmrcvarjenih delov človeških teles je naslovnica New York Posta izpred nekaj mesecev. "Smrt Osame bin Ladna uradno potrjena" piše nad fotografijo ubitega vodje Al Kaide, pod njim pa je ogromna fotografija gorečih stolpov. "Je s tem opravljeno, Amerika zdaj spet diha?" vprašam. "Ne," pravi Keen, ki z nervoznimi gestami briše pult. "Nič ne pomaga. Tam zunaj je še vedno na tisoče ljudi, ki nas sovražijo," pravi Keen, ko se oddalji, da postreže goste, ki sredi dopoldneva naročijo svoje prvo pivo. Znanci s skupno grozovito izkušnjo. Med njihove zapletene in detajlne diskusije o vrstah piva se občasno vrine stavek o tistem, kar hočejo izriniti iz svojega spomina. "Jokal sem kot otrok," uide robatemu moškemu sredi petdesetih.

Za ogled interaktivne infografike kliknite na spodnjo sliko.

V bar-restavracijo vstopajo ljudje v delovnih oblekah, s čeladami pod pazduho, mnogi nosijo majice z napisi FDNY. Gasilci in ameriška zastava so postali zaščitni znak in blagovna znamka točke nič. "Pred desetimi leti so ljudje v kravatah in suknjičih sedeli ločeno od drugih. Zdaj to sploh ni več pomembno. Nikomur ni mar, kje in s kom sedi. Vsi skupaj se zavedamo, da je lahko že jutri vsega konec," Keen opisuje splošno vzdušje med prebivalci točke nič. S tresočim glasom prizna, da se sramuje svojega pohlepa. V prvih dneh po tragediji ga je najbolj skrbelo, kaj bo z zaslužkom. "Ko me je postalo sram moje skrbi za zaslužek, sem se pravzaprav zavedel vrednosti življenja. Kar vidite tukaj, so ljudje, ki mislijo enako kot jaz."

Lokal se medtem napolni, Keen vsakega gosta sprejme kot svečenik hrama. Z vsakim spregovori besedo, ki se navezuje na stare pogovore. Bolj kot naključni turisti začutim, da sem tujec v lokalu. Z mikrofonom in beležko v roki brkljam po globoko ranjeni intimi ljudi, ki si delijo vonj po smrti, grozo pred jekom padajočih betonskih kolosov in radost nad preživetjem. Z vsakim novim gostom Keen postaja bolj nervozen, zato le še eno vprašanje. Ali misli, da bi Amerika morala nadaljevati z lovom na tiste, ki še vedno sovražijo imperij zla? Keen ne ve odgovora. "Zdi sem mi, da imajo ljudje, ki prihajajo sem, radi naše mesto, morali bi se naučiti živeti brez sovraštva."

S podražitvami do preživetja

Ulico naprej se nahaja eden od številnih in anonimnih "delijev". Gre za lokale s hitro pripravljeno hrano, od sendvičev, hamburgerjev do skuhane pašte. Zgradba je v lasti korejskega lastnika, lokal, ki je čakal na opoldanske odjemalce, pa ima v najemu grška družina. Starejši mož bližnjevzhodnega videza v havajski srajci na pragu lokala v pozdrav osebju odpleše improviziran grški ples. V lokalu še ni lastnika, zgolj latinskoameriško osebje, ki gospoda toplo pozdravi in se z njim zaplete v klepet. Spiro je Grk orjaške postave. Zgodba njegovega lokala je podobna vsem drugim. Evakuacija, zaprtje območja, zelo počasna ponovna oživitev dejavnosti šest mesecev kasneje. Spiro trdi, da je moral za to, da bi preživel, po 9/11 cene dvigniti za 50 odstotkov. Toda še preden so lokal odprli, je po zgradbi mrgolelo agentov in preiskovalcev, vključno s Cio in FBI. "S pincetami so delali," pravi Spiro, ko opisuje agente, ki so z mikroskopsko natančnostjo zbirali drobce človeških ostankov. Identifikacija žrtev, raztreščenih na območju kraterja, se je končala mnogo mesecev kasneje.

