Zavezniška letala so bila več kot 15.300-krat v zraku, od tega 5700-krat z bojnimi cilji. Gadafi je znova izjavil, da se ne bo nikamor umaknil in da se z uporniki ne bo pogajal, Natova letala pa da so, kot je tudi že rekel, čisto navaden kolonialistični križarski agresor. Odpirala so se nova in stara bojišča, Libija je gorela in krvavela.

A medtem ko je bil zračni del operacije dosti bolj na očeh javnosti in se je vedelo, koliko vojaških ciljev so zadeli bombniki in kakšne, vse več pa je bilo tudi vprašanj o nedolžnih žrtvah med prebivalstvom in pravih ciljih operacije, ki naj bi bili odklon od resolucije, se o ladjah ni vedelo dosti. Kaj počne v Sredozemlju pred libijskimi obalami vsa tista mogočna moč z radarji, satelitsko opremo, oborožitvenimi sistemi, raketami in torpedi?

Pot do tega obroča se je sprva zdela nerealna in nemogoča. David Taylor iz poveljstva združenih sil v Neaplju mi je odgovoril, da pogoji niso primerni za vkrcanje novinarjev. V naslednjih sporočilih je pustil vrata rahlo priprta. Potem pa me je poklical po telefonu: "Taranto, 13. julija opoldne, oporišče italijanske vojne mornarice, Viale Jonio No. 2, glavni vhod. Čakal vas bo poročnik Steve."

Imela sem manj kot dva dni časa za pot na skrajni jug Italije, na peto njenega škornja, v pokrajino Puglia. Poročnik Antonio Dell'Anna iz poveljstva italijanske vojne mornarice Comitmarfor mi je pripovedoval, kako težko je bilo uskladiti mojo pot: "Ladje so bile vključene v operacijo, prav tako helikopterji in letala, na krovu ladij nimajo prostora za novinarje in poveljstva ne časa." Načrt je bil tak: italijanska in kanadska fregata, britanski in nizozemski minolovec, trije helikopterji, letalonosilka.

Podpisala sem nekaj deset strani pogojev in pravil, ki veljajo za poročanje z Natovih vojaških operacij, mimogrede tudi za primer, če bi se vračala v vreči… Potem sem se vkrcala in začela se je morska pot v bližino Sirte in obkoljene Misrate.

Operacija na 280.000kvadratnih kilometrih

Odkar je zveza Nato prevzela poveljstvo nad vojaško operacijo v Libiji, ima pri zagotavljanju embarga nad orožjem, kot ga določa resolucija varnostnega sveta, vseh dvajset ladij pred vrati Libije svojo vlogo.

Kontraadmiral Filippo Maria Foffi, poveljnik pomorskih sil v operaciji Združeni zaščitnik, pred tem pa poveljnik italijanske vojne mornarice, je v svoji kabini na letalonosilki Garibaldi, ki je prav zato dobila naziv admiralske ladje, flagship, pripovedoval: "Območje, ki ga pokrivamo, sega od libijske meje s Tunizijo do meje z Egiptom. Govorim seveda o morski površini, za lažje razumevanje lahko povem, da obsega 280.000 kvadratnih kilometrov. Kljub temu da nimamo najbolj ustreznega števila ladij, s fregatami, minolovci, podmornicami in letalonosilkami opravljamo dve najpomembnejši nalogi: nadzor nad izvajanjem embarga na orožje in uveljavljanje prepovedi letenja v libijskem zračnem prostoru. Najdlje od obale se gibljejo letalonosilke. Garibaldi ima položaj sredi Mediterana, francoska letalonosilka Charles de Gaulle pri Kreti, britanski Ocean, ki je največja ladja britanske Kraljeve mornarice in nosilka bojnih helikopterjev apači, je pri Tunisu."

Letalonosilka Garibaldi z več kot osemsto člani posadke sprejme na krov osem bojnih letal in štiri mornariške helikopterje, opremljene s protiladijskimi raketami, iskalnim radarjem, magnetnim sonarjem, z vsemi oborožitvenimi sistemi, da so v vsakem trenutku, ponoči in podnevi, pripravljeni za protipodmorniški in protiladijski boj. Ladja s svojimi nadstropji in strmimi stopnicami globoko v njen trebuh spominja na mesto ali veliko tovarno v odrezanem svetu sredi morja, z večnimi pripravami na bitke ali obrambo. Tam je bila zato, ker je bila v Libiji vojna.

