Učitelji, pravi,  lahko bolj uspešno poučujejo, če poznajo zakonitosti razvoja spoznavnih sposobnosti otrok, njihovih »možganov, telesa, duha  in srca«. Kako to početi, učiteljem praktično predstavlja v delavnicah po vsem svetu. V Ljubljani  – obiskal jo je na povabilo ravnateljice  mednarodnega oddelka na OŠ Danile Kumar Irene Šteblaj –  mu je prisluhnilo blizu 80 učiteljev in učiteljic iz Slovenije, Hrvaške in Aten.  Tim Burns je avtor številnih knjig,  med drugim  Brain Basics and Beyond; Our Children, Our Future in The Brain in Motion.       

Nevrologi so se v zadnjih desetletjih dokopali do številnih spoznanj, ki bi lahko koristila učiteljem oziroma šolskemu delu. Pa  je šola sploh dovzetna za ta spoznanja?

Tako bi rekel: dobra novica je, da mnogi učitelji že zdaj ravnajo z otroki na možganom prilagojen, prijazen način. Toda res je tudi, da  veliko šolskih praks ni skladnih s spoznanji o delovanju možganov otrok, zaradi česar ti pač slabše delujejo. Dobro bi bilo torej, da bi se učne metode spremenile.  Na primer: nevroznanstveniki  so z raziskavami potrdili, da gibanje zelo pozitivno vpliva na delovanje možganov. Gibanje pripravi možgane na učenje in jih v otroštvu pomaga organizirati. Ko se gibljemo, zadnji, spodnji del možganov postane zelo aktiven in živci posredujejo informacije v višje predele možganov, ki jih uporabljamo za koncentracijo. Z gibanjem smo lahko bolj koncentrirani, koncentracijo pa ohranimo dlje časa. To je en vidik gibanja, na katerega so opozorili nevroznanstveniki.

Velja tudi, da bolj ko so otroci pri gibanju koordinirani in več ko imajo ravnotežja, bolje možgani delujejo. Kot  vemo, leva stran možganov nadzoruje desno stran telesa, desna  pa levo. Usklajeno gibanje  obeh polovic telesa  pa vodi  do usklajenega delovanja obeh možganskih polovic in s tem pozitivno  vpliva na učne sposobnosti otrok. Kaj  lahko iz tega izluščijo učitelji? Da ni nujno, da se otroci največ naučijo, če mirno  sedijo. Med sedenjem so, kot sem rekel, možgani slabše organizirani, vanje doteka tudi manj krvi, sprednji del možganov ni tako aktiven. Več gibanja potrebujejo zlasti fantovski možgani.

Kar ste povedali, velja samo za otroške možgane?

Ne, to velja prav za vsake možgane.

Kako bi se dalo ta spoznanja uporabiti v praksi? Ne moremo namreč pričakovati, da bi pouk potekal tako, da  bi se učili med sprehajanjem.

Na neki način lahko.  Obstajajo različne metode poučevanja, denimo Orffova metoda (v Sloveniji jo uporabljajo v  številnih vrtcih, op.p.), po kateri se otroci ritmično premikajo in igrajo na improvizirane inštrumente, medtem ko se učijo jezika in množenja. Tako gre učenje lažje od rok. To je le en  primer, kako se lahko metode poučevanja prilagajajo spoznanjem o delovanju možganov. Orffova metoda se uporablja že desetletja. 

Ali tudi objektivne meritve pokažejo, da se otroci med gibanjem  naučijo več?

Da, veliko tovrstnih raziskav  je bilo opravljenih. Raziskovalci so preverjali, kako vpliva športna vzgoja na vedenje otrok, na disciplino in na učne dosežke. Večina teh raziskav je pokazala, da učenci, ki redno telovadijo oziroma se redno gibljejo, dosegajo boljše učne dosežke kot tisti, ki se ne. Ameriški  zdravnik dr. John J. Ratey se je v svoji novi knjigi z naslovom Spark (Iskra) ukvarjal s šolami, ki gibanje uporabljajo kot osnovo za učenje.

