Te sistemske rešitve imajo kompleksna ozadja. Pri posamični rešitvi smo velikokrat morali tehtati vrsto razlogov, ki so govorili tako za kot proti rešitvi. Na prvi pogled dobra rešitev, ki bi rešila zaznano težavo, lahko ustvari vrsto novih, drugačnih problemov. Rešitev je preveč, da bi jih bilo na tem mestu mogoče predstaviti. Na začetku bele knjige izpostavljamo tudi temeljna načela, cilje in strateške usmeritve, ki so splošnega značaja. Menim, da mnogi med njimi kljub splošnosti zadevajo odločilna vprašanja razvoja vzgoje in izobraževanja v Sloveniji.

Visoko postavljeni cilji in pričakovanja

V uvodnem delu tako med drugim izpostavimo, da demokratičen izobraževalni sistem, katerega cilj je, da omogoča čim večjemu deležu prebivalstva doseči čim višjo stopnjo izobrazbe, tega cilja ne sme dosegati za ceno zniževanja pričakovanj do otrok in mladine glede znanja in z zniževanjem zahtevnosti vzgoje in izobraževanja. In da ni pravičen šolski sistem, ki se egalitarnim zahtevam prilagaja tako, da tistim, ki bi zmogli, ne omogoča doseganja odličnosti na različnih področjih znanja.

S tem so povezani tudi trije pomembni cilji, ki zgolj na prvi pogled zadevajo le znanje. Prvi oziroma temeljni cilj vzgoje in izobraževanja mora biti doseganje čim bolj kakovostnega, celovitega znanja in izobraženosti za vse. Drugič, v državi bi morali doseči dogovor, da je treba visoko postaviti cilje glede znanja učencev. Tak konkretno določeni cilj je, med drugimi, da se v znanju slovenski učenci v mednarodnem merilu uvrščajo vsaj v zgornjo tretjino dosežkov učencev razvitih držav. Da bi to dosegli, je glede na sedanje dosežke treba zadržati ali še izboljšati izkazano nadpovprečno znanje v naravoslovju, izboljšati znanje matematike, največji korak h kakovostnemu znanju pa je treba narediti v izboljševanju pismenosti učencev. Podobno si lahko postavimo cilje tudi na drugih področjih znanja. Ne bi se smeli zadovoljiti s tem, da je povprečno znanje že kar dovolj dober dosežek. Tretjič, tistim, ki zmorejo dosegati odličnost v znanju, ter izrazito nadarjenim učencem mora vzgojno-izobraževalni sistem omogočiti, da takšno znanje res lahko pridobijo. K tem ciljem pa je treba dodati vsaj še razvijanje sposobnosti za vseživljenjsko učenje in za stalni osebni ter strokovni razvoj.

Nedvomno ti cilji tudi pred stroko postavljajo različne izzive, da reflektira zasnovanost posameznih predmetov in da uvaja spremembe, če je potrebno. Denimo vprašanje, kako izboljšati pismenost učencev, je kompleksen strokovni problem, v zvezi s katerim bo treba opraviti temeljito analizo razlogov za slabše rezultate in iskati rešitve.

Ker pri teh ciljih in načinih, kako jih doseči, ni nič samoumevnega, v Sloveniji tudi o njih, tako kot o številnih drugih, zelo temeljnih razvojnih vprašanjih te družbe, potrebujemo odkrito in temeljito razpravo, ki se mora nadaljevati tudi po zaključku razprave o beli knjigi. Brez širše družbene podpore skupaj s podporo staršev vzgojno-izobraževalni sistem tako postavljenih ciljev ne more uresničiti.

Kako do kakovostnega znanja

Po objavi rešitev je bilo objavljenih že precej odzivov in nekateri posegajo tudi v ta temeljna, na začetku navedena splošna vprašanja. V enem od komentarjev k postavljenim ciljem glede znanja je zapisano tudi opažanje, da v beli knjigi podrobno postavljamo cilje, da zapišemo, kaj doseči - ne zapišemo pa, kako oziroma po kakšnih poteh zastavljeno doseči. Večji poudarek naj bi bil na tem, da je dobro učenje predvsem učenje z razumevanjem in z zanimanjem. To pa je možno doseči takrat, ko je izkušnja učenja za učence smiselna, izzivalna in v nekem smislu prijetna. Učitelj lahko to ustvari z različnimi učnimi pristopi, kot so npr. sodelovalno učenje, vodeno odkrivanje, kakovostne razprave, reševanje življenjskih problemov, projektno delo, primerno vključevanje tehnologije v pouk ipd.

Najbrž pa se vsi strinjamo, da tudi naštetih pristopov ne moremo in ne smemo prikazovati na način, kot da je z njihovo uporabo učenje nujno smiselno, izzivalno in prijetno. Tako bi ustvarili pretirano optimistična pričakovanja. Ustvarjanje slepe vere v zgolj določene učne pristope ima lahko tudi negativne posledice. Pomembno je zavedanje, da je pogoj uspešnosti vsakega učnega pristopa enak: učitelj ga mora znati pri pouku uporabiti v ustrezni situaciji in na ustrezen način. Le ustrezna uporaba učnega pristopa, učne metode in oblike dela lahko vodi do kakovostnega in trajnega znanja učencev.

Ob tem kaže razmisliti, koliko lahko ta dodatni poudarek prispeva k rešitvi postavljenega izziva glede doseganja kakovosti znanja in k izboljšavam dosežkov učencev. Morda je potreben tudi dodatni razmislek o povezavi med znanjem in našim odnosom do znanja ter v povezavi s tem o vzgoji v širšem smislu.