Tudi pod izbočenimi in napetimi vojaškimi mišicami pa je srce. "Najraje imam zgodnja jutra, ko letala in helikopterji še niso v zraku in je na ladji več tišine," je pripovedoval Vincenzo Caiazzo, vojaški duhovnik. "Takrat se sprehodim po palubi in če vidim, da je kdo od mladih fantov preveč zamišljen, sam in zaskrbljen, stopim k njemu in se malo pogovorim. Kdor želi, se lahko z mano pogovori v svoji kabini, spoved pa opravim v moji kabini. Vojaško življenje z dolgotrajno odsotnostjo od doma in izpostavljenostjo velikim obremenitvam potrebuje kdaj pa kdaj nekaj pomiritve." Francesca, mlada poročnica, je dodala: "Duhovna opora nam veliko pomeni."

"Kakšno je vaše osebno mnenje o tej vojni?" sem vprašala Neila Marriotta, poveljnika britanskega minolovca Bangor, izkušenega lovca na mine v Iraku, Bahrajnu in Kuvajtu.

"Osebno mnenje?" se je začudil. "Nimam osebnega mnenja. Izpolnjujem povelja, to je moja naloga."

HMS Bangor, majhen, okreten, med plovbo skoraj neslišen minolovec iz razreda sandown, je iz pristanišča na Škotskem izplul 6. junija. "Libijska kriza, ki ni kazala nobenih znakov prekinitve, predvsem pa dejstvo, da je Gadafijeva vojska minirala morje v Misrati in s tem ogrozila dostavo humanitarne pomoči ter varen odhod beguncev, je spodbudila Nato, da je Veliko Britanijo zaprosil za sodelovanje minolovca. Govorilo se je o treh minah. Dve sta bili odstranjeni, o tretji samo domnevamo. Res pa je, da ne vemo veliko o tem, koliko neodkritih min še leži na morskem dnu, zato jih iščemo še naprej. Pristanišče v Misrati je strateškega in življenjskega pomena za prebivalce tretjega največjega libijskega mesta in vse druge, ki so odvisni od humanitarne pomoči.

Pristanišče je edini možen izhod iz ruševin obleganega mesta, za katerega se še vedno bije bitka. Uporniki imajo nadzor samo nad pristaniščem. Tik za mestom je frontna črta. Dolgo smo se pripravljali za pot v libijske teritorialne vode in naša ladja, izdelana iz steklenih vlaken, kar omogoča nizek magnetni odtis in skoraj neslišno plovbo po minskem polju, je med najboljšimi minolovci na svetu."

HMS Bangor, edini britanski minolovec v tej operaciji, je izdelan iz steklenih vlaken ter opremljen z najsodobnejšim sonarjem in elektronsko vodenimi napravami za odkrivanje in odstranjevanje min. "Vsaka napaka ali površnost se maščuje, zato je gradnja takih ladij najdražja po tekočem metru v Kraljevi mornarici."

Tistega dopoldneva, ko se je že zgodaj začelo vzpenjati proti štiridesetim stopinjam, so na frontni črti za Misrato spet potekali boji in v ozadju se je valil dim. V neposredni bližini pristanišča, vsega nekaj milj od obale, je bil še en minolovec, nizozemski HMNLS Haarlem, ki v operaciji sodeluje že od vsega začetka.

Poveljnik Paul Bijleveld je dejal: "Zaradi nevarnosti in ker smo možna tarča napadov tudi mi, potrebujemo varstvo večje ladje, ki ima drugačno oborožitev. Trenutno je to kanadska fregata Charlottetown."

Cena reševanja človeških življenj in pomoči civilnemu prebivalstvu, na kar se tako rad sklicuje zahod, je visoka. Samo sonar, ki ga minolovec spusti v morje, da razišče morebitno nevarnost min na morskem dnu, dosega vrednost milijon evrov.