Eden od pilotnih projektov  je potekal na kanadski šoli v Saskatoonu. Osmošolci so med poukom  nekaj časa tekli na tekaškem traku. Pokazalo se  je, da  so bili njihovi učni dosežki, doseženi med gibanjem,  nenavadno dobri. Podobno so pokazali tudi drugi sorodni projekti. Ti rezultati niso presenetljivi. Nevrologi so namreč ugotovili, da je  fizična vadba najboljši način za povečanje števila možganskih celic. To je eno od razmeroma novih spoznanj. Pred desetimi leti nas večina ni verjela,  da lahko možgani ustvarjajo  nove nevrone. Zdaj je to sprejeto. Spodbudno okolje, novi izzivi, možnost povratnih informacij med učenjem povzročajo nastajanje novih možganskih celic.

Ali lahko torej v času našega življenja izboljšamo naše možganske zmogljivosti?

Seveda, tudi vi in jaz. (smeh) Nove možganske celice nastajajo vsak dan. Bistveno je, da se v procesu učenja med seboj povežejo. Če se ne učimo, jih izgubimo. Kot pravimo po angleško: use it or lose it (uporabi ali izgubi). Možgani so torej kot nekakšna mišica. Bolj jo uporabljamo, močnejša postane.

Katere so najpogostejše napake, ki jih glede na povedano delajo učitelji?

Učitelji so povečini zelo dobri, ko gre za pripravo učnih ur in za samo izvedbo. Velika večina učiteljev je tudi zelo razumevajoča do učencev. A o otrokovem razvoju  veliko izvedo le učitelji mlajših otrok. Učitelji starejših osnovnošolcev in srednješolcev pa za tovrstno izobraževanje nimajo dovolj priložnosti. Zato ne razumejo, da so najstniki miselno veliko bolj podobni otrokom kot odraslim. Njihovi možgani dozorevajo veliko bolj počasi, kot smo mislili doslej. Nekateri  deli možganov se do konca razvijejo šele sredi dvajsetih let in ne tam pri trinajstih ali štirinajstih, kot je veljalo doslej.

Kako bi lahko plodno uporabili ta spoznanja?

Najstnikom bi morali nameniti več gibanja in več individualne mentorske pomoči. Potrebujejo več stika z odraslimi in več pomoči, da lahko razvijajo svoja zanimanja. Pokazalo se je, da najstnikom zelo koristi prostovoljno delo za skupnost. Najstnike svet zelo zanima, zanima jih, kakšno vlogo bodo igrali v njem. To je treba spodbujati. Namesto da čakamo,  da odrastejo, je bolje, da jih čim več in čim bolj neposredno vključujemo v dogajanje okoli njih. Koristilo bi torej, če bi se manj osredotočali na delo v učilnici in več na delo zunaj nje. Takšno delo pripomore  k šolski uspešnosti.

Toda najstnike je pogosto tako težko navdušiti za kaj, težko si je pridobiti in ohranjati  njihovo pozornost, še zlasti  ko gre za  »doooolgočasno« šolsko snov.

Saj, za to gre. Ko skupino najstnikov skupaj »naženemo« v razred, je to zanje zelo nenavaden svet. Vsi so enako stari in pri tej starosti se najstniki najraje učijo drug od drugega. Govorimo o tako imenovani vrstniški kulturi, ki postaja v najstnikovem življenju vse močnejša. Ko jih zapremo v razred in obdamo s teorijami in idejami, lahko  zelo hitro izgubijo zanimanje za zunanji svet. Če pa jim omogočimo, da te iste  teorije in ideje preizkušajo v resničnem svetu, je to nekaj popolnoma drugega. Mislim, da bomo v prihodnosti imeli neko kombinacijo obojega: učilnice in resničnega sveta oziroma konkretnega dela v zunajšolskih projektih. To je navsezadnje tudi ena od ključnih idej IBO – dveletnega Programa mednarodne mature (pri nas ga izvajajo  ljubljanska bežigrajska, kranjska  in mariborska Druga gimnazija, op.p.).

Učiteljem bi lahko nadalje pomagala tudi neka druga značilnost delovanja možganov: da dobro delujejo, jih je treba občasno izklopiti. Naši možgani namreč kar naprej preklapljajo med obdobji koncentracije in budnosti ter obdobji počitka oziroma izklopa. To  počno v predvidljivem ritmu – na vsakih 90 do 120 minut.  Učitelji žal ne razumejo, kako pomembno je, da to pri pouku upoštevajo.

