Da za nekatere lokalne skupnosti izdatki za to vrsto pomoči pomenijo veliko breme, so opozorili v Skupnosti občin Slovenije. Kot pravi Dominkuš, se na ministrstvu tega dobro zavedajo. A nova zakonodaja o dolgotrajni oskrbi naj bi stvari uredila, zagotovila naj bi stabilnost financiranja ter dostopnost storitev tudi v manjših krajih in bolj oddaljenih okoljih. Vendar pa je bil zakon predstavljen javnosti že pred več kot enim letom, potem pa se je ustavilo.
Kaj se z novo zakonodajo o dolgotrajni oskrbi dogaja, je pojasnil minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik. Zastoj je povezan z viri financiranja, ki jih je po njegovem v krizi težko najti oziroma zagotoviti. Kot je povedal minister, trenutno še vedno iščejo rešitev v okviru sprememb pri financiranju zdravstvenih storitev. Meni, da je treba dolgotrajno oskrbo in zdravstvene storitve obravnavati povezano. "Tisti, ki naj bi bili deležni dolgotrajne oskrbe, so po navadi tudi najpogostejši uporabniki zdravstvenih storitev. S storitvami, ki jih dolgotrajna oskrba ponuja, pa bi lahko pomagali k bolj racionalni uporabi storitev na področju zdravstva in obratno." A o tem, kako se bodo stvari obrnile, je po njegovem še prezgodaj govoriti.
O zakonodaji o dolgotrajni oskrbi že nekaj časa ni nobenega glasu, opozarja predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Boris Koprivnikar. "Naša priporočila so še vedno enaka," pravi in opozarja na poseben predlog ureditve dolgotrajne oskrbe, ki so ga pripravili. Po njihovem namreč vladni predlog zakona o dolgotrajni oskrbi ključnih težav v slovenski družbi ne rešuje, ampak jih celo poglablja.
Na posvetih, ki so jih pripravili za različne ciljne skupine, so v skupnosti socialnih zavodov predlagali, naj se država umakne z investicijskega dela financiranja socialnih zavodov, ta denar pa naj nameni dolgotrajni oskrbi. To pomeni, da bi krila socialno oskrbo v domovih, ki jo zdaj plačujejo uporabniki, zdravstveni del bi bil še vedno v domeni Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, osnovno oskrbo pa bi še naprej plačevali uporabniki. Ob tem pa je seveda treba ostale storitve cenovno tako prilagoditi, da se bo ljudem splačalo ostajati doma.
Po njihovem predlogu bi tako stanovalci v domovih plačevali le še tako imenovani hotelski del oziroma osnovno oskrbo. Na takšen način bi lahko tudi poenotili cene javnih in zasebnih domov za starejše. Zadnji stroške investicije, ki jim jih ne krije država, zdaj zaračunavajo uporabnikom, zato so dražji od javnih domov in so pogosto le "čakalnica za javne domove", čeprav imajo enake kadrovske in storitvene standarde. Po predlogu skupnosti pa bi tako javni kot zasebni domovi sami upravljali investicije in vzdrževanje.
