Dokaj vplivna stranka Vlaams Belang, ki se glasno zavzema tudi za razpad Belgije, zahteva odpravo vseh "kazni in sankcij zaradi tako imenovanega nedomoljubja". Flamski skrajni desničarji zahtevajo tudi odškodnino za "žrtve povojne represije in njihove tudi v finančnem smislu prikrajšane potomce".

Vendar je veliko Flamcev sodelovalo tudi v odporniškem gibanju in eden izmed njih je za pariški Le Monde takole komentiral zahteve stranke Vlaams Belang : "Od nas zahtevajo, naj na kolenih prosimo odpuščanja tiste, ki so delovali proti svoji domovini. Oni bi morali na kolenih prositi odpuščanja."

Odslej še težje do vlade

Do letos zahteve skrajnih desničarjev po amnestiji niso naletele na odziv, v četrtek pa so skoraj vse flamske stranke, tudi socialistična, v senatu omogočile, da se bo o njih začela razprava.

Frankofonske stranke menijo, da bo zdaj še veliko težje kot doslej sestaviti vlado. Junija bo minilo leto dni, kar je Belgija predvsem zaradi sporov med obema etničnima skupinama brez vlade. Medtem ko flamske stranke zahtevajo več samostojnosti za tri regije (Flandrijo, Valonijo in Bruselj), frankofoni, ki se upirajo tudi spremembi volilnega sistema na območju Bruslja, temu nasprotujejo.

Flamski in valonijski esesovci

Celo nekateri frankofoni priznavajo, da med Flamci ni bilo veliko več kolaborantov kot med Valonijci. Vsekakor so bile razmere za kolaboracije ugodnejše v Flandriji zlasti zato, ker so nacisti leta 1940 flamske vojne ujetnike izpustili na prostost, valonskih pa ne. Poleg tega je bil flamski jezik v Belgiji pred drugo svetovno vojno, pa tudi dolgo po njej, v izrazito podrejenem položaju glede na francoščino.

Od jeseni 1941 je v ofenzivi na Leningrad, ki so ga nacisti nato v veliki meri izstradali, dolgo časa sodelovala flamska legija, ki je bila del SS-enot. V sestavi SS-enot so bili tudi prostovoljci valonske legije, ki jih je vodil znani valonski fašist Léon Degrelle (1906-1994). Sicer je bilo leta 1943 v flamski legiji 2944 vojakov, v valonski pa 2048. V Flandriji je bilo po vojni zaradi kolaboracije in zločinov usmrčenih 105, v Valoniji 122, v že tedaj pretežno frankofonskem Bruslju pa 14 ljudi. Represija proti kolaborantom v Belgiji torej ni bila zelo huda.

Belgija pred razpadom?

Flamski časopisi so četrtkovemu glasovanju flamskih strank za začetek razprave o amnestiji kolaborantov namenili zelo malo pozornosti. Trdijo, da gre samo za zeleno luč za razpravo, nikakor pa ne za odobritev amnestije. Vendar dajejo tudi vedeti, da je to glasovanje obenem namig frankofonskim strankam, naj prenehajo blokirati pogajanja o izhodu iz vladne krize, ki se v resnici vse bolj spreminja v politično-institucionalno krizo.

Očitno sta se obe strani, flamska in frankofonska, vkopali na svoje pozicije. Ravno v četrtek je odstopil še en kraljev posrednik v pogajanjih, Wouter Beke, začasni voditelj flamskih krščanskih demokratov, pomembne stranke, ki vse bolj izgublja v boju za glasove s flamskimi separatističnimi strankami. Kralju je ob odstopu izročil obsežen dokument s predlogi za izhod iz krize. Vendar se zdi, da nihče ne verjame, da je še možna kakršna koli rešitev. Če pa bi morda prišlo do pogajanj o delitvi države na dva dela, se zastavlja vprašanje, kaj bi bilo s pretežno frankofonskim Brusljem, ki leži sredi flamskega ozemlja in je bil še v 19. stoletju flamsko mesto.