Tihi pakt vednosti in oblasti

Hkrati je ta resnica odvisna od osnovnih mentalnih spoznavnih orodij (poznavanja različnih idej, konceptov, kategorij, teorij), ki jih raziskujoča oseba, "subjekt" raziskovanja, uporablja, torej od njegovega aktualnega mesta v mreži vednosti. V refleksiji naštetih dejavnikov se suvereni "subjekt" znanosti nekako skrha. Predstava o raziskovalčevi in raziskovalkini avtonomiji in njuni koherentnosti v čisti želji po univerzalni resnici in sledenju avtentični sliki sveta zgubi svojo prepričljivost. Izražanje opisane negotovosti je tabuizirano, saj na ta način postane predmet dvoma tudi dostopnost same univerzalne resnice. Utišan je pravzaprav že razmislek o vsakdanjih, "banalnih" pogojih raziskovanja, kot se odražajo na individualni ravni. Karierni cilji oziroma formalni status v znanosti in raziskovanju, nadaljnje možnosti dela, finančne koristi ter profesionalna in javna odmevnost prispevajo k tihim paktom vednosti in oblasti, saj gre za dejavnike, ki silijo k takšnemu ali drugačnemu, manjšemu ali večjemu podrejanju kanonu. Kar je paradoksen zastavek glede na dejstvo, da je navzven obravnavani odnos videti pogosto antagonističen ("pametna" znanost proti "neumni" oblasti). Vendar nepreklicno drži, da je pod neprestanim pritiskom, in to tudi kolegialnim, vsak zaresen odklon: pa naj bo to vztrajno in z raziskovalnim erosom navdahnjeno sledenje temam, ki jih mainstream razume kot radikalne, inovativno reševanje metodoloških problemov ali pa vzpostavitev raziskovalne perspektive iz obrobij družbene pomembnosti - kje se oblikujejo za družbo pomembni pogledi, seveda že spet določa oblast skozi raziskovalno birokracijo in pripadajoči kanon.

Slednji, tako kot oblast sama, deluje čutno-nazorno na dveh ravneh, na institucionalni skozi instance oblasti v znanosti in raziskovanju in razpršeno na ravni raziskovalk in raziskovalcev, ki kanon jemljejo nase (in vase) tako, da delajo in razsojajo slepo sledeč njegovim zapisanim in nezapisanim črkam. Subverzije teh makro- in mikrooblasti, v kolikor se sploh udejanjajo, zaznavno manjšajo delovne možnosti.

Soodvisnost in sovplivanje

Dober sodobni primer prilagajanja raziskovanja vladajočim kodam, tako da družbena razmerja vednosti/oblasti ne bi bila ogrožena, je prisvojitev feminističnih refleksij in delovanja skozi politično uvajanje načela "družbene enakosti spolov" in povezano raziskovanje tako imenovanih enakih možnosti spolov. Učinek je za deklice in ženske kontraindikativen. Ilustrirajmo s primerom: kljub vztrajnemu strukturnemu zanemarjanju dekliških talentov na področju tehnoloških in naravoslovnih znanosti je aktualno središče pozornosti na slabi pismenosti dečkov. Seveda je treba reševati tudi to - in to celovito, ne zgolj z nekaj promocijskimi prijemi -, ampak ob prvem. A tu nenadoma za enega izmed spolov ne veljajo več niti neoliberalni slogani družbe znanja, tehnološkega napredka in podobno. Tako tudi redke računalniške inženirke in fizičarke zaradi "neženske" izobrazbe pretežno ostajajo tujke na svojem delovnem področju.

Predhodno opisane dileme o temah, metodah in perspektivah so del odnosa med raziskovalnima "subjektom" in "objektom". Še druga razsežnost je narava "objekta" v tem odnosu, tj. kakšna resničnost/stvarnost se tu poraja. Če se nekoliko prehitimo - ni problem, kako se le-ta v njem odslikava ali kako se tu ne more ustrezno odslikati; v obravnavanem razmerju se vzpostavlja, obnavlja in spreminja. Stephen Hawking v svojem delu Veliki načrt (The Grand Design), ki ga je napisal skupaj z Leonardom Mlodinowom, ugotavlja, da imamo priložnost za opustitev klasične izbire med pojmovanjem sveta (in vesolja) kot objektivno obstoječega ali razumevanjem le-teh kot učinkov uma ("sanje, ki jih sanjamo skupaj") . Možno je ostati realist, realistka, hkrati pa pristati na spremenljivost sveta - in vesolja (in sploh vsega, kar je, kar bo in kar je bilo) v skladu z modelom oziroma teorijo, ki tvori okvir raziskovanja in povezanega opazovanja. Vsaka teorija, ki jo preizkusi potrdijo in s pomočjo katere je potemtakem možno pokazati na delovanje sistema, na procese v njem, je ustrezna. Uporabna je v določenih okoliščinah in ni je med teorijami, ki bi ustrezala vsem okoliščinam. Ali z izposojeno metaforo: če bi zlata ribica, ki iz okroglega akvarija gleda (iz naše perspektive) ravno gibanje objekta in ga vidi kot gibanje po krivulji, znala iz svojega opazovanja ustvariti model, s pomočjo katerega bi lahko napovedovala gibanje, bi bila njena slika gibanja predmeta po krivulji enako relevantna, kot je človeška slika gibanja predmeta v ravni liniji. Okviru (teoriji, modelu) se prilagodijo že same zaznave ("vidim, kar mislim"). Če si prisvojimo razmislek Hawkinga in Mlodinowa in ga nadaljujemo, je tudi tehnologija, s pomočjo katere se odkrivajo nove ravni sveta in kozmosa, le podaljšek čutil, kar pomeni, da sama zaznava ostaja navezana na določeno teorijo oziroma model. Slednje pa je tudi edini vir, iz katerega se določen aparat ali cela tehnološka formacija lahko sploh pojavi. "Obstoječe", ki ga odkrivamo in ga bomo še odkrili, je po svoje naključno; je rezultat neke določene teoretske rdeče niti, ki se je spletla in nato zavzela dominantno pozicijo. Priročna ilustracija je povsem različno videnje notranjosti človeškega telesa s strani tradicionalne kitajske medicine in zmagovite ortodoksne medicine, ki ji pravimo "zahodna".