Poveljnika Bijlevelda sem vprašala, ali je marca, ko je nizozemski minolovec zaplul v libijsko morje, pričakoval tako dolgo vojno. "Noben konflikt se ne konča samo z vojaškim posredovanjem. Potrebna bo tudi politična rešitev. Hodimo po tanki črti, in to lahko traja še jutri, pojutrišnjem ali več mesecev. Nihče ne more predvideti, kako se bo končala ta kriza."

Kanadska fregata FFG 339 Charlottetown iz razreda halifax z 240 člani posadke, torpedi, manevrirnimi raketami, senzorji, topniško oborožitvijo, mornariškim helikopterjem sea king in sistemi, s katerimi se uvršča med najbolj izpopolnjene fregate na svetu, je iz Kanade, čez Atlantik in skozi Gibraltar zaplula proti Libiji, ko je kriza komaj dobro izbruhnila. Napotili so jo po 191 kanadskih državljanov, ki so bili v Libiji. Ko pa je varnostni svet sprejel resolucijo in je Nato prevzel poveljstvo nad vojaško operacijo, je ostala v Sredozemskem morju. Njen trup dokazuje, kakšno ognjeno točo je doživela.

Na ladjo se je usula toča raket

"Dvanajstega maja je kanadska mornarica prvič po korejski vojni doživela napad. Ob dveh zjutraj, ko je polovica posadke počivala, se je iz majhnih čolnov ob obali najprej zasvetila močna svetloba. V trenutku je sledil alarm in poveljnik Skjerpen je ukazal: Ogenj!

Manj kot dva tedna prej je režimska vojska minirala obalo in ocenili smo, da je treba ukrepati. Skupaj z britanskim rušilcem in francosko bojno ladjo smo izvedli manever. Napadalci so se umaknili," je pripovedoval poročnik Michael McWhinnie. "Po tistem je 30. maja sledil drugi raketni napad in junija še tretji."

Poveljnik fregate, Craig Skjerpen, je omenil, da je grozila tudi nevarnost uporabe kemičnega orožja. "Dobili smo sporočilo, da so med spopadi, bombardiranjem in obleganjem Misrate libijske oblasti svojim pripadnikom delile plinske maske. S posredovanjem zračnih sil in našim sodelovanjem se je bojna črta pomaknila ven iz mesta. Operacija Združeni zaščitnik je uničila na desetine tankov, raketnih sistemov in vojaških vozil. Naloga fregate Charlottetown pa je, da onemogoči silam polkovnika Gadafija napredovanje in ponovno zavzetje pristanišča v Misrati. Sile zavezništva sistematično zmanjšujejo njihovo vojaško moč, čeprav je res, da še vedno predstavljajo nevarnost."

Ob vsem tem kontrola iz zraka razkriva še grozljivo in pretresljivo podobo tragedije našega časa: begunce, ki se izčrpani, brez zadostnega goriva, hrane in vode, drug na drugem, v zasilnih čolnih podajajo v beg, čez morje, marsikdo tudi v smrt. Kolateralna škoda pač, nekaj, kar je na stranski cesti veliko pomembnejšega dogajanja.

"Kot poveljnik ladje in kapitan sem dolžan pomagati vsakomur, ki je življenjsko ogrožen. Če ni, moram počakati na navodila poveljstva. Morda ima takrat zame pomembnejšo zadolžitev. Poveljstvo je tisto, ki mora oceniti, katera naloga ima prednost," je rekel poveljnik ladje Bangor Neil Marriott.

Ko se je v morju in zraku okoli Libije zasidral mogočen uničevalski stroj, čeprav z namenom pomoči civilnemu prebivalstvu, ko ljudje in zemlja krvavijo, vojna v Libiji pa še kar traja, mi je pogled čez dimne zavese, ki so razkrivale nove bitke in zbujale slutnjo novega umiranja in krvi, segel dlje, mimo njih, proti vzhodu Afrike, kjer prav tako štejejo mrtve. Zaradi suše in lakote je ogroženih enajst milijonov ljudi.

O stroških in ceni Natove operacije nismo govorili. Oni so vojaki. In vojaki poslušajo povelja.