Kmalu sem spoznal, da v zgodbi nisem sam - poleg Janeza Goliča, ki je razumel nokturalni učinek njene muzike, so namreč pred njenim lynchevskim glamurjem pokleknili že Nick Cave, Karl Lagerfeld, snovalci idej pri Vogue, Ray Davies ter Brian Eno, ki se ji je poklonil z izjavo, da je Anna Calvi "največja stvar po Patti Smith".

Njen prvenec, prepoln drznih aranžmajev, nagajivih spogledovanj ter samoizpovedne ranljivosti, ni samo osvežitev v današnjem "deja vu" glasbenem kaosu, temveč tudi zvedavo "raziskovanje zavoljo pesmi", kakor je dal nekoč vedeti samotni jezdec Townes Van Zandt. "Prvi veliki album leta 2011," so zapisali v uglednem NME. Na sploh se ni moč znebiti občutka, da je Anno Calvi uspeh ujel malce nepripravljeno. Na odru glasna in samozavestna, na štiri oči pa plaha in sramežljiva, a skrbno izbranih besed. Vsekakor pa obvezen predlog za naše odre.

Za pogovor z vami je bilo vloženo toliko truda in prepričevanj, kot že dolgo ne, pa čeprav ste nase širše opozorili šele pred kratkim. V tem ste nekoliko podobni svojemu mentorju Nicku Cavu. Vas je morda on opozoril na vse možne pasti medijev ali ste sami zavzeli to obrambno stališče?

Nisem seznanjena z razlogi, zakaj ste tako težko prišli do pogovora z menoj. V bistvu nimam zadržkov do medijev, pa tudi Nick Cave mi ni nič svetoval v tej smeri. No, turneja z Grinderman je bila zelo poučna zame. Res se ne spomnim, da bi Nick dajal intervjuje, so jih pa drugi člani projekta. Dejstvo je tudi, da je prva prava samostojna turneja zelo naporna, saj smo odvisni sami od sebe. Vedno več je ljudi, vedno več povpraševanja in mogoče na vse to nisem bila najbolj pripravljena. Niti leto še ni minilo od izida mojega prvega singla Jezebel ter turneje z Grinderman, pa je okoli mene že tak hrup. Na neki način se moja mala ekipa še uči in uigrava - tudi za odrom. Če si del kake večje karavane, je drugače, kot če je vse odvisno od tebe. In teh malenkosti se kmalu nabere…

Glede na res intenziven urnik, ki se vam obeta do konca leta, se bodo take malenkosti gotovo še nabrale. Prav tako pa tudi zanimanje medijev, sploh po vseh nominacijah za vaš z vseh strani hvaljeni prvenec.

Že sedaj je kar nekaj zanimanja, sicer pa me mediji ne motijo, morda le včasih, ko si zaželim malce miru. O tem, kako bo v prihodnje, pa trenutno ne morem soditi. Potrebujem čas tudi zase in turneja se je šele začela. Po nastopih v ZDA se vrnemo v Evropo in tri mesece bomo na odru dobesedno skoraj vsak večer. Moja zgodba se v tem kratkem času ne bo tako bistveno spremenila, da bi jo morala razlagati na vsakem koraku.

Ni se mogoče znebiti občutka, da hočete zadržati nekakšno avreolo skrivnostnosti okoli sebe in jo plasirati kot del svojega umetniškega karakterja.

Težko razlagam o sebi, o tem, kdo sem, zato vedno govorim z glasbo in o glasbi. Moji pravi občutki se skrivajo v njej. Izraženi so skozi interpretativne modele - včasih so skriti za zvokom kitare, katere zven se počasi umika glasu. Vedno poskušam odkriti dialog med kitaro in vokalom. To je temelj mojega ustvarjalnega razmisleka. Zato je uvodna skladba na albumu Riders to the Sea instrumentalna. Poskušam ustvariti privlačno atmosfero, zapeljati poslušalce v drug svet, kjer so besede odveč - mislim na tiste občutke, ki pripovedujejo zgodbe že sami po sebi. Nekateri v tem odkrijejo "skrivnostnost", drugi "dramatičnost", tretji "intimnost"…

Res zanimivo, s kako slikovito terminologijo se operira v razčlenjevanju vaše glasbe, a sami ste nekoč dejali, da izraža predvsem "ranljivost in moč". Privlačnost nasprotij je učinkovita prvina, kajne?

