Tekst in fotografije:Jošt Bukovec

Ob Ljubljanici se tik ob Čevljarskem mostu skriva čevljarski butik Vodeb. V prijetnem prostoru so stene obložene z razstavljenimi vrhunski izdelki čevljarske obrti, ob robu pa so razporejeni stoli, kjer stranke preizkušajo novo obutev. Salon, ki govori o vrhunski modni obrti, in kraj, ki je daleč od nekdanje romantike starih mojstrov čevljarjev. Te romantike morda ni v salonu, kjer jo je spodrinil blišč visoke mode, je pa zato toliko bolj prisotna v delavnici za njim…

Maks, Ivan, Vladimir

Vladimir Vodeb spada že v tretjo Vodebovo generacijo, ki se ukvarja s čevljarstvom. Vladimir je obrt prevzel od očeta Ivana, ki je nadaljeval delo očeta Maksa. Leta 1926 je Maks začel z lastno obrtjo, pred tem pa je štiri leta hodil v "oštiro" - z zložljivim stolom in orodjem v nahrbtniku je od hiše do hiše iskal delo. Iz domače Brestanice, kjer se je izučil obrti, je čevljarsko znanje preselil v Ljubljano in danes je Vodebova čevljarska delavnica sinonim za modno čevljarstvo in tradicijo. Začel je Maks, danes pa vse vodita Vladimir in oče Ivan. "Pred letom 1990 smo bili vodilni v visoki modi, imeli smo izdelke za najzahtevnejše stranke. Danes je nekoliko drugače, saj je uvoz stanje na trgu močno spremenil. Vseeno pa imamo veliko izjemnih naročil, saj lahko izdelamo praktično karkoli od številke 30 do 47," razloži Ivan Vodeb, ki je izkušnje in znanje prinesel iz Nemčije, kjer je več let delal v tovarni čevljev Salamander. "Možnosti za delo so bile izjemne. Izdelke smo izvažali v 137 držav, s kolekcijami sledili zadnji modi, po željah kupcev pa smo bili sposobni izdelati tudi čevlje kateregakoli modnega obdobja do petdeset let nazaj," razlaga Ivan. Skupaj s sinom pojasnita, da je njihovo delo danes usmerjeno drugam. Vsaki stranki se popolnoma posvetijo in ji izdelajo obutev po njenih željah. Sedaj sta oblikovalca kupec in čevljar, seveda tudi z občasnim sodelovanjem modnih oblikovalcev. "Tudi delavnica je malo drugačna kot v Nemčiji," namigne Ivan in z nasmehom odpre vrata za pultom, ki vodijo v svet kopit in čevljarskega orodja.

Čevljarski svet

Stopili smo v preplet kratkih ozkih hodnikov in popolne izkoriščenosti prostora. V vsakem kotičku se najde kakšna naprava za obdelavo usnja, na vsaki steni orodje. Edini večji prostor na steni je namenjen mojstrski diplomi očeta in sina, medtem ko mojstri prostor za malico najdejo zgolj na izvlečni polici v kotu. V nišah vzdolž cele stene so zvitki raznobarvnega usnja, na drugi strani pa so v nizkih škatlah shranjene skice in načrti za izdelano obutev. "Po navadi hitro najdeva, kar rabiva. Zapomniva si, kam sva kaj pospravila, in potem ni problema. Malo več iskanja je edino pri redkeje uporabljenih materialih in modelih," med brskanjem po policah razlaga Ivan Vodeb. Na plano privleče zvitek z zanimivim vzorcem: "To je kačja koža."

