Tega je bilo najlažje dobiti z odzivom na razpis za eno od delovnih mest, ki so jih tujcem ponujali zaradi pomanjkanja domače delovne sile. Več kot leto dni je tako delala kot strežnica v hotelu nekega nemškega zimskega letovišča, ko se je odločila, da si mora poiskati izobrazbi primernejše delovno mesto. Da bi se izognila trimesečni zamrznitvi nadomestila za brezposelnost, se je z delodajalcem dogovorila, da jo odpusti. Ob prejemanju nadomestila se je podala v iskanje službe v hotelskem menedžmentu. Kljub delovnemu dovoljenju so jo povsod zavrnili, češ da nima izkušenj, in se čudili, da je kot diplomantka iz turističnega menedžmenta doslej opravljala le dela nekvalificirane delovne sile. Končno je doumela, da je karierni princip v Nemčiji drugačen, in si poiskala neplačano pripravništvo v marketinškem oddelku ene izmed hotelskih verig v Berlinu.

Vendar tudi po šestmesečnem usposabljanju ni imela sreče pri iskanju plačane zaposlitve, zato so vabila rojakinje, naj se ji pridruži v Londonu, postajala vse bolj mamljiva. Čeprav je ni vleklo v deževno in megleno angleško prestolnico, jo je prijateljica prepričala, da bo tam hitro dobila službo, če bo dobro opravljala svoje delo, pa bo tudi hitro napredovala. Res je Paulina v Londonu takoj dobila delo natakarice v neki restavraciji in se začela vzpenjati po karierni lestvici. Danes, po dveh letih dela in pri starosti 29 let, je vodja strežnega osebja v restavraciji in verjame, da to še ni vrhunec njene kariere. Na vrnitev domov za zdaj ne misli.

Tuji delavci ne povečujejo brezposelnosti

Pot Poljakinje Pauline je tipična za migrantske delavce iz članic pristopnic k Uniji leta 2004 (razen morda konca), saj jo potrjuje tudi statistika.

Evropski integracijski konzorcij (EIK) je za evropsko komisijo leta 2009 izdelal študijo evropskih migracij. Avtorji v njej ugotavljajo, da je pred širitvijo Unije leta 2004 večina, okoli 60 odstotkov, državljanov novih članic iskala delo v Nemčiji in Avstriji. Po letu 2004 so se delavci novih članic usmerili na zaposlitvene trge Združenega kraljestva in Irske, medtem ko so se delavci iz Romunije in Bolgarije usmerili predvsem v Španijo in Italijo. Izbor novega delovnega okolja so narekovali ugodni pogoji na trgu dela, pa tudi jezik, kultura in podnebje.

Združeno kraljestvo je bilo poleg Irske in Švedske edina država, ki je ob širitvi Unije leta 2004 popolnoma sprostila trg delovne sile za vse nove članice EU in ne le Ciper in Malto. Bolgarom in Romunom so ob vstopu v Unijo leta 2007 vrata na svoj trg delovne sile zaprle vse stare članice Unije (EU-15) z izjemo Švedske in Finske, izmed desetih novih članic pa tudi Malta in Madžarska.

EIK ugotavlja, da se je število migrantov iz NČ-8, ki so se preselili v EU-15, s približno 900.000 pred širitvijo do leta 2007 povzpelo na 1,9 milijona. Tudi število Romunov in Bolgarov v Uniji je v istem času s 700.000 naraslo na 1,9 milijona, čeprav sta državi k EU pristopili šele leta 2007.

Samo v Združeno kraljestvo se je od leta 2004 do 2007 preselilo okoli milijon državljanov NČ-8. A ti so tudi odhajali, tako da jih je leta 2007 na Otoku živelo približno 600.000. Več kot polovica migrantov je bila Poljakov, iz skupine novih članic EU pa so jim sledili Ciprčani, Litovci, Slovaki...

Večina migrantov se na pot poda v iskanju dela, izsledki različnih študij pa kažejo, da pritok tujih delavcev skoraj ni vplival na plače in stopnjo brezposelnosti domačih delavcev. Kratkoročno priliv tuje delovne sile sicer zvišuje stopnjo brezposelnosti in povečuje inflacijo, vendar na dolgi rok ti učinki izzvenijo, ugotavlja Evropski integracijski konzorcij. Dodatno pojasnjuje, da so imigracije državljanov NČ-8 v EU-15 splošno gledano nekoliko bolj prizadele domače delavce z nižjo izobrazbo kot tiste s srednjo in višjo, vendar na dolgi rok tudi zaslužki manj kvalificiranih domačinov rastejo. Četudi je imela večina delavcev iz NČ-8 srednjo izobrazbo, so namreč pogosto opravljali nižje kvalificirana oziroma nekvalificirana dela. Stopnja izobrazbe se je nekoliko bolj ujemala z zahtevnostjo dela v Nemčiji, vendar pa so se tuji delavci po izsledkih EIK tam soočali z večjo brezposelnostjo in manjšo družbeno vključenostjo kot v Združenem kraljestvu in na Irskem.

Višje plače in višji dobički

Leta 2007 je v nekvalificiranih poklicih v Združenem kraljestvu delalo več kot 60 odstotkov delavcev iz NČ-8, četudi so imeli v povprečju za seboj dve leti več izobraževanja kot domača delovna sila. Njihovi dohodki so bili temu primerno nižji od prihodkov domačih delavcev. Leta 2007 je delavec iz NČ-8 v Združenem kraljestvu v povprečju zaslužil 7,20 funta na uro, medtem ko je povprečni zaslužek domačinov znašal 11,89 funta.

