Prevzame te že prvi prizor, ko vstopiš v jeklarno in pred seboj zagledaš veliko skladišče odpadnega železja, nad katerim kroži ogromen magnet silne moči. "Postopki izdelave jekla so sicer različni, na Jesenicah, kjer je v zavesti prisotna močna skrb za okolje, to počnemo z reciklažo odpadnega železa,« je pokomentiral naš vodič, Stanislav Jakelj. Inženir Jakelj je sicer razvojnik in se na Jesenicah ukvarja z razvojem specialnega ognjevzdržnega nerjavnega jekla, ki se uporablja za izdelavo katalizatorjev izpušnih sistemov nemških avtomobilov višjega cenovnega razreda. »In da, jeklarji smo že zdavnaj iz recesije, smo pa tudi prvi zabredli vanjo," doda ter tudi ovrže teorijo, da je do recesije prišlo zato, ker so Kitajci dokončali vse potrebno za izvedbo olimpijskih iger in je povečano povpraševanje po surovinah, med katerimi je bilo železje med prioritetami, uplahnilo.

Postopek izdelave jekla sestavlja več faz in prva je taljenje odpadnega železja. Na Jesenicah to počnejo na platoju nad deponijo (vse to je v veliki hali), tako da lahko velik magnet staro železo seli naravnost iz boksov v elektro-obločno peč. Velik? Vse v tistih temnih in prašnih halah je veliko. In nepredvidljivo. Kot novinec se počutiš, kot da si se brez vsake izkušnje znašel sredi tekme ameriškega nogometa, ko ne veš, od kod lahko pričakuješ uničujoči nalet. Če že ne kot svež vojak na fronti... In tudi če bi človek gorel, bi si morda mislil, da je vse v redu, kajti tako se ti zdi  vse narobe oziroma na robu normale. »Kar kakšno leto sem potreboval, da sem se privadil. Da sem pridobil orientacijo. Dojel, kam se v kakšnem primeru gre, kam ne, od kod prihaja kaj,« pove mlajši železar, ki je v kontrolni sobi talilne peči s sodrugi čakal na začetek postopka. Čakanje so si krajšali z zbadanjem o tem, kdo je bil kdaj član zveze komunistov in kdo to sedaj skriva. Odnosi med železarji so sicer skrajno neformalni. V železarni so si domala vsi na ti. Od livarja do generalnega direktorja. »To ima svoje dobre seveda pa tudi slabe plati, saj v odnosu kdaj izostane potrebna distanca, vendar pa se proti temu skorajda ne da. Gre za neke vrste jeseniško folkloro,« pove Viktorija Marušič, inženirka metalurgije. Za gumbi, s katerimi so upravljali peč, sta sedela že na videz izkušena železarja, gospoda z več kot tridesetletnim stažem. "Stanovanja in osnovno eksistenco smo si uredili, ko se je to še dalo. V Jugoslaviji. Tedaj sem za svojih tisoč mark, kolikor sem na primer zaslužil, lahko kupil hladilnik, štedilnik, mizo in šest stolov. Za sedanjih petsto oziroma osemsto ali devetsto evrov, kolikor se nabere z dodatki, mi znese kvečjemu za stole," plastično prikaže razliko med socialističnimi in kapitalističnimi časi eden od njiju, vendar pa tudi doda: "Karkoli drugega bi sedaj težko počel. Ne morem brez hrupa te peči. Doma mi je dolgčas," pove.

Kuhanje jekla. Po ščepcih.

Zunaj železarne so Jesenice predvsem spalno naselje. Neposrednost razmeroma neokrnjene narave ljudi vabi k športni rekreaciji, voda, ki Jeseničanom teče iz pip, je že na prvi požirek vrhunska. Po neki stari vraži Jesenicam sicer že lep čas grozi neke vrste cunami. V enem od manjših hribčkov, ki pobočje nad mestom uvajajo v Karavanke, se bojda nabira voda in hribček naj bi nekega dne eksplodiral. "Tukaj se ljudje na polno ukvarjajo s športom oziroma z rekreacijo. Po mojem najbolj intenzivno in razširjeno v vsej državi," je kak dan kasneje na terasi predmestnega jeseniškega lokala razložil Tomi, bivši hokejist, ki se je takisto ravno odpravljal na tek, do deponije s smetmi nad mestom.