Svet se vzpostavlja sproti skozi iskanje resnice o njem, zamejene z določeno teorijo oziroma modelom. (Kar se vesolja tiče, kot pišeta Hawking in Mlodinow, se s samim raziskovanjem/opazovanjem v sedanjosti spreminja tudi njegova zgodovina. To pa ni tuje niti razumevanju človeške zgodovine.) "Subjekt" raziskovanja kot nosilec in izvrševalec teorije/modela in "objekt", tj. svet, ki v njenem okviru nastaja, sta torej v odnosu soodvisnosti. Takšna pa je tudi več kot dvajset let stara misel feministične teoretičarke Donne Haraway. Avtorica je razmerje med "subjektom" in "objektom" opredelila kot komunikacijo. Če je za sprotno nastajanje sveta in vesolja obeh tu navedenih fizikov odločilno, kam bosta raziskovalec in raziskovalka v okviru določene teorije usmerila opazujoči pogled in tako vplivala na proces, je za Donno Haraway ključen koncept umeščenosti "subjekta" raziskovanja. Umeščenost vsakega "subjekta" ne glede na področje vključuje sledeče dejavnike: lokacijo "subjekta" v družbeni strukturi (kako jo/ga definira spol, ekonomski razred in podobno), védnostne reference (mentalna orodja ali "resnice o življenju, vesolju in sploh vsem", s katerimi razpolaga) in pozicioniranje (kako se glede na svojo družbeno lokacijo in mentalna orodja umestiti v razmerje do "objekta"). Vendar pa tako umeščeni "subjekt" ni nespremenljiv. Interakcija "subjekt-objekt" učinkuje na oba pola, ju v medsebojni povezanosti spreminja. S tem ko se "objekt" postopoma razkriva "subjektu", se tudi slednji procesira ("kar zvem, spreminja moj pogled in mene samo, samega"). Zato tudi je bolj smiselno govoriti o raziskovalnem subjektiviranju kot o "subjektu" raziskovanja. "Odkrivanje" sveta in vesolja nima konca, univerzalna resnica kot cilj je povsem imaginarna zadeva.

Postopno spreminjanje raziskovalnega kanona

Raziskovanje se ne more razvezati od politik in njihovih oblastniških dometov - ni teorije, ki bi to omogočala. Politika oblasti je vpeta tako v pojavnost družbenih razmerij, iz katerih se rojeva tako imenovani subjekt raziskovanja, kot v samo mrežo vednosti, ki določa raziskovalčev in raziskovalkin diapazon spoznavnih orodij ("kaj sem, kaj lahko vem in kako lahko spoznavam, je samo to, za kar so dani pogoji v določenih družbeno-političnih okoliščinah"). Edini alternativni vstop v razmerje vednosti/oblasti se lahko oblikuje iz perspektive njene formalne in faktične delitve. Feministični interes, zahteva in želja po jasno definiranem mestu v znanstvenem raziskovanju, vse to potemtakem ne more biti drugega kot dejavnik političnega boja za širše razumevanje pogojev "biti ženska", tj. "biti zabeležena in videna kot ženska", in pripoznanje še vedno (oziroma ponekod ponovno) marginalizirane spolne perspektive v ustvarjanju sveta.

V ta namen je treba preizprašati in na novo opojmiti tudi nekaj samoumevnih kategorij, ki navidezno niso povezane s spolom; in vendar spolna razmerja temeljno zaznamujejo, predvsem pa sodelujejo v vzdrževanju spolne hierarhije ("men first"). Gre za temeljne politične in raziskovalne kategorije, kot so: človeško (ta je koncipirana v skladu z vladajočo humanistično tradicijo, zaznamovano z "moško" perspektivo), razvoj (sedaj brezupno pomensko prepleten s tehnologijami, profitom, tekmovalnostjo, torej z "moškimi" pristopi) in gospodarstvo (razumljeno kot prioriteta, pri tem pa je s strani vladajoče politike zanemarjen njegov izvorni namen, tj. spodobno preživetje vseh na osnovi trajnosti resursov in ne življenjsko preobilje nekaterih na račun vseh možnih virov, v prvi vrsti človeških). Temeljita refleksija v nakazani smeri mora po nujnosti privesti tudi do postopnega in preudarnega spreminjanja raziskovalnega kanona. Druga, depresivna opcija je nadaljevanje v vladajočem trendu: izčrpane raziskovalke in raziskovalci, ki v bolnih medsebojnih odnosih in v hiperprodukciji ustvarjajo svet, ki je namenjen na odlagališče odpadkov, v reciklažo in na razprodajo. Kar pa si želimo (in kar se že posreči kdaj pa kdaj najti), je občutljiv in odziven "objekt"/svet, s katerim ni težko najti skupnega jezika.

Prispevek je nastal na osnovi refleksije, ki so jo spodbudile razprave na konferenci "Odnosi vednosti: Feminizmi, znanost, znanstvenice" (Komisija za ženske v znanosti, FDV, 7. marca 2011) in na javnem pogovoru "O ženskah in spolni perspektivi v slovenskem akademskem prostoru" (niz "Brez cinizma", ZRC SAZU, dvorana Zemljepisnega muzeja, 19. maja 2011).