75 West Street je ena najlepših stolpnic na območju bivšega Svetovnega trgovskega središča. Enaindvajsetnadstropno zgradbo s terasami, okrašeno s pisanimi geometrijskimi ornamenti iz terakote, je arhitekt Horace Trumbauer projektiral za New York Evening Post, ki ga je mnogo let kasneje odkupil Murdoch. Zgradba je do leta 1996, ko je bila preurejena v stanovanjsko poslopje, gostila tudi Bank of New York. "Zaradi zakladnice banke v kleteh ima zgradba izredno močne temelje," pojasni Ahmed Sid, eden od vratarjev stolpnice. Sid je bil 9/11 zjutraj v službi. Bil pa je tudi med prvimi, ki so se mesec dni kasneje v spremstvu narodne garde in policije vrnili v zgradbo. "V pritlične prostore se je naselila policija, zaradi obupnega smradu in strupov so vsi policisti v zgradbi nosili maske," pripoveduje Sid. Osebje zgradbe so priklicali na kraj tragedije zato, da v vseh dvestotih stanovanjih izprazni hladilnike. V zgradbi brez elektrike je po mesecu dni močno zaudarjalo.

Toda v zgradbo nisem prišel zaradi njene lepote. Iskal sem gospoda Kevina Lovinga, ki se mu je po mojih informacijah uspelo izogniti obvezni evakuaciji. Loving se je po trditvah četice vratarjev poslopja, ki zdaj nosi številko 110 Washington Street, odločil, da ne bo zapustil stanovanja. Po nekaterih pripovedih Loving ni vedel, kako zelo nevarno in strupeno je bilo ozračje. V svojem stanovanju v 17. nadstropju je ostal s svojo ženo in dvema nedoraslima otrokoma. "Ogenj, ki je v podzemlju stolpa številka dve tlel še nekaj tednov po napadu, je bil zelo blizu naši zgradbi," je povedala gospa Anna, ki enako kot Loving živi na najvišjem nadstropju stolpnice. Vratarska služba mi je potrdila, da so v zgradbi izmerili povečane vrednosti azbesta.

Lovinga sem tega dni čakal zaman. Moral je na pogreb sorodnika na jugu dežele. Menda ta samozaposleni borzni svetovalec celo ve, zakaj je bila streha prestižne stolpnice razglašena za mesto zločina. Anna, ki je bančnica, je po rodu Francozinja, njen mož pa je Američan in dela v neki naftni družbi. O truplih na strehi stolpnice ni vedela nič. Gospa Anna, njen mož, trije mački in kanarček so se v stolpnico vselili tri mesece pred napadom. Tistega dne sta bila z možem v Kaliforniji, Anna pa je po trku prvega letala v boj za rešitev svojega "živalskega vrta" poslala mlajšo sestro. "In ne pozabi zapreti oken," ji je zabičala, preden se je telefonska zveza prekinila. "Mački, kanarček in moja sestra (v tem vrstnem redu, op.p.) so vsi preživeli," je povedala gospa Anna, nato pa brž potožila, da je pet mesecev pred ponovno vselitvijo v najeto stanovanje za čistilnico porabila 3000 dolarjev. Dajala je vtis, da je tragedijo uspešno potlačila. "Življenje v četrti je že veliko boljše kot prej," je še dejala, preden je odjadrala na svojo teraso.

Sence smrti

Naslednji dan je bil Spiro togoten. Nisem mu omenil, da sem pred tem obiskal petično stolpnico, kamor so agentje po vsej verjetnosti nosili zbrane ostanke trupel. Spiro je imel slab dan. Po vsej četrti so se pripravljale ceremonije ob deseti obletnici in na živce mu je šlo govorjenje o blagostanju v četrti. "Mar ne vidijo, da je tukaj eno samo pokopališče? Kamor se ozreš, so sence smrti, pehanje za tem, da se z nekaj zaslužka ubeži njenim krempljem. Območje je zgubilo 65.000 delovnih mest, oni pa še vedno govorijo o blagostanju?" Spiro ne razume ljudi, ki si lahko privoščijo 5000 dolarjev in več najemnine za stanovanje. Sumi, da želijo iz točke nič narediti bogato rezidenčno četrt, da v krater zdaj črpajo od nafte nakraden denar. "Bush, Obama, vsi ameriški predsedniki so lutke v rokah teh mogotcev," žuga orjaški Spiro, ki trdi, da se tudi v Ameriki vrv nevarno napenja.

