Po zadnjih podatkih Evropskega statističnega urada (Eurostat) je imela Slovenija leta 2008 najbolj enakomerno porazdeljene dohodke med gospodinjstvi med vsemi državami članicami Evropske unije, vključno s skandinavskimi, ki jih marsikdo postavlja za vzor razvojnega modela. Ginijev količnik, s katerim se najpogosteje meri dohodkovna neenakost, je v Sloveniji znašal 22,7, medtem ko je na primer na Norveškem znašal 23,7, na Švedskem 24,8, na Danskem pa 27. Čeprav za razpršitev dohodkov v kriznem letu 2009 primerljivih podatkov še ni, na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar) pojasnjujejo, da se neenakost v Sloveniji ni spremenila.

Kot ob koncu socializma

Ne le da se Slovenija uvršča med dohodkovno najbolj enake države na svetu, neenakost že vrsto let ostaja bolj ali manj nespremenjena. Najbrž na veliko presenečenje večine, je danes dohodkovna neenakost približno tolikšna, kot je bila pred osamosvojitvijo. Po ocenah Svetovne banke je v Sloveniji Ginijev količnik v obdobju 1987-1990 znašal 22, kar je le nekoliko manj, kot znaša danes.

Takoj po osamosvojitvi se je neenakost začela povečevati, predvsem na račun rasti plač. Kot sta v svoji študiji ugotovila dr. Tine Stanovnik in dr. Miroslav Verbič, je bilo povečanje razlik posledica večje rasti plač tistih z višjo izobrazbo - predvsem pri tistih z univerzitetno izobrazbo - in manjše rasti plač zaposlenih z nižjo izobrazbo. Podatkih pa kažejo tudi na presenetljivo dejstvo, da se je v novem tisočletju dohodkovna neenakost začela zniževati.

Enakosti Slovencev po dohodku sicer ne gre razumeti kot posledico nedavne zgodovine, ko smo živeli v sistemu, ki je bil utemeljen na preprečevanju prevelikih ekonomskih razlik med posamezniki. Izkušnje drugih tranzicijskih držav se namreč opazno razlikujejo. Medtem ko so nekatere ohranile enakost med dohodki svojih državljanov, na primer Češka, so druge nekdaj komunistične države sedaj med najbolj dohodkovno neenakimi državami v EU. Še posebej izstopajo baltske države ter Romunija in Bolgarija. Slovenija se je za razliko od večine drugih razvitih držav v času ekonomskega razcveta pred krizo izognila povečevanju razlik med dohodki prebivalstva, in to kljub nekaterim davčnim reformam v času ministrovanja dr. Andreja Bajuka v prid nekoliko manj progresivnemu obdavčenju dohodkov.

Socialna država še kako živi

Razloge za nizko dohodkovno neenakost v Sloveniji je iskati predvsem v davčnih in socialnih politikah države. Brez prerazdelitvene funkcije države bi se v Sloveniji neenakost po Ginijevem količniku namreč kar podvojila. Podobno je opaziti v večini evropskih državah, v katerih povprečni Ginjev količnik znaša 30,4, medtem ko v ZDA, kjer je prerazdelitvena vloga države opazno manjša, po zadnjih podatkih znaša okoli 46. Svetovna banka ugotavlja, da države EU za neposredne transferje gospodinjstvom, za različne socialne programe, od nadomestil za čas brezposelnosti do različnih subvencij in dodatkov, namenjajo precej večji delež bruto domačega proizvoda kot na primer ZDA in druge neevropske članice OECD. Poleg tega pa nekaj podobnega velja tudi za obdavčitev dohodkov.

Vpliv davčne politike in različnih transferjev na razpršitev dohodka je tako v evropskih državah precejšen. V Svetovni banki so na podlagi podatkov iz leta 2006 izračunali, da bi slovenski Ginijev količnik, izračunan iz dohodka brez upoštevanja dohodnine in različnih ugodnosti, znašal kar 47,1. Potem ko država z raznimi instrumenti prerazdeli dohodek, pa se ta zniža na 23,9. Brez progresivne dohodninske lestvice in brez različnih socialnih transferjev bi bila torej Slovenija precej bolj dohodkovno neenaka, kot je danes.

Da država igra veliko vlogo pri zagotavljanju enakosti dohodkov, kaže tudi dejstvo, da je redistribucijski učinek davčne politike in transferjev na dohodkovno neenakost med analiziranimi mlajšimi članicami Unije (Slovenija, Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, Litva in Estonija) najvišji prav v Sloveniji, ki ima tudi najnižjo dohodkovno neenakost. Velja pa tudi obratno, namreč, države, ki manj skrbijo za redistribucijo dohodka preko davkov in transferjev, beležijo višjo stopnjo dohodkovne neenakosti. Lahko bi torej rekli, da socialna država v Sloveniji še zdaleč ni mrtva.

