Tako, kot je zdaj, ne more iti dolgo. Ne le zaradi koalicije, ki se ne strne in ne uglasi, ne le zaradi premierja, ki solira vse odločitve z logiko "Jaz sem predsednik vlade. In pika", ampak tudi zaradi opozicije, ki deluje po sistemu "Kolikor slabše za vlado, toliko bolje za nas!".
Da je to res, je razvidno iz izjave Janeza Janše, ki je dejal, da SDS "ne bo podprla nobene reforme, ki jo ponuja vlada, niti predloga sprememb ustave". Izjava je vsekakor čisto presenečenje, saj na najbolj nazoren način (jasno in glasno!) potrjuje lastno fundamentalistično politično stališče: če ne Mi, oni tudi ne! Tudi če bi Pahorjeva vlada predlagala kaj dobrega in ljudstvu koristnega, Mi tega ne bomo podprli! Kolikor slabše, toliko bolje!
Hkrati nam SDS ponuja raj na Zemlji, saj naj bi pripravljala program, po katerem naj bo Slovenija jutri "dom svobode, varnosti in pravičnosti"! Tudi takšni presežni obeti so znak fundamentalizma, so "hrana" za ljudstvo: slabše ko je, večji so obeti.
Izhodišče Janševe ocene sedanjega stanja je, da se "Slovenija počasi vrača v stanje nenormalnosti iz časov pred osamosvojitvijo". (Janševe navedke citiram po članku: Slovenija naj bo jutri "dom svobode, varnosti in pravičnosti", avtorjev M.P., De.K., Delo, 7. april, str. 2.) Do neke mere drži, da je bilo stanje pred osamosvojitvijo "nenormalno", saj smo bili v nevarnosti pred jugo-totalitarizmom, ki si je hotel podrediti - v korist velike Srbije - vse ostale republike.
Objektivna in poštena ocena pa bi priznala, da smo bili pred osamosvojitvijo oziroma ob njej najbolj razvita republika v tako imenovanem vzhodnem bloku! (Kje smo danes?) Tedaj niti nismo pristajali na to, da smo del "vzhodnega bloka", potem smo pa nenadoma "pristali" v njem! Od kod, zakaj? Prejšnji sistem je bil glede genotipa zagotovo komunističen, na ravni fenotipa (pojavnosti) pa je bil vendarle bolj elastičen; "socializem s človeškim obrazom" ni bila le floskula. Marsikdo pa bi se celo strinjal, da je bil bolj človeški kot današnji. Žal tega (tudi ekonomsko) ni mogel vzdržati.
Zdaj pa naj bi bili v še bolj nenormalnih razmerah? In ni videti, da bi s to vlado prišli skozi tunel na plan! In tudi na koncu tunela ni videti luči. Vse to in še več!
In vendar je tu, v tej sliki neka napaka! Nekaj je narobe. Nečesa je preveč. Preveč črnine. Preveč negativne energije, ki sama sebe inducira, sama sebe poji in razrašča!
Mar ne gre tudi za vprašanje pogleda? Črnega pogleda, ki vidi le, ali predvsem, črno?! Ki pisanega, svetlega, veselega ne vidi, ne zmore ali noče videti? Saj ni vse črno! Celo tej nemogoči vladi je treba priznati, da je naredila marsikaj dobrega in koristnega, pa "se ne vidi", se kar izgubi - ker črno gledamo in vidimo le črno?
Kdaj, zakaj se je začelo to projektiranje negativnega? Ta ujetost v brezizhodnost, ki si jo sami usojamo? Od kod ta sadomazohizem, to samomučenje - če gledamo na nacijo kot tako - oziroma mučenje drug drugega?
Prav gotovo bi bilo rokohitrsko, če bi dala kakšen določni odgovor. Le skušam lahko tematizirati, od kdaj in zakaj je tako.
Očitno pa se je v času trdega totalitarizma nabralo toliko zamer, da s samo spremembo političnega sistema ne morejo izginiti. Vendar to ne more biti temeljni problem za vso to današnjo črnino, saj je bilo v prejšnjem sistemu vendarle med ljudmi občutiti manj sovraštva kakor danes. Očitno je nekdo vzel sovraštvo v zakup kot svojo metodo oblasti. Ja, to se je začelo že z Demosom, ki se je potem na srečo sam ukinil in je bila dana možnost začeti drugače, s toleranco in spravo. Žal se to ni posrečilo, iz dveh razlogov. Prvi je protikomunizem kot ideologija radikalnega dela desnice, ki tudi po ukinitvi Demosa ni pojenjal. Paradigma avantgardizma se še ni izživela med nami in nad nami. Po zadržanju levega "nihaja" se je sprostil in prevzel vlogo/moč desni "nihaj", ki ne mine in ne neha - in ravna z enako logiko kot prej levi. Le, seveda, razmere so drugačne, predvsem ni vojne.