Trenutno je jeseniški Acroni del skupine SIJ (Slovenska industrija jekla), no, zlati časi jeseniškega železarstva, vsaj v kontekstu postranskih ugodnosti železarskega bivanja, niso nujno vezani na rajnko Jugoslavijo. Vsaj sodeč po podatku, da so okoli leta 1870 na Jesenicah imeli kar dva živalska vrtova z divjadjo, vključno z opicami, ki so ju pozneje ukinili, živali pa prodali  v Ljubljano in na Dunaj... Jesenice še vedno premorejo marsikatero malo atrakcijo. Stari bazen s še edinim desetmetrskim skakalnim stolpom v državi, na primer. Ker so vodo iz bazena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uporabljali tudi za razhlajevanje v železarni, ki se je nekoč nahajala neposredno pod bazenom (potem so obrate preselili), so morali kopalci v tistih časih na znak kopališkega mojstra bazen zapustiti, saj se je v nekaj minutah izpraznil do dna. Jesenice danes premorejo tudi mali minaret. Resda ne višji od gabarita streh v soseski Harlem, kjer stoji na islamski molilnici, pa vendar, slejkoprej gre za edini minaret v Sloveniji. Zvarjen iz jekla kakopak. Težka industrija, neokrnjena narava v okolici in specifična jeseniška mikrocivilizacija, ki se je tod razvila, to so osnovne značilnosti mesta. Vključno z velikim številom picerij in lokalov s čevapčiči, ki so na Jesenicah zares prvorazredni. »Če grem na Bled, pravim, da grem gor. No, Jeseničani, ko gredo na Bled, gredo dol. Njim je vse dol,« razloži kolega Jaka Gasar, poznavalec Jesenic, na katerega sem slučajno naletel, ko sem kolesaril med predmestnimi jeseniškimi bloki. Po svoje razumljivo. Če se južnoslovanstvo začenja s te strani Alp in ga opredeljuje tok reke Save, je jeseniško videnje tega, kaj je gor in kaj je dol, legitimno. Za njih smo vsi taspodnji; Bled, Ljubljana, Zagreb, Bihać oziroma Bosna. Iz tistih krajev je na Jesenicah veliko ljudi. Približno 20 odstotkov življa je islamske veroizpovedi. Težaki, ki so si eksistenco ustvarili v železarni.

Železarna je nekoč zaposlovala okoli osem tisoč delavcev. Danes jih samo še tisoč petsto. Kot pravi dr. Branimir Čeh, specialist medicine dela iz jeseniškega zdravstvenega doma, ki o zdravstvenem stanju železarjev ve največ, specifično železarskih oblik bolezni dandanes ni. "Danes se železarske bolezni niti ne razlikujejo od bolezni drugih ljudi, kajti delo v železarni je bistveno bolj znosno v primerjavi s preteklimi časi, ko je na primer predvsem v žicarni prihajalo do ogromno poškodb. Morda se je povečal zgolj hrup."

Hrup, od katerega zna biti železar celo odvisen. Da bi človek dojel železarsko navezanost na hrup peči, mora delovanje talilne peči doživeti tudi sam. Kajti, kot je bilo rečeno že uvodoma, tega se ne da opisati z besedami. Ob zvokih, pokih, eksplozijah, udarih, ki jih povzročita veliki elektrodi, ki 110 ton rjastega odpadnega železja v slabi uri spremenita v žarečo tekočino s 1700 stopinjami Celzija, enostavno dobiš občutek, da si se znašel na napačnem mestu ob napačnem času. Da si se znašel v položaju, ki bo zdaj zdaj ušel izpod nadzora. Da bo kompletno halo in dobršen del Jesenic vrglo v zrak in izbrisalo z obličja zemlje. "No, tole niti ni najbolj bučno. Zares vse, torej kompletna hala, se strese, ko se staro železo tali pozimi in se v peč prikradejo kakšni kosi ledu, snega oziroma  vode. Da, tisto pa je detonacija," so me pomirili jeklarji. Detonacija, ki strese dvesto metrov dolg objekt v treh nivojih!? Ne, ti fantje ob morebitnem potresu bržkone ne trznejo. 

Zgolj za primerjavo: deset odstotkov letne proizvodnje električne energije v jedrski elektrarni Krško gre zgolj za potrebe Acronija na Jesenicah. Za te vrste dimenzije in kapacitete gre pač na Jesenicah. Za te vrste dosežek človeškega uma.  

Po drugi strani Zoran Prešeren, glavni poveljujoči ekipi iz kontrolne sobe poleg peči, pove, da lahko izdelovanje jekla primerjamo s kuhanjem. In on je glavni kuhar. Tip z obrazom, ki spominja na obraz železarja s starega bankovca za 10 dinarjev. Kajti na tistem bankovcu ni bil rudar, kot se je marsikje zmotno razširila fama, temveč železar.