Ko učitelj zaloti dijaka, da sanjari z odprtimi očmi, se zaradi tega torej ne bi smel razburjati?

Ne, nikakor. Najbistrejši in najbolj dojemljivi učenci so pogosteje med tistimi, ki med poukom »odplavajo«. Ta odklop možganom omogoča, da sprocesirajo prejete informacije in jih povežejo. Učitelji bi lahko obdobja budnosti in raztresenosti s pridom uporabili za  boljše rezultate. To metodo bom jutri tudi sam uporabil v svoji delavnici za učitelje; tudi zato, da jim demonstriram, kako naj to počno v razredu.

Kako?

Različni načini so. Ključno je, da učitelj kombinira dejavnosti, ki zahtevajo različno stopnjo koncentracije. Na primer: obdobju spoznavanja nove učne snovi naj sledi obdobje,  med katerim učenci naučeno narišejo, tiho berejo, se pogovarjajo. Tako informacije v glavah povezujejo in utrjujejo. 

Glede na to, kar ste povedali, je torej nemogoče, da bi dijaki pouku zbrano sledili sedem ali osem ur. V naših gimnazijah marsikje obstajajo prav takšna pričakovanja…

Kaj naj rečem? Popolnoma nemogoče je.

Učitelji  povsod po svetu, ne le pri nas, opažajo, da se učenci vse težje koncentrirajo pri pouku. Za to krivijo številne moteče avdio in vizualne dražljaje, ki so jim nenehno izpostavljeni novodobni otroci, od  mobitela, MP3-ja do različnih ekranov. To tudi za vas pomeni problem?

Vsekakor. Mislim, da je duh ušel iz steklenice in težko ga bo spraviti nazaj. Milijoni let evolucije so poskrbeli za to, da otroci pri učenju uporabljajo vse svoje čute – ne le  za vid,  tip, sluh, temveč tudi čut za ravnotežje, za dobro počutje, čut  za druge in za lastna čustva. Treba jih je primerno stimulirati. Ne preveč, ne premalo. Svet, v katerem so skozi tisočletja odraščale generacije, je bil svet narave in svet družbeno-kulturnih interakcij. Bolj ko so otroci vpeti v oba svetova, bolj uporabljajo vse svoje čute. Ekrani pa so abstrakcija realnosti, postavijo se med resnični svet in izkušnjo tega sveta. Bolj ko so otroci temu izpostavljeni, več čutov jim omrtvi. Uporabljajo povečini le še dva čuta: sluh in vid. Otroci se zato danes ne igrajo tako kot nekoč, ne gibljejo se več toliko, ne komunicirajo več z resničnimi ljudmi v resničnem svetu.

Kakšne so oziroma bodo posledice tega reduciranega čutenja?

Težko je z gotovostjo napovedati. Poznavalci pravijo, da se možgani  prilagajajo...

V dobrem ali slabem smislu?

To je danes eno od velikih vprašanj, na katero ni enotnega odgovora. Nekateri raziskovalci menijo, da možgani uporabnikov interneta informacije procesirajo hitreje.

Toda Nicholas G. Carr,  nekdanji urednik Harvard Business Review in avtor knjige Površnost ali kaj je internet storil našim možganom, ki  s tem soglaša, obenem dokazuje, da smo zaradi novih informacijskih tehnologij postali bolj površni, bolj plitvi v razmišljanju.

Mislim, da ima prav. Za to so tudi fizični razlogi. Problem je, da ekran  posreduje informacije s sevajočo energijo. Naši možgani so bili oblikovani, da informacijo vizualno izluščijo iz svetlobe, ki se odbija. Kavarna, v  kateri sediva,  je, na primer,  polna odbijajoče se svetlobe. Sevajoč ekran pa je, kot bi gledali v sonce ali v ogenj. To je ta sevajoča energija. Možgani to zelo težko procesirajo. Dolgo gledanje v ekran moti ritem  delovanja možganov in telesa. Vse več ljudi po  svetu težko zaspi oziroma je kronično neprespanih.

