Lucian Freud s svojim arhaičnim načinom sicer ni našel vidnejšega mesta v zgodovini moderne umetnosti, je pa zato postal ena najpopularnejših javnih figur zahodnega sveta. Varno vztrajanje pri zvestem upodabljanju stvarnosti in burno zasebno (javno) življenje je iz njega naredilo zvezdo, ki je v kuloarjih rumenega tiska zasijala zlasti leta 2008, ko je bila njegova slika Benefits Supervisor Sleeping na avkciji dražbene hiše Christie's v New Yorku prodana za rekordno ceno 33,6 milijona dolarjev. Freud je postal najbolje plačani živeči umetnik.

Začetek njegove kariere je bil zaznamovan in znatno spodbujen tudi z družinskim pedigrejem, ki je v razredni britanski družbi vselej pomemben, in s časom prihoda v novo domovino. Lucian je bil namreč vnuk slavnega Siegmunda Freuda. S svojimi starši se je pri 11 letih zaradi slutnje nacističnih pogromov leta 1933 preselil v London, kjer je leta 1944 prvič samostojno razstavljal. V zgodnjih 50. letih je bil eden pobudnikov tako imenovane londonske šole, umetniške skupine, ki je s svojim radikalnim figuralnim realizmom skušala oponirati ameriško sponzoriranemu abstraktnemu ekspresionizmu.

Izmed slikarjev omenjene skupine je s svojo obsesivno in globoko ekspresivno vizualno estetiko na prizorišču pustil pečat zgolj Francis Bacon. In tudi on se je znašel na enem od portretov slavnih, ki jih je upodobil priljubljeni Lucian Freud. Med njegovimi modeli so se znašli številni znani obrazi, kot sta na primer kraljica Elizabeta II. in manekenka Kate Moss. Lucian Freud je tako bolj kot zaradi svojih umetnin postal slaven zaradi svojega razburkanega življenja: pomembnih prijateljstev, številnih ljubezenskih razmerjih in 14 otrok, ki se trenutno borijo za zapuščino 120 milijonov funtov, ki so ostali na umetnikovem bančnem računu.

Ob njegovem odhodu so se britanski mediji in likovna stroka družno poklonili samosvojemu slikarju, ki je v preteklih desetletjih postal zaščitni znak domače visoke družbe. Kljub znatnim uspehom in neskromnim priznanjem je največja Freudova travma ostala predvsem ignoranca stroke, ki ga nikdar ni prepoznala kot ključnega umetnika svojega časa, saj je s svojim slikarstvom zlasti privzemal stoletja stare vzorce, ne pa tudi uvajal nove tendence. Kljub temu je okusil ključne trofeje umetnostnega sistema: leta 1954 je zastopal svojo državo na Beneškem bienalu, leta 1989 je bil nominiran za Turnerjevo nagrado (ki je sicer nikdar ni prejel), leta 2002 je postavil retrospektivo v Tate Britain. A tudi vse te kulturno-politične odločitve niso poroštvo za posthumno čast in slavo v umetnostnozgodovinskih pregledih.