Po uvodnem opravku z odpadnim železjem, ki smo ga stalili v žarečo talino, se je  kakih pet metrov visok lonec, imenovan livna ponovca, preselil pred drugo  operacijsko sobo – sobo za dodajanje legur oziroma legiranje, kot se postopku reče.  Talini se temperatura zniža za kakih 200 stopinj. Ekonomičnost izdelave jekla je v tem, da se kompleten proces od začetne talitve do končnega valjanja v trakove ali plošče zgodi v najkrajšem času, saj tako izdelek najmanj čaka in zgublja temperaturo. Tja, v sobo za legiranje ali za "dodajanje začimb", se je preselil tudi Zoran: "Poglej, tukaj na ekranu vse piše. Vzorec osnovne taline v parih minutah analizirajo v laboratoriju in nam javijo, česa manjka. Jekla so različna. Narejena so po različnih receptih, ki za posamično vrsto določajo točno določene količine legirnih elementov: kroma, niklja, molibdena, titana in drugih dodatkov. Tukaj te legure dodajamo talini, vse dokler ni sestava taline skladna s sestavo iz predpisane recepture. Seveda se kdaj tudi zmotimo, čeravno praviloma ne zaradi svoje napake; največkrat zato, ker je kak material, na primer apno, slabše kvalitete in ima dejansko drugačne vrednosti, kot naj bi jih imel. Zato je treba proces temeljito poznati, kajti le tako lahko ustrezno reagiramo na dano situacijo."

Legenda o talini in jeklarskem hrbtu

Zoran  vrednosti še vedno preračunava na mehansko računalo, kakršna so bila matematični pripomoček do pojava  digitrončkov. »Bolj mu verjamem,« navrže vitalnež, ki se po končanem dvanajsturnem delavniku nujno odpravi biciklirat po okoliških hribih: »Moraš spravit iz sebe.« Talina v livni ponovci je brbotala peklensko, iz raznih žlebov oziroma dovodov okoli ter iznad kotla pa se je slišalo potovanje dodatkov. Nakuhali smo in Zoranova ekipa je opravila svoje. Na vrsto so prihajali Robi in njegovi livarji. Ekipa na najvišjem in najbolj vročem nivoju jeklarne. Ponovca, ki je bila pred legirnico, je do njih prišla tako, da se je odprla kompletna stena hale in se obrnila za 180 stopinj, z njo pa je na drugo strani prirotiral tudi kotel. Podobno, kot če na kakem odru na hitro zamenjajo scenografijo, tako da se oder zavrti.

"A če je kdaj 55 stopinj Celzija?" se nasmehne  Robi, veteran s takisto večdesetletnim stažem: "Tudi bolj vroče zna biti. Ko si vajenec, razmišljaš, kako lažje je mojstru, ko si mojster, razmišljaš, kako lažje je šefu, ko postaneš šef, pa dojameš, da si se imel še najbolje, ko si bil vajenec. Fizično niti ni posebno zahteven posel, je pa naporen psihično. Stalno moraš vedeti, kaj se dogaja. Če pritisneš na napačen knof, se lahko kompletna talina razlije, opeče kakega od fantov. Ni časa za ležernost. V stalni pripravljenosti moraš biti in skoncentriran," pove šef ekipe, ki je zadolžena, da na najvišjem platoju jeklarne sprejme ponovco s talino, jo pri temperaturi, ki presega 1550 stopinj, odpre in vlije talino v kokilo (vodno hlajeno kvadratno formo), ki jeklu da končno obliko. Žila se iz kokile pomika skozi niz segmentov z močnim hladilnim sistemom, ki ohladi površino na 900 stopinj Celzija. Ob vznožju naprave je nameščena rezalna linija, ki ulito žilo razreže na podolgovate kvadre, imenovane slabe. Če vse steče brez zapletov, kot se je to zgodilo tudi v pričujočem ponedeljkovem primeru, njihov nevaren in skrajno vroč opravek ne traja več kot eno uro. Lahko se pa zadeve zalomijo. In najbolj se zalomijo, če se talina razlije iz kokile po segmentih kontinuirne linije, kar predstavlja hude muke. Kajti to pomeni zaustavitev proizvodnje. V takem primeru hitro vskoči izvežbana skupina vzdrževalcev ter zamenja poškodovane segmente z novimi, da lahko proizvodnja nemoteno steče. Mučno in skrajno naporno!"  Ločevati matice in ostale dele orodja, ki je zalito z ohlajenim jeklom?! Opravek, ki se ga slejkoprej da primerjati s tem, da z žiletko koplješ rov iz zapora. Na vročini seveda. Kot je nekoč dejal neki legendarni ravenski železar, je železarju poleti, ko stopi ven na plus 30, hladno, pozimi, ko se razmere obrnejo, pa toplo. Robi pravi: "Jaz sem vedno bolj zmrzljiv. To opazim na smučanju, kjer me vedno bolj zebe. No, morda tudi zaradi let in ne samo zaradi delovnih razmer. Sicer pa nesreče že dolgo nisem doživel. Kdaj kaka opeklina."