Mimo majhne pisarne, kjer na stenah spet ne bi našli niti centimetra prostora, smo se po ozkih strmih stopnicah povzpeli v zgornje nadstropje, kjer nas je pričakalo drugačno okolje. Večji, svetlejši prostori in kraj, kjer nastajajo Vodebovi izdelki. Zaradi stiske s časom se je Vladimir usedel nasproti enega izmed svojih delavcev in nadaljeval delo na rumenem salonarju. Zaposlujejo nekaj delavcev sorodnih strok, saj je pri nas praktično nemogoče dobiti izšolanega čevljarja, ker v Sloveniji ni več čevljarske šole. Vladimir Vodeb zato znanje svojih delavcev dopolni sam, vseeno pa pomoč nekaj parov rok ne pomeni, da bi se lahko sam posvetil zgolj vodenju butika. Poleg iskanja in nabave materiala, prodaje, komunikacije s strankami in oblikovanja novih kreacij oba Vodebova še vedno z veseljem v roke vzameta čevljarsko kladivo.

Izdelava čevlja

Začetek čevlja je ideja, zrisana v nekaj potezah na odvečen kos papirja. Kasneje se izdela natančnejše načrte z zapisanimi materiali in barvami, potrebno pa je tudi oblikovanje kopita. Teh imajo Vodebi na različnih lokacijah po Ljubljani skladiščenih kar 5000 parov, kar je precejšnje prostorsko breme. Kakšnih tisoč parov je shranjenih tudi v zgornjem nadstropju delavnice. Na 120 kvadratnih metrih se tako kar v treh ravneh razprostirajo delovni prostori Vodebove delavnice. V klet, ki so jo skopali kar sami, nas popelje Ivan. Tako kot v zgornje nadstropje so tudi tukaj značilne ozke zavite stopnice, v kleti pa se spet pokaže izkoriščenost prostora in smisel za organizacijo lastnikov. Na policah na kupce čakajo škatle s čevlji, v kotih pa stroji za oblikovanje usnja in izdelavo škornjev. Ivan Vodeb ponosno pokaže nekaj parov jahalnih škornjev, ki jih bodo nosili konjeniki slovenske vojske in policije: "Včasih so bili v čevljarstvu na voljo boljši materiali. Čevlji so z lahkoto zdržali celo deset let redne uporabe, danes pa je pet let uporabe čevlja zelo dolga doba. Čeprav so naši čevlji vrhunsko izdelani, to ne pomeni, da so namenjeni za dolga leta uporabe. Tri ali štiri sezone je dolga doba za čevlje, izdelane iz današnjih materialov. Čevlje bi se moralo praviloma menjati vsako sezono, razen če gre seveda za kakšno posebno obutev, ki se redkeje uporablja."

Čevlji razkrivajo lastnike

Čevljarja sta nam zaupala, da čevlji veliko povedo o osebi, ki jih nosi. Ivan slikovito pove, da čevlji marsikaj povedo o ženski: "Čevlji ničesar ne skrijejo. Včasih si ogledujem ženske, oblečene v vse mogoče barve z izbranimi dodatki, na nogah pa imajo povsem drugo zgodbo. Ali čevlji ne sodijo k obleki, če pa že, pa so mnogokrat slabo izdelani, ceneni, zanemarjeni ali poškodovani," pojasni čevljar. "Vsakdo seveda ne opazi večine stvari, z dobrimi izkušnjami pa se marsikaj prepozna in morda včasih oče celo preveč kritično sodi," sin opiše očetov čevljarski pogled v žensko dušo.

V delavnici odmeva zvok kladiva, na policah so svitki svinjske, goveje, kozje in ovčje kože, kože kač in kuščarjev, žebljički, zakovice in še bi lahko naštevali. Obstaja svet čevljarskega salona in svet čevljarske delavnice. Ivan pravi, da čevlji izdajajo človeka, in zagotovo ima prav. Njegova delavnica pa veliko pove o čevljarjih. Dedu Maksu, očetu Ivanu in sinu Vladimirju. O posebnem svetu, kjer je ne le vsak čevelj nekaj posebnega kot del duše čevljarjev, ampak je vsaka zakovica, vsak košček kože, vsako kopito del tradicije in ljubezni do stare obrti…