Točka nič vse bolj spominja na Blade Runnerja, film Ridleyja Scotta iz osemdesetih let. Prizorišču okoli velikega gradbišča, ki ga nadzira prefinjeno oko arhitekta Libeskinda, manjkajo le še fantastična zračna vozila domiselnega režiserja. Toda življenje ob vznožju in v okolici gozda novih nebotičnikov je polno amorfne mikro humanosti in človeških zgodb, ki jih zmore zlepiti le najbolj nora znanstvena fantastika. Po nekaterih podatkih je polovica žerjavov na gradbišču fiktivnih. Tja so jih postavili močni sindikati in kdo ve kateri lobiji zato, da bi lahko od izgradnje novega kompleksa pokasirali svojo nekaj sto milijonov dolarjev visoko pristojbino. Ta jim pripada po nekem nikomur znanem fevdalnem pravu.

V nekem baru najdem, utrujenega in rdečih oči, Tima Hornbecka, tehnika iz Clevelanda, ki že štiri leta živi trideset metrov pod točko nič. Od tam odstranjuje ostanke temeljev porušenih zgradb. Tim pravi, da ima dela še za eno leto. Toda ker je v mestu obilica lepih žensk, ne manjka pa niti priložnosti za delo, bi štiridesetletni Tim, ki ima v Clevelandu štiričlansko družino, v New Yorku raje ostal do konca življenja. Malo naprej od bara je boksarski klub Trinity. Dvometrski lastnik na pločniku pred lokalom za kanadsko televizijo daje intervju. Govori o pretakanju življenja, o tem, kako zelo pomembno je, da se v četrt vračajo mladi ljudje. Nedaleč stran, na istem pločniku, prizor opazuje pokončen, s čepico ameriškega vojaškega letalstva pokrit moški, ki ima približno 65 let. Ronald Weissman potrdi, da je vrsto let delal za vojsko, zdaj pa je, kot sam pravi, broker informacij. Na območju točke nič dela že vrsto let. Začne mi razlagati detajle postopka zapiranja in zavarovanja trga pred prihodom predsednika Obame. Z dvometrskim orjakom, vodjem boksarske telovadnice, v kateri inštruktor, bivši pripadnik Navy Sealsov, z metodami urjenja ameriških marincev krepi telesa bogatih Newyorčanov, bi moj novi znanec rad spregovoril nekaj besed. O varnostnih ukrepih. Weissman je iskriv in duhovit sogovornik. Izstrelim vprašanje o herojih nacije, ki jim organizatorji branijo, da bi se udeležili komemoracije ob deseti obletnici 9/11. Skoraj štiristo gasilcev je med reševanjem ljudi iz stolpov izgubilo življenje. Kako je mogoče ljudem, ki jih slavi vsa nacija, reči, oprostite, zmanjkalo nam je prostora, svoje mrtve objokujte kje drugje, vprašam Weissmana. "Župan, župan, župan! Na koliko načinov je mogoče izreči eno in isto besedo?" je dejal moj broker za komunikacije. Da spore med newyorško policijo in gasilci kuha župan Bloomberg, ki obema službama tudi poveljuje, je novica, ki presega domišljijo. "Ne, Bela hiša lahko nakaže smernice, toda v mestu poveljuje župan," odkimava Weismann. Tudi Weissman ne razume logike Bloombergovega početja. Žalne slovesnosti niso primerne za srečanje politikov, pokopališča še manj, se strinjava oba, potem ko mu povem, da se med gasilci, ki jim je njihovo poveljstvo prepovedalo izjave za javnost, pripravlja upor.

Svojega novega znanca pobaram še o zgradbi na številki 100 Washington Street. "Delal sem na drugem koncu trga. Ne vem. Toda zagotavljam vam, da smo dve leti po 9/11, potem ko je bil postopek identifikacije žrtev že zaključen, na strehi hotela Marriot našli kopico trupel. Vsega tega, kar se je tukaj zgodilo, ni mogoče izprati z nobenim sredstvom. So stvari, ki ostanejo, ni se jih mogoče znebiti. Mnoge ostanejo nepojasnjene. Vaše raziskovanje je na točki nič. Tudi sam po dolgih letih dela tukaj še vedno ne razumem vsega," mi pojasnjuje Weissman, nato pa mi ponudi svoj naslov elektronske pošte. "Samo v skrajnem primeru, takrat ko res ne boste našli druge rešitve," mi reče, ko se pozdraviva.