Obstajajo nemške študije, ki kažejo, da  količina informacij, ki jih lahko vizualno in slišno sprejemamo iz okolja, upada. Razlog za to je vsesplošno informacijsko bombardiranje, zaradi katerega ljudje izgubljajo sposobnost spanja. Poskusi so pokazali, da to uničuje nevrone. Otroci preživijo veliko časa ob gledanju nasilnih videoiger. Nekatere študije so pokazale, da  se zaradi konstantne stimulacije možganskih centrov, ki se odzivajo na nasilne prizore, ti predeli možganov okrepijo. Ne vem, kaj se bo izcimilo iz vsega tega.

Po vsej Evropi so dekleta v šoli in na maturi uspešnejša od fantov. Ima to morda kaj opraviti z možganskimi razlikami med njimi? Je šolski sistem  bolj pisan na kožo dekletom?

Da, lahko bi tako rekli. Med  dekliškimi in fantovskimi možgani je nekaj pomembnih razlik. Raziskave  so pokazale, da se posamezni deli možganov pri fantih in dekletih ne razvijajo istočasno. Tu je tudi nekaj ključnih bioloških razlik, ki sicer niso ogromne, a obstajajo. Na primer: dekleta imajo za 20 odstotkov večji pretok krvi v možganih kot fantje. To pomeni, da  se lahko dekleta lažje za dlje časa osredotočijo na eno stvar. To je točka prednosti za dekleta. Jezikovni razvoj deklet je ob enakih pogojih približno štiri leta hitrejši od razvoja fantov. Zaradi boljše fine koordinacije lažje pišejo. Dekleta imajo za 20 odstotkov večji corpus callossum, to je snop živčnih vlaken, ki povezujejo levo in desno  možgansko polovico. To pomeni, da učenje lažje  poteka v obeh polovicah možganov, kar je pomembno pri branju, pisanju in drugih komunikacijskih veščinah. Fantje se zaradi manjšega corpusa callosuma počasneje naučijo brati in pisati. To je sicer znano že od nekdaj. Zakaj jo torej fantje še vedno tako dobro odnesejo?

Da, zakaj?

Pomagata jim igra in gibanje. Fantje nimajo tako dobro razvite fine motorike kot dekleta, njihova motorika, s katero koordinirajo obe polovici telesa, je bolj groba. Veliko deških iger je povezanih z ruvanjem in pehanjem. S tem spodbujajo svoje možgane, da bolje obdelujejo in povezujejo informacije.  Težava je v tem, da ima zaostajanje fantov v prvem razredu  neljube posledice tudi potem, ko se približno pri devetih začnejo razlike izenačevati. Upade jim motivacija, poslabša se jim samopodoba. Posledica omajane samopodobe je najbrž tudi velik delež  fantov, ki ne končajo srednje šole. V Ameriki je skupni osip 40-odstoten, fantov pa je precej več kot deklet.

In kaj bi veljalo storiti?

Vem, da je ta predlog neuresničljiv, toda morda bi z opismenjevanjem fantov morali začeti kasneje. V izobraževanje bi morali vključiti več igre, gibanja  in domišljije. Na Danskem  otrok po tradiciji niso učili brati do devetega leta, pa so Danci po mednarodnih raziskavah znanja zelo uspešna država. Morda bi morali pustiti, da se otroški možgani razvijejo za določene dejavnosti in bi   potem otroke lažje motivirali zanje.

Pred kratkim so slovenski izobraževalni strokovnjaki predstavili tako imenovano belo knjigo o šolstvu. Glavna usmeritev pravi: šola prihodnosti mora biti resna in zahtevna. Kakšnih deset let tega smo poslušali ravno obratno: šola mora biti prijazen in topel kraj za učence. Kakšna naj bo šola po vašem mnenju?

Najbrž nekaj vmes. (smeh) Povrnimo se k možganom. Da lahko dobro funkcionirajo, potrebujejo spodbudno okolje. Kaj je spodbudno okolje? Da lahko odgovorimo na to vprašanje, moramo razumeti možgane sesalcev. Zelo pomembno je, da v okolju ni grožnje. Telo sesalca se namreč na grožnjo odzove tako, da kri preusmeri iz možganov v okončine, ki se pripravijo na boj ali beg.  Nič ni narobe z zahtevno šolo, toda ta zahtevnost ne sme biti občutena kot grožnja. To je ključno vprašanje. Vemo, da možgani zahtevajo določeno mero stresnih hormonov, toda če  jih je preveč, je učenje ovirano. Ko odstranimo grožnjo, se možgani prestavijo v višjo prestavo in začnejo iskati nove izzive za učenje. Motivacija za učenje je torej drugi element za uspešno učenje. Zelo pomembno je tudi, da  učenec dobi povratno informacijo. Po mojem je bistveno tudi to, da je šola takšna, da jo imajo otroci radi, da ne čutijo odpora.