A obstajajo tudi ljudje, ki so preživeli skrajno neposredna soočenja s talino. Kot železar, ki je pred desetletjem s hrbtom padel na kvader že izoblikovanega, a še vedno razbeljenega jekla in pri tem skupil 38-odstotno opečenost telesa, od katere je bojda okreval celih sedem let. Tri leta so ga vzdrževali v umetni komi, naslednjih nekaj let pa se je bojda negiben hladil v puščavskem pesku, ki se ga v takih primerih uporablja za zdravljenje. Danes vozi kamion in se počuti kot drugič rojen. Takšna je legenda, ki kroži o njem.

Ostro oko za škart

Etažo nižje naj bi se to zgodilo. Tam, kjer je iz naprave za kontinuirno ulivanje prihajala žareča žila oblikovanega jekla na tekočem traku in jo je s curkom kisika rezal rezalec. Osnovni del postopka je bil končan. Slabi so bili uliti. Naprej so bili transportirani na površinsko brušenje oziroma pregled. "Ne opaziš napake, ne? E, tole je napaka! Da, tale mala škrbinica! In zaradi te škrbinice bo treba klado pobrusiti po površini, saj bo v nasprotnem primeru pri valjanju izdelek škart. Kako vidim s prostim očesom? To je pa dolgoletna praksa. Vidim pač. No, ne gledati tako kot ti. S strani moraš. Vara te optična prevara," je bil gospod brusilec zadovoljen sam s seboj in z dejstvom, da se mi je domnevna napaka na površini slaba zdela nekaj povsem nepomembnega. Tudi sicer pravi, da je natančen. Na primer ko kupuje kosilnico za travo, ki mu je očitno pomemben hobi. "Ničesar mi ne morejo podtaknit. Vse opazim," doda. Napaka na slabu je bila dejansko za ne več kot tri četrt centimetra dolga in par milimetrov ozka zarezica netipične oblike. Na videz zares brezvezen pojav. Ki pa lahko, kolikor ga pregledovalec spregleda, povzroči veliko gmotno izgubo. Iz takega slaba valjano jeklo bi lahko namreč zgolj vrnili nazaj v bokse z odpadnim materialom in ga nekoč znova pretopili v osnovno talino.

Valjanje jekla je manj hrupen in tehnicistično manj pompozen postopek od taljenja vložka, legiranja in vlivanja jekla. A vseeno gre za atraktivno početje. Dogaja se v drugi hali, spet nekaj sto metrov dolgem prostoru, kjer je na začetku peč, v kateri se slabe najprej ponovno ogreje na 1300 stopinj, odvisno od vrste jekla. Tako ogreti sedemtonski slab potem starta na pot po vrtečih se valjčnicah in se zaleti v prvo postrojenje velikega valjavskega ogrodja. Med dvema delovnima valjema se v devetih prevlekih zvalja  na 17 mm debel predtrak, ki nemudoma potuje do drugega valjavskega orodja, tako da na koncu pride ven zvaljan trak na točno naročeno dimenzijo. "Smo razmeroma majhna železarna, vendar pa je to tudi naša prednost, saj se lahko dokaj hitro prilagodimo zahtevam trga. Smo nišni proizvajalec jeklenih izdelkov z visoko dodano vrednostjo. Kitajci nam zaenkrat niso konkurenca. Za izdelovanje jekla potrebuješ veliko znanja in izkušenj. To ti koristi za razvoj novih vrst jekel z visoko dodano vrednostjo. Samo z lastnim razvojem, izkušnjami, poznavanjem tehnoloških procesov in sodobnim tehnološkim parkom bomo lahko ohranjali svojo konkurenčnost in dober tržni delež," razloži inženir Jakelj.

Ko smo po šesturni ekskurziji skozi večino glavnih postopkov iz  jeseniškega Acronija stopili ven, v sončno jeseniško popoldne, smo nad seboj zagledali Stol, v nozdrvi pa fasali  gorsko svežino.  Lovec na jelene v živo. Kletvica je  v tem primeru izostala. Nasprotje, ki se mu zgolj prepustiš. Bi bil pa osnovni rezime ekskurzije oziroma ključen vtis lahko tudi drugačen. Na primer ta, da jeklarji v teh negotovih časih še vedno proizvajajo stabilno iskan izdelek in da na Jesenicah ni razloga za brezup. Nasprotno.