Drugi vzrok je levica. Že pred več kot desetimi leti je tedanji poslanec in predsednik Združene liste, Borut Pahor, današnji premier, daljnovidno predlagal državnemu zboru v sprejem dve izjavi: oceno polpretekle zgodovine in izjavo o narodni spravi, celotna levica pa je oba dokumenta zavrnila, ker ni bila sposobna, ker ni pristala na distanco in kritiko komunistične revolucije, in tudi ne na izjavo o narodni spravi. Zato je danes tam, kjer je. Je talec desnice.
Levica se (nezavedno) obnaša z nekakšnim občutkom krivde. Kot da bi bila dejansko česa kriva. Kar je absurdno: današnji levičarji (kdorkoli so že) nimajo nobene krivde za nesporno zla dejanja levice v preteklosti - so pa zanje simbolno soodgovorni, ker in dokler ne dopustijo, da se z oceno in distanco to poglavje zapre. Moralno (simbolno) tako še vedno pokrivajo "napake" iz preteklosti. Desnici to pride prav in to tudi vsake toliko pokaže, levico opomni, "kaj vse ste vi delali v preteklosti!". Kdo - "vi"? To počezno stigmatiziranje levice, to ideologiziranje krivde v Krivdo levice je ne le krivično do današnjih levičarjev (rojenih po vojni!), je obsceno, toda je orožje v rokah desnice!
Z drugimi besedami: desnica je vzela "vajeti v roke"; ona je tista, ki diktira - v veliki meri način vladanja in celo vsebino vsakokratne oblasti - ne glede na to, ali je v poziciji ali opoziciji. Ona je tista, ki izrecno vzbuja črni pogled na vse današnje delovanje in nehanje ne le pozicije, temveč celotne družbe. Ni problem v tem, da je veliko problemov in črnine, problem je v tem, da desnica z njo manipulira, jo tako rekoč hipostazira kar v metafizično krivdo levice.
Ni problem kritika napak in nedoraslosti vlade, problem je v demoniziranju levice sploh. Čim bolj črn pogled, čim bolj očrnjena sedanjost in še posebej preteklost - tem svetlejši bo "dom svobode, varnosti in pravičnosti" (Janša), ki ga obeta desnica po svojem prevzemu oblasti! Svoje prizadevanje za brezprizivno oblast (kakor jo je udejanjala v času svoje vladavine) utemeljuje, kot rečeno, na travmah ljudi in na vzbujanju presežnih obetov.
Da bi ji ta manever uspeval, mora neprestano obujati v zavest napake in zločine prejšnjega sistema in kar naprej "pozabljati", omalovaževati in zanikati drugo dejstvo, namreč pozitivni prispevek nekdanje oblasti (levice) k našemu mirnemu prehodu v večstrankarski sistem, pa tudi k osamosvojitvi. Brez postopne demokratizacije sistema, zaradi česar je Zveza komunistov Slovenije prihajala v spor z "Zvezo" in je ta spor tudi vzdržala, brez obrambe samoodločbe s pravico do odcepitve v ustavi, brez odhoda s 14. kongresa ZKJ, pri čemer se je zlomila "hrbtenica" totalitarnega sistema in s tem Jugoslavije, itd., bi se pri nas stvari obračale in najbrž tudi obrnile drugače.
In levica? Levica se razkraja - pa še sama ne ve, zakaj! Je v kotu. Tam ji je določeno mesto/tam si ga določa (tudi) sama, ko neprestano popušča desnici. Zaradi nemoči, distancirati se od revolucije (obsoditi jo), tudi nima dovolj moči in ne moralne dignitete, da bi dejansko zahtevala od desnice, da se distancira od medvojne kolaboracije in dejanske, krvave vpletenosti nekdanje desnice v državljanski spopad med drugo svetovno vojno!