Glede zahtev: raziskave kažejo, da so zelo uspešni učitelji, ki imajo visoka pričakovanja do otrok in ki verjamejo, da bodo otroci njihova pričakovanja sposobni uresničiti. Postaviti pa morajo seveda realne cilje, da jih bo otrok lahko uresničil. Prepoznavanje, česa je otrok sposoben, da mu lahko postaviš pravi izziv,  zahteva veliko učiteljskih izkušenj. Če pa učitelj ne bo verjel, da otrok zmore – vsaj na enem področju –,  se bo otrok nalezel učiteljevega dvoma in tega res ne bo zmogel.  Sam bi raje kot o visokih zahtevah govoril o visokih, a realnih  pričakovanjih.

V začetku svoje kariere ste se veliko ukvarjali z odvisnostjo mladih od drog in alkohola. Kako škodljiv je alkohol za mlade možgane? Bi  starše moralo skrbeti, če njihov 17-letnik ali 17-letnica občasno popiva?

S tem imam kar nekaj izkušenj, z mladimi odvisniki sem delal v bolnišnici. Zadnje raziskave so končno dale odgovor na staro vprašanje, ali alkohol ubija možganske celice. Prvič, možgani najstnika so  zelo drugačni od možganov odraslega človeka, ker še dozorevajo. So veliko  bolj ranljivi, kot smo mislili. Tu gre za paradoks: najstnik bo ob večji količini alkohola kazal manjše znake opitosti kot odrasli, toda njegove možgane alkohol bolj poškoduje kot možgane odraslega. A le ob večjih količinah; ena pijača na dan  tudi za najstnika ni škodljiva. Škodljiva pa je na drug način. Najstniki uživajo v občutkih, ki jih povzroči marihuana ali alkohol. V možganih se ustvari odtis,  močan spomin na izkušnjo užitka, ki ga prinaša alkohol in je takojšnji. Ko popijemo kozarec vina ali pokadimo cigareto, se v možganih sprostijo kemične snovi, ki povzročajo občutek užitka. Najpomembnejši je dopamin. Se pravi, spiješ kozarec vina, dobiš dopamin, pokadiš cigareto, dobiš dopamin, vzameš kokain, dobiš veliko dopamina.

Ta vzorec takojšnjega užitka ni dober. Najstnik, ki igra inštrument, ki bere, ki ima pred sabo cilj, za katerega si je treba dolgo prizadevati, čuti zadovoljstvo. Ko zaužije alkohol, je užitek ob sprostitvi dopamina takojšen. Ugotovil bo, da igranje inštrumenta prinaša zadovoljstvo, toda ne tolikšnega. In to lahko povzroči probleme.  

Sodobni otroci, vsaj v Sloveniji, premalo  berejo. Kaj storiti, da bi brali več? Prisiliti jih pač ni mogoče.

Lahko jih spodbujaš k temu, najbolj pa zaleže, če sam z užitkom bereš. Če mi odrasli kaj ljubimo, bodo otroci o tem hoteli vedeti več,  hoteli bodo to preizkusiti sami. Če sam rad berem, če rad berem otrokom, bodo otroci prej ali slej razvili ljubezen do branja. Enako velja za učitelje. Tako preprosto je to. Če pa sami  ne maramo brati in bomo otroke k temu silili, bo knjiga postala grožnja. Grožnje pa, kot smo že povedali, ne pripomorejo k uspešnemu učenju.

Kaj bi takole za konec sporočili učiteljem?

Otroci nam vedno signalizirajo, kaj jih zanima, kam jih vleče srce. Otroci vedo, kaj potrebujejo pri naslednjem koraku učenja, toda sčasoma ugotovijo, da se bodo morali naučiti tistega, kar jim predpisujejo odrasli. Zato izgubijo iskrico, navdušenje in zagnanost. In ker morajo delati tisto, kar mi želimo od njih, jim je šola z leti vse manj všeč. S tem se ne smemo sprijazniti.