V kontrastih najdem predvsem odgovor na svoje življenje - prevedem jih v zvočni crescendo, kar pripomore h dinamičnosti in dramatičnosti pesmi. Nagibajo se na to in ono stran, odvisno od situacije, v kateri sem bila takrat, ko sem skladbo posnela. Desire je tako nastala v povsem drugačnem trenutku kot spokojna I'll Be Your Man.

Ali ste med pripravljanjem albuma kdaj pomislili, kakšna usoda ga čaka? Da bo deležen toliko entuziastičnih odzivov iz glasbenega, filmskega in modnega sveta?

Ne, nikdar. V meni je bilo upanje - kot zagotovo pri vsakem umetniku - da bo album dobro sprejet, a takšnega odziva res nisem pričakovala. Vlil mi je veliko poguma za naprej, četudi sem pesmi pisala iz sebe ter zase, da ne bo pomote. Nobene nove formule nisem odkrila. Še vedno sem zelo presenečena in presenečenja se kar ne nehajo... Ko te enkrat začnejo vabiti na vse konce, že mora biti nekaj na tem.

Prav tako album ni nastal čez noč - za njim je tri leta dolga zgodba…

Pravzaprav je šlo za dve leti. Nastajal je na podstrešju hiše mojih staršev, šele potem se je zgodba preselila v studio v Londonu in se zaključila v Black Box studiu v Franciji, kjer se mi je pridružil Rob Ellis. Prvenec je nastajal toliko časa, ker sem to jaz. Hotela sem, da izraža mene, da je vse tam, kjer mora biti - prav vsaka malenkost, ki vpliva na atmosfero pesmi. V življenju namreč nikoli nisem prehitevala stvari. Skladbam sem pustila čas in veliko prostora, da dozorijo.

Če prav razumem, imamo skozi deseterico pesmi opravka z akumulacijo vaših čustvenih reakcij v zadnjih dveh letih. Ali danes lahko zaobjamete vsaj sorodno emocionalno prizmo skladbe kot ob njenem nastanku?

Vsakič ko pesem izvedem v živo, ji dam neko drugo, a hkrati isto življenje. Pomembno je, da ne poustvarjam nekaj preživetega, temveč ji vtisnem sedanje občutke, neke vrste razpoloženje tukaj in zdaj. Zato bodo te pesmi zame vedno žive.

Ali je bilo pri ustvarjanju tudi kaj kalkulacije, saj vemo, da večini projektov, ki nastanejo pod posebnimi pogoji - kot na primer plošča The Trinity Session skupine Cowboy Junkies, The Texas Campfire Tapes Michelle Shocked ali nedavna Let England Shake PJ Harvey - kmalu pripišejo kultni status?

Nikoli nisem pomislila na kaj takega. Že med pisanjem pesmi sem imela približno predstavo, kako naj bi pesem zazvenela v končni obliki. Velikih odstopanj od te vizije ni, sem pa sprejela kakšen nasvet Briana Ena in Roba Ellisa. Kot sem večkrat povedala: vedela sem, kaj želim, in sem k temu tudi težila.

Z literarne distance bi jih lahko označili tudi kot pesmi izolacije, ki (vz)budijo ljubezen do življenja.

Kadar ustvarjam, sem rada sama. Izolacija mi omogoča zbranost, le tako lahko zberem misli, ki jih nato prevedem v skladbo - to velja tako za besedilni kot za glasbeni del. Vseeno pa moje pesmi niso refleksija izolacije ali preživitvenega nagona. Pojejo o vseh pomembnih stvareh, s katerimi se soočamo v življenju; so vesele in so žalostne. Krhke so samo na zunaj, pod njimi je veliko več, kot se zdi na prvi vtis, in to so spoznali tudi poslušalci. Njihove reakcije na nastopih mi povedo največ.

Ali ste kdaj pomislili, da bi album - prosto po Dylanu - poimenovali The Attic Tapes?