Tako je razumljivo, da je tedaj oba dokumenta zavrnila tudi desnica: levica ni sprejela obsodbe revolucije, desnica pa ne kolaboracije. Da je zavrnitev obeh dokumentov dolgoročno gledano bolj koristila desnici kot levici, tedaj levica ni uvidela - morda tudi danes ne. Na zgodovinski krivdi (predvsem povojni poboji) nekdanje komunistične levice, ki jo simbolno pokriva tudi današnja levica, se "pase" današnja desnica! In enako fundamentalistični del RKC. Kakor do politične desnice je tudi do cerkvene današnja levica v defenzivi, tako da ji kljub ustavni ločitvi cerkve od države še vedno dopušča, da se kar obilno poji na državnih jaslih (proračun).
V takem odnosu do cerkvene desnice med levimi strankami ni razlike; prvi je popustil že dr. Drnovšek z vatikanskim sporazumom, še prej pa z zakonom o denacionalizaciji, saj ni pristal na sprejem zakona o spremembi zakona o denacionalizaciji (v katerem bi spremenili člen o vračanju premoženja Cerkvi, v naravi). In še zdaj vse "leve" oblasti popuščajo cerkvenim zahtevam prek vsake mere - prek mere, ki jo sankcionira 7. člen ustave. "Leve" sem dala v narekovaj, ker je vprašljivo, kaj je (danes in pri nas) levo. Zamenjava marksističnega svetovnega nazora z neoliberalizmom - ko še prej tega zamenjajo z libertarnostjo - ni dovolj za sodobno levico.
Vsekakor pa ne gre za levico nekdanjega kova, saj današnja levica v svoji metodologiji boja za oblast nima več nasilja, ne političnega, še manj fizičnega. Da je podlegla neoliberalizmu in njegovi vse-enosti, to ja, toda levica desnici ne nudi odpora - kakršnega pa se poslužuje desnica, ki hoče priti na oblast: z manipulacijami, lažmi, ponaredki, z neprebavljivo demagogijo. Z zbujanjem sovraštva!
In zdaj? Da je absurd še večji, tudi "levica" (so tisti sindikalni funkcionarji, ki manipulirajo delavce, tisti predstavniki upokojencev, ki manipulirajo prav nje, in "servisi", ki izkoriščajo študente - levica ali politični koristolovci?) in nekateri nekdanji nostalgični in sedanji salonski marksisti govorijo o uporu, o revoluciji! Tako od zunaj, s toplega zapečka. In to po vsem, kar je revolucija tudi hudega zagrešila!
Toda prvi je pri nas o uporu "ulice" (na kateri naj bi se sprejemala ustava) spregovoril Janez Janša. On seveda ne govori o revoluciji, jo pa koncipira - kajti kaj je sprejemanje ustave "na ulici" drugega kot zanikanje parlamenta, pravzaprav vseh institucij političnega sistema!? Eno so sindikalni protesti, drugo je zamenjava parlamenta z ulico!
Najprej smo imeli levo revolucijo, naj imamo zdaj še desno?
Jasno, desnica bo - če bo/ko bo prišla na oblast - vzela stvari v svoje roke. Saj za to jim tudi gre. Med drugim bo sprejela tudi (novo) ustavo, morda ustavo "druge republike". To - domnevam glede na izjave desnih akterjev - ne bo "ustava 21. stoletja", ki jo je predlagal Tine Hribar, sodelovali pa bi pri njenem koncipiranju tudi oče prve slovenske ustave dr. France Bučar in še kar nekaj strokovnjakov (pa koalicija tega ni bila sposobna izpeljati!), ampak bo šlo za ustavno sankcioniranje nove (desne) Avantgarde, njene oblasti - čeprav znotraj formalne demokracije. Avantgarda in parlamentarna demokracija principielno res ne gresta skupaj, ampak pri nas je vse mogoče.
Še posebej, če ti uspe svojega političnega nasprotnika proglasiti za sovražnika, da ti predvsem služi za alibi za tvojo brezprizivno oblast. S sovražnikom seveda nisi pripravljen sodelovati v nacionalnem projektu, edinem, ki šteje: Kako se ohraniti kot nacionalna skupnost? Kot tolerantna skupnost ljudi kulture lastnega jezika - v sožitju z drugimi?!
Naj se na kraju tega razmišljanja vprašam: ali ne gledam tudi sama s črnimi očmi in vidim zato predvsem črno? Morda res. Morda pa ne. Če bo desnica s svojim ravnanjem zanikala moje domneve, bo to osvoboditev sumov in strahov. Ne le zame!
