"Eksplozija" se je pravzaprav zgodila že zunaj, na ulici, pred vrati teatra, še pred uradnim začetkom predstave, ko se uniformirana Janka Bončeva kot "komunalni delavec" med raztreščenim kupom smeti in pred (bodočimi) konzumenti kulture brez večjega hrupa spušča v osebno reciklažo dnevnopolitičnega dogajanja. Odlagališče kasneje korespondira s kompostom različnih oblek, ki jih prav tako nebogljeno zavrženi performerji ob preoblačenju kombinirajo v večbarvno podobo dandanašnjega hiperkapitalizma. Aktualna predstava tako pretendira predvsem po gledališču vseh in za vsakogar.
Gledališče za vse pa v tej postlyotardovski dobi zatona velikih (političnih) zgodb v predstavi konkretno uprizarja razkosanost sveta na male, nerazlikovane, nepomembne intimne zgodbe posameznikov (tudi bogatih). Vzorec diskurzivnih dedičev hiperkapitalizma je Barbara Kapelj Osredkar nabirala prek javne avdicije med naključnimi sopotniki gledališča (na igralskem poligonu se sicer znajdeta tudi v Gleju že zverzirani Jelena Rusjan kot pankovski odpadnik na kitari in kameleonska Gorka Berden kot poročevalka, osamljena profesorica, neuslišani zapeljivec in še kdo). Besedilo pa je kolaž njihovih kolektivnih, sprotnih prispevkov v enakopravnem ustvarjanju (po principu "devised theatre"), ki motivno zajema iz sočasnega "smetnjaka" aktualnih družbenih problemov, a s psevdoprivatnimi konteksti, katerih skupna nadpomenka se zdi osamljenost.
V poročilih "črne kronike" z različnih koncev sveta performerji izrabljajo polifonijo nacionalnih glasov (nemščino, francoščino, angleščino, italijanščino…) za sinhrono ponazoritev nekega univerzalnega, sicer statistično zanemarljivega trenutka. Ob melodičnem "soulovskem" senčenju (Sara Sajovec Knežević) vstopajo na prizorišče z radiofonično neprizadetimi, anekdotičnimi solo izpovedmi in se uprizarjajo v različnih razrednih legah, psihospolnih pozah ali androginih paradiranjih, potem pa se umaknejo nazaj v neme vizualne konstelacije: pa naj bo to brezoblična in neidentificirana gruča teles ali izolirane skulpture lastne obsesije, brezbrižne do sveta. V stilu dramaturgije plesnih predstav (sploh v gibalnih ekshibicijah Nataše Kos Križmančič) ali še prej neke postkatastrofične scenske inštalacije so očitni sledovi raznolike umetniške poti režiserke in arhitektke Kapljeve, ki v dramaturgij vmesnih in neizrečenih prostorov ne skriva reference na Rodriga Garcio.
Pri oblikovanju "eksplozivne mešanice" se zdi bolj kot uprizoritev odrešilne detonacije v ospredju problem nemoči njenega rušilnega odmeva. Kar je uporabno na vsebinskem nivoju predstave in se elegantno preprosto razreši, ko ustvarjalci odvržejo ("ping pong") žogice janezom v občinstvu, povzroča večje težave na ravni gledališkega izraza. V ospredju gledališča vseh in za vse tako tokrat ostaja človeški faktor.
