Sledile so postavitve tega muzikala po celotnih Združenih državah in Evropi, s skoraj dva tisoč reprizami pa je bila najuspešnejša londonska produkcija. Dvanajst let po premieri v gledališču je bila zgodba o hipijevskem plemenu v režiji Miloša Formana pretopljena tudi v istoimensko filmsko inačico, ki si je prislužila nominacijo za zlati globus za najboljši film.

Različico, ki bo prikazana v ljubljanskih Križankah, je posebej za slovensko občinstvo pripravila londonska produkcijska hiša Bronowski, pod režijo in koreografijo pa se je podpisal izkušeni Mykal Rand. "Predstava za seboj vleče globoko protivojno sporočilo, ki obenem poziva, naj vsakdo ljubi vsakogar," pa razlog, zakaj je ta muzikal še vedno tako aktualen in popularen, ponudi režiser.

Golota v objemu čustev

Hair, ki se je ob svojem nastanku proslavil tudi kot prvi rock muzikal, pripoveduje o skupini newyorških mladcev, ki se je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja s svojim življenjskim slogom uprla konservativni ameriški družbi. Z dolgimi lasmi, eksperimentiranjem z drogami in spolnostjo ter življenjem pod milim nebom druščina izraža protest proti vietnamski vojni ter drugim krivicam, ki razsajajo po svetu. V nasprotju s tem promovirajo mir, ljubezen, svobodo in harmonijo.

Osrednji figuri zgodbe sta Claude in Berger. Prvi obožuje zabavne aspekte hipijevskega življenja, a se hkrati spopada s svojo vestjo, ki ga sili v pokorščino sistemu in staršem, drugi pa je hipijevski plemenski vodja, ki se pretirano vdaja mamilom, nagiba k ekstremom ter raziskuje svobodo v pravem pomenu besede. Avtorja sta navdih za oblikovanje osrednjih figur iskala med znanci ali kar na newyorških ulicah, temu pa sta primešala še ščepec lastne domišljije. Njuno umetniško raziskovanje so spodbujale tudi zgodbe o fantih, ki se izmikajo vpoklicu v vojsko, ali otrocih, ki so jih zaradi dolgih las pometli iz šolskega sistema. Pred samo postavitvijo muzikala sta Rado in Ragni pogosto zahajala v druščino upornikov ter nekatere resnične hipije tudi prestavila z ulic na odrske deske.

Posebno močan odtis v glasbeni in kulturni zgodovini je najbolj obiskani muzikal vseh časov pustil tudi zaradi dopadljive in čustveno nabite glasbe Galta MacDermota, ki je v predstavo vnesel različne sloge, od rockabillyja in folk rocka do rhythm & bluesa. Številne pesmi iz muzikala so se prebile v ospredje različnih glasbenih lestvic ter bile posvojene kot himne miru, svojevrsten uspeh pa je dosegel zvarek skladb Age of Aquarius in Let the Sunshine In, ki je spomladi leta 1969 kar pet tednov vztrajal na samem vrhu Billboardove pop lestvice stotih najbolj priljubljenih pesmi.

Vrh tega je muzikal Hair rušil še nekatere družbene barikade. Na oder je postavil rasno mešano zasedbo, s čimer je v šestdesetih letih zrušil rasni tabu, saj so temnopolti igralci dotlej dobivali povečini le vloge sužnjev. Občinstvo pa je šokiral tudi s prizorom, v katerem glavno vlogo odigra golota. Navdih za ta kostumski izlet onkraj do tedaj znanega je avtorja prešinil, ko sta na protivojnih demonstracijah v Centralnem parku ugledala dva moška, ki sta se v znak svobode in kljubovanja povsem razgalila.

Meditativno raziskovanje svobode

Režiser in koreograf Mykal Rand zatrjuje, da je za predstavo v Ljubljani po avdicijskem situ na kup zbral nekaj najboljših angleških gledaliških igralcev. Sam je članke in posnetke o hipijevski kulturi ter vietnamski vojni študiral kar tri mesece, nato pa je o pomenu in življenjskem stilu otrok cvetja ure in ure razglabljal še z igralci. Da so se zares intenzivno vživeli v svoje like, so se ti udeleževali tudi meditativnih seans. "Z meditacijo smo se odprli tako za lastne misli ter povezave z drugimi osebami kot tudi za življenje samo," razlaga temnopolta igralka Gloria Onitiri, ki bo upodobila spiritualno, a precej divjo Dionne. Matt Rawle, ki bo odigral ekstrovertiranega plemenskega vodjo Bergerja, pa dodaja: "Po meditaciji sem se sprostil ter občutil pravi smisel svobode, ki je ključen za upodobitev mojega lika."

Vrh tega so se igralci na vajah drug drugega dotikali ter s tem fizično raziskovali, s čimer so se otresli sramu, ki bi jim bil v napoto med prizori golote. Ko Garyja Watsona, ki se bo na odru prelevil v razdvojenega Clauda, povprašamo, ali ga kaj daje trema zaradi scene brez kostumov, odvrne: "Najbrž bi bil vsakdo nekoliko v zadregi, če bi moral stati nag na odru pred tisoč ljudmi, toda ko sem dojel sporočilo te golote, je strah skorajda izpuhtel. Hipiji so se namreč spraševali, kako je mogoče, da družba veliko bolj obsoja nekoga, ki se nag sprehaja v javnosti, kot pa vlado, ki v vojno pošilja 16-letne dečke." Gloria Onitiri pa ob tej tematiki pristavi: "Poanta ni v tem, da na odru kažemo naše bradavičke, temveč skušamo z goloto simbolično ponazoriti svobodo, odprtost do sveta ter dejstvo, da se v naših telesih skriva tudi čustvena vsebina. Biti hipi je pač način življenja in ne neko pretvarjanje ali spektakel."