Niti ne, čeprav bi lahko.

Omenili ste že producenta Roba Ellisa. Kaj vas je prepričalo, da je on tisti pravi? Mogoče hrepenenje po malce PJ Harvey sentimenta?

Ko sem razmišljala, komu bi zaupala zaključni premaz čez posnetke, mi je Rob takoj prišel na misel. Zelo dobro sva se ujela, saj gojiva ljubezen do istih skladateljev klasične glasbe, kot sta denimo Messiaen in Debussy. V studiu je delo potekalo zelo spontano, saj je takoj razumel, kakšen zvok hočem poiskati na kitari. Robovo sodelovanje s PJ Harvey ni imelo nobenega vpliva na moj izbor. Rada imam stvari, ki jih je naredil zanjo, a te niso imele nobenega vpliva - če se z njim ne bi razumela, mi njegovo sodelovanje s PJ ne bi pomenilo nič.

Vaš odnos do kitare je torej podoben misli Hectorja Berlioza, ki je dejal, da je kitara orkester v malem.

Kitara je zelo širok instrument, njene zvočne dimenzije so izjemne. Na njej poskušam najti barvne odtenke, ki spominjajo na gosli, klavir, harfo… Iščem zven orkestra in Rob to razume. Temu iskanju pa sem prilagodila tudi tehniko igranja, ki poteka krožno. Poleg tega zven strun sovpada z barvo mojega glasu - ta izraz je povsem naraven.

Zanimivo se posluša tudi vaša "demontaža" pesmi Joan of Arc Leonarda Cohena. Zakaj ste ji "ukradli" lepo besedilo?

Poznamo veliko interpretacij in prepevov Joan of Arc, zato sem dobila občutek, da v tej smeri ne morem nič več dodati. Med poslušanjem sem spoznala, da te verzi lahko odpeljejo nekam drugam, v domišljijski svet. V njem sem našla navdih in pesem priredila po svoje. "Moja" Joan of Arc je nastala kot zvočna reakcija na Cohenove verze, zato pesmi ne pojem, temveč jo samo igram.

Po liniji najmanjšega odpora s(m)o vaš prvenec takoj postavili ob bok Patti Smith, Siouxsie Sioux in PJ Harvey, vendar nikjer nisem zasledil "primerjave", ki je meni najprej prišla na misel, to je z albumom Grace tragičnega Jeffa Buckleya.

Ko je Grace izšel, sem se dobesedno zaljubila v ta album. Ne skrivam, da je iz spomina vplival name, saj gre za izjemno delo, ki ga je težko preslišati, ko ga enkrat začutiš. Tudi Jeff je znal svoje občutke prefinjeno preslikati na strune kitare, kar poskušam dosegati tudi sama.

Če sliko pogledamo nekoliko širše, se v prvi plan postavita tudi Ennio Morricone in Sergio Leone, mojstra, do katerih ljubezni nikoli niste skrivali.

Ennio je drzen in hraber skladatelj, ki ne pozna meja. Njegov minimalizem je izjemno sovpadel z epskimi filmskimi kadri Sergia Leoneja, kjer so zvočni nanosi postali del vizualnega in obratno. In ti motivi - to, kako je Ennio dobesedno risal z glasbo - so me tudi vedno privlačili. Sem zelo vizualen tip človeka. Veliko glasbenih rešitev najdem, ko gledam filme. Glasbo namreč vidim, znam si jo predstavljati, kar mi zelo pomaga pri pisanju pesmi. Vsaka moja pesem je po svoje mali film.

V zadnjem času dekleta znova prevzemate ne samo večjo odgovornost, temveč tudi primat v rock'n'rollu. Rykarda Parasol, Keren Ann, Joan As a Police Woman je samo nekaj imen, ki so - poleg vas - opozorila nase s hvaljenimi albumi.

Kdo so ta dekleta? Po pravici povedano - še nikoli nisem slišala za nobeno od njih.

Ali sebe vidite kot naslednjo "veliko stvar"?

Nikakor! Prebrati je zares mogoče marsikaj, vendar se na taka pretiravanja ne oziram.