Šlamastika glede izbora pretesne dvorane je neodpustljiva napaka, ki jo lahko naprtimo vsem vidnejšim predstavnikom sodstva v Ljubljani, tudi predsedniku vrhovnega sodišča Branku Masleši. V sodni palači na Tavčarjevi 9 bi lahko (oziroma bi morali) za tako odmevno zadevo, če na ljubljanskem okrajnem sodišču pač ni primerne dvorane, (izjemoma) zagotoviti na primer prostorno obravnavno dvorano številka 47. A se jim je zdelo bolj smiselno, da za predstavnike medijev zahtevajo akreditacije, ob tem pa so pozabili na glavne udeležence postopka, obtožence in njihove odvetnike. In tako je eden od njih komajda dobil stol, a nazadnje vendarle ostal brez mize. Ali se po takšnem spodrsljaju sploh lahko še čudimo, da ugled sodstva v javnosti tone vse niže?
V oči bode tudi neposrečena izbira tožilca. Tukaj je napako storil Zvonko Fišer, generalni državni tožilec, ki je spis po odstopu Branke Zobec Hrastar dodelil vrhovnemu državnemu tožilcu Andreju Ferlincu. Glede njegove strokovnosti bi pred njim snel kapo marsikateri pravnik, a gre za bolj filozofsko naravnanega tožilca, ki je v sodno dvorano ponovno stopil po nekaj letih premora. Njegovo nervozo je bilo videti že na daleč. Omenjeni tožilec namreč ni procesno močan oziroma lahko bi rekli, da nima pravih tožilskih refleksov in je v odzivih na reakcije odvetnikov obtoženih tog. Skratka, v sodni dvorani moč obrambe in tožilstva nikakor ni bila enakovredna. Če ni pravega in odločnega odgovora na slepilne manevre obrambe, potem se lahko zadeva res zavleče. V javnosti pa seveda vzbuja vtis, da imajo obtoženci in odvetniki prav in da gre za tožilsko-politični konstrukt, kar nenehno poudarjajo.
Napaka tožilca Ferlinca je vsaj še ena, medtem ko lahko odvetniki pred kamerami "čvekajo", kar hočejo, sam zadeve ne komentira, čeprav bi lahko povsem odločno rekel vsaj to, da stoji za obtožnico in da namerava obtožencem očitana kazniva dejanja tudi dokazati.
Avtorica obtožnega predloga Branka Zobec Hrastar, ki je za vekomaj slekla sivo tožilsko togo, se je prejšnji teden predstavila bodočim odvetniškim kolegom na ljubljanskem območnem zboru odvetniške zbornice. Škoda, da je pri delovni vnemi, ko je spisala obtožni akt in bila tarča šikaniranj, niso vzeli v bran v tožilski organizaciji. Tako bo stopila na drugo stran vedno močnejših odvetnikov, tožilske vrste pa bodo z njenim odhodom postale še šibkejše.
Da Janez Janša res podcenjuje naš sodni sistem, pa kaže še ena podrobnost. Za odvetnika je najel Francija Matoza, ki ga je Aleksander Čeferin pred časom označil za Damjana Murka med odvetniki. To pomeni, da je Janez Janša res prepričan o zmagi ter da ne potrebuje sposobnejšega zagovornika in da se ne boji, da bi mu sodišče očitana kazniva dejanja lahko dokazalo.
P. S. Farsa se nadaljuje 12. septembra. Takrat bo poleg vsega ostalega še polna luna.