Ne verjamem pa, da bi se motila v tem, ko predlagam vsem političnim akterjem, levim in desnim, naj se nehajo igrati z našo sedanjostjo in prihodnostjo, kar na veliko počno, vsak na svoj način. Zadnji čas je, da se prizemljimo, da se zavemo, da je kriza tukaj in bo - z našo "pomočjo" - lahko le še večja! In da za to, da jo premagamo, da se ohranimo, nujno potrebujemo "družbeno pogodbo", ki pomeni odločitev - v prvi vrsti politikov, sindikatov, združenj, vseh, ki neposredno vplivajo na politiko -, da bomo kot državljani delovali sinergično, da bomo svoje energije končno začeli "seštevati", ne pa "odštevati" kot doslej (ti nisi pravi, pa ti nisi naš, pa ti si nepravi…). Da si bomo izrecno prizadevali, da legitimne razlike v stališčih in interesih, ki so med nami, ne bomo potencirali v sovražnost; vsi imamo tukaj svojo državo, večina nas tudi svojo domovino.
Končno pa moramo vzpostaviti moralne standarde. Le-ti se postavljajo ne le s širjenjem zavesti o etičnem, ampak tudi s pravnim, sodnim sankcioniranjem. Kjer trkanje na vest (tajkunov) ne pomaga, mora nastopiti sankcija. Prav lagodno življenje nekaterih, brez vesti in kazni, poglablja ljudem občutek nepravičnosti in krnitev njihovega lastnega dostojanstva, kar je mnogim le še dodatek k njihovi revnosti.
Razumem, da obupujejo tisti, ki so resnično na meji preživetja, toda vsaj tisti, ki še vedno živijo/živimo relativno dobro, ne bi smeli širiti histerije in "črnega obupa". Zakaj? Ne le zato, ker večina res še vedno živi normalno, temveč zato, ker s tako črnim pogledom konstituiramo (kar kličemo) tiste težke čase, ki se jih bojimo že zdaj. In si s tem jemljemo energijo za to, da bi dejansko spreminjali tisto, kar ni dobro in v kar rinemo sami. Seveda pa tudi slepi ne smemo biti za tisto, kar nas najbolj ogroža, namreč prav strah, že skoraj panika, nespravljivost - mi sami!
Nezadovoljni smo, ker smo sovražni med seboj, in sovražni smo, ker smo nezadovoljni, da je toliko sovraštva med nami. To je zaprt krog. Ko črno gledam, vidim črno. Črni pogled vse bolj postaja črna realnost.
Priti iz tega začaranega kroga ven! Ne le iz črnega pogleda, temveč iz dejstev, iz temnih oblakov, ki črnijo naš pogled in zastirajo tisto dobro, obetavno, kar tudi res imamo!
Včasih je dobro prebrati kakšno žensko revijo; v njih je veliko modrosti, ki bi bile lahko splošno uporabne. Eno od njih sem prebrala pred nedavnim in se glasi: Kadar se ti zdi, da je vse narobe, da je vse črno, skratka, za obupat, vzemi svinčnik in papir in lepo po premisleku zapiši vse dobro, kar v svojem nergaškem vsakdanjiku spregledaš. In videla boš, da je kar nekaj tudi dobrega in da ni za obupat. No, podoben "recept" bi veljalo upoštevati tudi v primeru našega odnosa do naše družbe, politike, do nacije in današnjega časa sploh!
Naštejmo nekaj dobrin in bonitet: imamo prelepo deželo, nove hiše se svetijo, ceste so tam, kjer jih še pred desetletjem ni bilo; nove delovne, športne hale, nove veletrgovine, še vedno polne kupcev s polnimi vozički. Predvsem pa imamo svojo državo kot sistemsko možnost za ohranjanje naše nacionalne identitete, smo kar dobro izobraženi in sposobni ljudje, pripravljeni za ustvarjanje in delo, ohranili smo se v neprijazni zgodovini, kar nam je lahko v ponos in garancija za naprej!
Tako gledano, imamo čisto vse, ne le da se izkopljemo iz krize, temveč da napredujemo in se ohranimo kot nacionalna skupnost! Le eksistencialnega veselja in zaupanja vase nimamo dovolj. In premalo samospoštovanja. Pa imamo za veselje in ponos, za zaupanje vase dovolj razlogov!