EIK kljub temu ugotavlja, da so se zaradi dodatne mobilnosti delavcev po širitvi Unije leta 2004 dohodki delavcev v EU na splošno precej dvignili, kratkoročno se je povečal tudi zaslužek delavcev v NČ-8, ki so ostali doma. Prav tako se je v NČ-8 kratkoročno znižala stopnja brezposelnosti, vendar EIK ocenjuje, da tako odtekanje delovne sile tako kot njeno pritekanje na dolgi rok ne bosta imela večjega učinka na ekonomije evropskih držav.

Raziskave v britanskem gospodarstvu so tudi pokazale, da je priliv tuje delovne sile pozitivno vplival na dobičke in produktivnost britanskih podjetij. EIK je ocenil, da migrantski delavci k BDP Združenega kraljestva prispevajo eno odstotno točko. Prav tako so raziskovalci ugotovili, da so tuji delavci v obdobju od leta 2001 do 2006 k rasti proizvodnje prispevali od 15 do 20 odstotkov. Ob tem je večina predstavnikov podjetij v raziskavi britanske gospodarske zbornice iz leta 2007 dejala, da zaposlujejo tujce zaradi pomanjkanja primernih domačih kandidatov, deloma pa tudi zato, ker so tujci bolj produktivni oziroma imajo boljšo delovno etiko kot domačini.

Tudi skupni BDP članic Unije je do leta 2007 zaradi migracij znotraj EU narasel za 0,11 odstotka in se bo v prihodnosti skupaj z migracijami še povečeval, sklepa EIK.

Tuji delavci so pozitivno vplivali tudi na splošno blaginjo v Združenem kraljestvu, saj so bili večinoma neto vplačniki v državno blagajno. Čeprav so v nekaterih lokalnih okoljih obremenili javni proračun, so na splošno v proračun več vplačali kot iz njega prejeli. Za tuje delavce v Združenem kraljestvu je bilo namreč značilno, da so to mlajši ljudje brez odvisnih družinskih članov, še zlasti otrok, zato je njihov strošek izobraževanja majhen. Zaradi svoje mladosti so tudi redkeje uporabniki zdravstvenih in socialnih storitev. Prav tako se zaradi njih ni spremenila stopnja kriminala, saj podatki kažejo, da tujci najpogosteje zagrešijo manjše prekrške, kot je vožnja pod vplivom alkohola, pomanjkljiva dokumentacija ali neuporaba varnostnega pasu v avtomobilu.

Slika se je nekoliko spremenila s finančno in ekonomsko krizo. Priliv delavcev v Združeno kraljestvo je sicer po ugotovitvah EIK začel upadati že prej, vendar pa je prav zaradi krize po ocenah Mednarodne organizacije za migracije (IOM) leta 2009 državo zapustila več kot polovica državljanov NČ-8. Koliko od teh se jih je vrnilo v domovino, IOM ni mogla natančno določiti, so pa avtorji študije, opravljene za evropsko komisijo, poudarili, da se delavci niso množično vračali domov, ampak so si delo poiskali v kateri drugi državi.

Na splošno so v evropskih državah tuji delavci ob krizi hitreje izgubili delo kot domačini, delavci, ki kljub izgubi dela - po principu "počakaj in boš videl, kaj se bo zgodilo" - niso odšli, pa so nekoliko bolj obremenili socialni sistem države gostiteljice kot pred krizo. V javnem mnenju se je tudi okrepila zaskrbljenost domačega prebivalstva glede migrantskih delavcev oziroma so se okrepili predsodki proti njim.

Vendar evropske države niso nehale sprejemati tuje delovne sile. Potrebe po tujih delavcih so se zmanjšale predvsem v gradbeništvu, ki ga je gospodarska kriza močno prizadela, zato pa ostajajo velike na področju zdravstva in izobraževanja, v katerih se zaposlujejo predvsem ženske. Prav zato se je v času gospodarske krize spolna struktura migrantov iz NČ-8 spremenila v korist žensk.

Nemce je strah

Četudi različne raziskave ugotavljajo, da je imelo odprtje trga dela pozitivne učinke na nacionalne ekonomije, migracije delovne sile znotraj EU pa niso vodile do resnih motenj na trgu dela, na kar že vse od leta 2004 opozarja tudi evropska komisija, se nekatere članice EU še vedno niso otresle strahu pred navalom delavcev iz novih članic EU. Ta je prisoten kljub napovedim, da se bo delež prebivalcev iz NČ-8 v nekdanji petnajsterici s trenutnega 0,6 odstotka prebivalstva do leta 2015 povečal le za 0,2 odstotka na 3,3 milijona ljudi in do leta 2020 ne bo presegel enega odstotka (3,9 milijona migrantov). Prav v času pred 1. majem, ko bosta Nemčija in Avstrija kot zadnji državi EU sprostili trg dela tudi za delavce iz NČ-8, je v nemških časnikih zopet mogoče zaslediti strah pred prevelikim migracijskim pritiskom predvsem iz Poljske. Kljub temu se državi sprostitvi trga dela ne moreta izogniti, saj sta že v celoti izkoristili možnosti omejitev prostega pretoka delavcev po ključu 2+3+2, se pravi za največ sedem let od vstopa nove članice v Unijo. Omejitve za osem pristopnic k Uniji leta 2004 so že po preteku prvih dveh let, torej leta 2006, umaknile Grčija, Italija, Portugalska, Španija in Finska, postopno pa so jih do leta 2009 umaknile tudi vse druge članice z izjemo Nemčije in Avstrije.

Za Romunijo in Bolgarijo lahko omejitve veljajo do 1. januarja 2014, za zdaj pa so jih obdržale Avstrija, Belgija, Francija, Nemčija, Irska, Italija, Luksemburg, Velika Britanija in Malta, medtem ko je nizozemski minister za socialne zadeve ravno pred kratkim najavil, da bo vlada zaostrila omejitve za delavce iz obeh držav.