Težave z "nesmislom" na poti do znanja

Predvsem bi si morali priznati, da je pot do kakovostnega znanja za vsakogar nujno tudi težka in da tudi s kakovostnim poučevanjem ni hitrih bližnjic do kakovostnega znanja. Pot, po kateri pridobivamo znanje, je velikokrat takšna, da je znanje najprej nujno manj povezano in le počasi, z njegovim izgrajevanjem, postaja vse bolj povezano. Otrok postopoma pridobiva razumevanje, prične uporabljati znanje v različnih situacijah itd. Velikokrat pedagoški proces od otroka prav na začetkih v osnovni šoli zahteva napor, ki je zanj lahko brez smisla.

Kako lahko ta na videz "nesmiselni" trud in znanje za otroka postaneta "smiselna"? Tu vstopi učitelj. Učitelj lahko podaja in prikaže snov tako, da jo učenci razumejo in da zanje postane zanimiva. To lahko doseže na različne načine, prav gotovo tudi "preprosto" z razlago, ki je za učence privlačna. Z dobro "zgodbo", ki jo splete iz snovi. S svojim pristopom, pa čeprav na tradicionalen način, pri otroku lahko spodbudi željo po znanju, ki je bistvena, in željo, da bi zadostil učiteljevim pričakovanjem (ki mora oziroma bi morala imeti podporo pri starših).

Toda tudi želja po znanju, če je tako ustvarjena z odnosom učenca do učitelja in je, upajmo, podprta z odnosom staršev, ne zadošča. Pot h kakovostnemu znanju že na začetku - ali še zlasti na začetkih - zahteva postopno navajanje na učenje, ki je za otroka lahko naporno, poleg tega ni mogoče mimo pridobivanja različnih spretnosti ter vaje. Kljub želji to za otroka ni vedno videti "smiselno". Vsaj dokler se otrok šele formira kot učeče se bitje, torej ko se šele uči, kako se učiti, in ko se šele uči prevzemati nase obremenitve pri učenju, potrebuje vztrajno podporo pri učiteljih in starših, izražanje dovolj visokih pričakovanj do njega in nenazadnje tudi doslednost, strogost - ne govorimo o represiji, marveč o vztrajanju pri tem, da otrok naredi v šoli in za šolo, kar je potrebno. Prav to je za učitelje in starše lahko naporno.

Opozorilo: da se učenci učijo smiselnega gradiva (denimo dejstev, konceptov, zakonov itd.), kot da je nesmiselno (torej le na pamet), je ustrezno, kolikor opozarja na to, da je kakovostno znanje tisto, pri katerem učenec dejstva, koncepte in zakone povezuje, o njih razmišlja in jih zna uporabljati v različnih situacijah. Vendar ne kaže zoperstavljati "smiselnega" proti "mehaničnemu" učenju na pamet. S tem dajemo otrokom in mladim generacijam napačno sporočilo. Sporočamo jim, da je učenje, če ni "takoj" videti smiselno, kar se lahko velikokrat primeri iz različnih razlogov, "nesmiselno" in odveč. Torej je nepotrebno. Tako odrasli ustvarjamo pri otrocih odklonilni odnos do učenja in do precejšnjih delov znanja. Ustvarili smo vzgojni problem v širšem smislu, ki pa ni le težava za šole - to je bržčas že splošni družbeni problem. Posledica je namreč umik tako učiteljev kot staršev pred tem, da postavljajo in vztrajajo pri zahtevi po učenju, takoj ko otrok ugovarja. Zoperstavljanje "smiselnega" učenja proti učenju "na pamet" je namreč zgrešeno zato, ker je oboje velikokrat povezano tako, da ni enega brez drugega, ker se preprosto dopolnjujeta. Če bomo v Sloveniji ustvarjali družbeno klimo, katere posledica je, da se učencem ni treba učiti, je žal skrb, da se učenci smiselno gradivo učijo, kot da je nesmiselno, lahko še pretirano optimistična.

Družbeni dogovor

Kaj je torej treba spremeniti? Učitelji morajo imeti strokovno avtonomijo in tudi odgovornost pri obravnavi snovi. K temu bi prispevalo strinjanje, da ne kaže poveličevati zgolj enega ali določenih pedagoških pristopov, kot da kateri od njih deluje tako rekoč sam po sebi, brez odločilne vloge učitelja, in nujno tako, da bodo le z njim učenci pridobili kakovostno znanje. Potrebujemo širše strinjanje, da v družbi in v odnosu do mladih generacij ne kaže spodbujati lažnih upov, da je mogoče do kakovostnega znanja priti po nekakšnih obvoznicah ali zgolj z igro, brez navajanja na učenje, brez resnega poglabljanja v snov in prevzemanja ustreznih obremenitev, ki so s tem povezane. Moramo se odločiti, ali želimo imeti do mladih ustrezno visoka pričakovanja ali pač ne.

O tem tu nismo pisali, a v beli knjigi strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju nalagamo veliko novih nalog in pričakovanj. Prav bi bilo, da bi imeli podporo staršev in družbe pri svojem delu, ker brez te podpore pričakovanj ne morejo uresničiti.

Dr. Janez Krek je predsednik nacionalne strokovne skupine za pripravo bele knjige o vzgoji in izobraževanju.