Hladnost reakcij je pričakovana. Avgust je še topel. Liberalna akademija ni inštitucija, katere izjave bi mediji komaj čakali. Za stranke levice podobne pobude pomenijo predvsem dodatne težave. Desnici pa seveda ne ustreza, da bi se o reševanju levice govorilo preveč afirmativno.

Kljub temu izjava Liberalne akademije gotovo ne bo zadnja tovrstna iniciativa. Pobude za preoblikovanje levice so z vidika pričakovanj javnosti nujne in zato tako rekoč neizogibne. Nujnost alternative Pahorjevi SD in Janševi SDS je očitna v vseh javnomnenjskih anketah, ki praviloma kažejo, da je več kot polovica volilnega telesa nezadovoljnega s trenutno politično izbiro. Manjšim starim strankam praznine, ki je na levem delu političnega spektra nastala po velikem razočaranju nad delovanjem Pahorjeve vlade, zaenkrat ne uspe zapolniti. Vprašanje zato ni, ali slovenska levica potrebuje "resetiranje", in tudi ne, kdaj. Odgovora sta znana. Da in čim prej. Vprašanje je zgolj, kako.

Ne glede na to, da levica odklanja pojem resetiranja oziroma rekonstrukcije, se bo ta slej ko prej zgodila. A tako kot za Slovenijo tudi za njeno levico velja, da je treba najprej vedeti, na katero točko bi jo želeli resetirati. Oziroma kakšna naj bi bila Slovenija po resetiranju in kakšna naj bi bila levica po rekonstrukciji. Odgovorov na ti dve vprašanji na levici zaenkrat ni. Vsaj ne koncipiranih na način, ki bi bil jasen, prepričljiv in privlačen. Ideja o rekonstrukciji lastnega političnega delovanja je tako popolnoma brez vsebine. Še več, videti je, kot da pri samih strankah levice zavedanje o njeni potrebnosti sploh ne obstaja. Desnica tovrstnih težav nima. Zanjo resetiranje pravzaprav pomeni vrnitev na točko, na kateri je pred tremi leti izgubila oblast. Desnica ima torej cilj, ki je vsekakor dovolj enostaven in dosegljiv.

Tudi zato je zadnja izjava Liberalne akademije izzvenela predvsem kot klic h kupovanju časa ter znak strahu in izraz nemoči. Ta vtis so dodatno stopnjevale besede, namenjene vladi. Namesto jasne artikulacije spoznanja, da vlada, kakršna je, samo izgublja in da jo je nemogoče radikalno reformirati, je moč razumeti, da se Liberalna akademija zavzema za podaljševanje agonije. Kako naj si drugače razlagamo besede, da je zdaj "res skrajni čas za rekonstrukcijo vlade in za premišljeno spremembo političnih konceptov". Ali res še kdo verjame, da je to mogoče? In celo, da bo rekonstrukciji vlade tako rekoč avtomatično sledila rekonstrukcija levice in njenih konceptov, ki bi čudežno povrnila zaupanje volilk in volilcev v njeno opravilno sposobnost.

Sanje so seveda dovoljene vsem. Tudi takšne o zamenjavah vodstev levih strank, ki bi bile lahko "prepričljiv začetek oblikovanja zaupanja vredne leve in levoliberalne opcije". Ideja tako ali tako ni nova in se že nekaj časa ponuja sama od sebe. Vendar je realnost strankarskega življenja nikakor ne more posvojiti. Kar niti ni presenetljivo. Vodstva strank se običajno pač menjajo po porazih na volitvah in pred njimi. V situaciji, v kateri si tisti, ki bi se morali spremeniti, sprememb ne želijo, se zdi, da se strah pred "madžarskim scenarijem", ki je postal opravičilo za podaljševanje vladne agonije, ter na drugi strani upanje v zamenjavo vodstev strank "levice", na katero njihova članstva očitno niso pripravljena, povezujeta v nemogočo zmes. Kot da si iskanja najlažjega izhoda in misija nemogoče podajata roki. In kot da je jedro razmislekov na levi, z izjemo Zaresa, ki je s tega vlaka izstopil, postalo kupovanje časa za rešitve, v katere nihče ne verjame.

Sanje levice seveda niso vezane na zmage nekoč v neki prihodnosti, na nekih prihodnjih volitvah, ko bi se stranke na levi preoblikovale in na novo definirale medsebojna razmerja ter oblikovale neko novo levo vlado. Sanje so namenjene volitvam, ki se bližajo z veliko hitrostjo. Želje, da bi jih čimbolj odmaknili in hkrati čim prej prekinili "letargijo na levici in njeno vdanost v usodo", zato ne morejo presenečati. Kljub temu, da se zdi strategija zgrešena, saj podaljševanje življenja vlade Boruta Pahorja ne rešuje ničesar. Alternativa pa bo nastala, ko bo zanjo napočil čas, in to neodvisno od tega, kdaj bomo šli na volišča. Najbolj verjetna je celo predpostavka, da je, dokler ne bo znan točni datum volitev, enostavno ne bo, saj bi vsak novinec, ki bi se izpostavil, takoj postal tarča že strankarsko etabliranih političnih lobijev.

In kakšna naj bi bila alternativa, ki jo levica tako željno pričakuje? Liberalna akademija pravi, da naj bi bil razlog za težave levice, da so "volilci izgubili levico, ki bi ji lahko zaupali". Morda to drži v delu, da so "levici" nekoč volilke in volilci resda bolj zaupali. Težko pa bi trdili, da sta bili nekdaj LDS in SD zares levi stranki. Da ima SD s svojim levičarstvom težave, povsem odkrito priznava njen predsednik, ki seveda v svojih razmišljanjih v stranki ni osamljen. LDS se kot leva stranka nikoli niti ni definirala. In tudi Zares ne. Volilke in volilci tako pravzaprav niso izgubili levice, ampak predvsem zaupanje, da so konkretne stranke, s konkretnimi voditelji, sposobne dostojno in uspešno voditi državo. V krizi so stranke, ki so sodelovale (Desus enostavno ni dovolj sodeloval, da bi mu to škodilo) v Pahorjevi vladi.

V krizi nista ne socialna demokracija in ne liberalizem. Tisto bolj levo razmišljujoče volilno telo ostaja levo. A zaupanja se, ko je enkrat izgubljeno, ne da prav na hitro povrniti. Lažje ga je podeliti nekomu novemu. Vprašanje je le, komu. Ob tem je gotovo pomembno, da je, čeravno je v Sloveniji pogosto govor samo o levici in desnici, poenostavitev političnega življenja na dva pola in morda posledično kar na dve stranki, vsaj zaenkrat, povsem nerealna. Sliko vztrajno kvarita tako Desus kot SLS, pa tudi LDS, Zares in SNS. Javnomnenjske sondaže poleg tega vztrajno razkrivajo, da je v Sloveniji več kot dovolj prostora za nove stranke ali politična gibanja. Ali bodo le-ta desna, leva, liberalna, tehnicistična, interesna ali morda bolj moderno globalno ekološko ideološka, je odvisno od tistih, ki bodo politične priložnosti, ki vsekakor obstajajo in si jih veliko ljudi želi videti kot potencialno ponudbo v volilni trgovini, uspeli definirati.

Česa si želijo ljudje, ki so razočarani nad slovensko levoliberalno politično sceno, je bolj ali manj jasno. Uspešen boj s krizo, jasne zaveze, spoštovanje pravne države, spoštovanje doseženih standardov socialne države in obljube njihove krepitve ob izhodu iz krize ter odločno liderstvo. Večino tega, česar Pahorjeva vlada enostavno ni premogla.