Slovenija je sicer v letih samostojnosti že nekajkrat spreminjala dohodninsko zakonodajo, ki ima najmočnejši prerazdelitveni učinek. Spremembe dohodninske zakonodaje pa, kot kažejo doslej dostopni podatki, niso imele večjih učinkov na zmanjševanje, prav tako pa ne na zviševanje dohodkovne neenakosti. Ko je vlada v letu 1994 prvič posegla v dohodninsko lestvico, ki je postala bolj progresivna, se je neenakost neto plač zmanjšala, vendar je učinek trajal le kratek čas, saj se je že naslednje leto neenakost plač močno povečala. Stanovnik in Verbič menita, da je bila to posledica vzpostavitve prejšnjih razmerij med neto plačami. Tudi dohodninska reforma v času ministrovanja dr. Andreja Bajuka, ki je znižala obdavčitev "bogatejših", ni imela vidnejših učinkov na porazdelitev dohodkov, saj se Ginijev količnik, kot že omenjeno, od leta 2005 ni bistveno spremenil oziroma se je celo znižal. To nikakor ne pomeni, da ekonomska politika države ne igra nobene vloge, temveč prej, da so bile reforme bolj "lepotni popravki" zakonodaje.

Pomembno vlogo pri zagotavljanju dohodkovne enakosti Slovencev imajo poleg dohodnine še socialni transferji. To toliko bolj velja v kriznih časih, saj se je po podatkih Umarja v letu 2009 (za leto 2010 podatkov še ni) delež socialnih prejemkov v strukturi dohodka precej povečal, in sicer s 25,5 odstotka v letu 2008 na 27,2 odstotka. V času porasta brezposelnosti je tako država nadomestila izpad prihodkov iz zaposlitve. Čeprav je bolj ali manj jasno, da zgolj socialni transferji ne morejo nadomestiti izpada dohodka iz zaposlitve, pa vsaj zagotavljajo, da brezposelni ne pristanejo na socialnem dnu. "Vpliv socialnih transferjev na stopnjo tveganja revščine je v Sloveniji zelo velik, saj bi bila brez socialnih transferjev stopnja tveganja revščine dvakrat višja," pravi Lidija Apohal Vučkovič z Umarja in dodaja, da je učinek socialnih transferjev na zniževanje revščine v Sloveniji večji kot na ravni EU.

Zgornji odstotek zasluži toliko kot spodnjih 10

Čeprav statistika kaže zelo ugodno sliko dohodkovne neenakosti, je prepričanje v javnosti prav nasprotno; da so namreč razlike v plačah vse večje. Slednje razumevanje sicer ni presenetljivo, saj so posamezniki z najvišjimi dohodki tudi medijsko najbolj izpostavljeni, njihovi dohodki pa so tudi nekaj desetkrat višji od povprečja. Vendarle se delež celotnega razpoložljivega dohodka, ki ga prejme razred najbolje plačanih posameznikov, ne povečuje. "Delež prejemnikov plač, ki imajo plačo višjo od treh povprečnih plač, ostaja vseskozi dobra dva odstotka, delež tistih, katerih plača je višja od osmih povprečnih plač, pa se giblje nekoliko pod 0,01 odstotka," je gibanja v obdobju od leta 2005 do vključno kriznega leta 2009 pojasnila Apohal-Vučkovičeva. Milijonska nagrada bivšemu predsedniku NLB Marjanu Kramarju in le nekoliko nižji dohodek prvega moža slovenskega gradbeništva Ivana Zidarja v letu 2009 sta v Sloveniji torej po uradnih statistikah prej izjemi, ki potrjujeta pravilo.

Podatki pa nakazujejo, da tudi razmerja med nižjim, srednjim in višjim slojem ostajajo bolj ali manj konstanta. Deset odstotkov najslabše plačanih je tako leta 2009 prejelo približno 4,4 odstotka vseh dohodkov, dvajset odstotkov najslabše plačanih slabih deset odstotkov dohodka, medtem ko je na drugi strani lestvice dvajset odstotkov najbolje plačanih prejelo dobrih 37 odstotkov, najvišji odstotek pa dobrih 4,6 odstotka vsega razpoložljivega dohodka. Zgornji odstotek zaposlenih si torej razdeli približno tolikšen del dohodka kot spodnjih deset odstotkov. Tudi Apohal-Vučkovičeva poudarja močan pomen države, saj so na podlagi študije, ki jo je za Umar pripravil Tine Stanovnik, ugotovili, da davčna politika precej znižuje neenakost. Ginijev količnik na osnovi bruto dohodkov je znašal 0,32, dohodninska progresija pa ga je pri neto dohodkih znižala na 0,27.

Je za krizo kriva dohodkovna neenakost?

O visoki uvrstitvi Slovenije, ko gre za razdelitev dohodka po razredih, priča tudi primerjava z drugimi že prej naštetimi tranzicijskimi državami. Spodnjih pet odstotkov posameznikov z najnižjimi dohodki je po podatkih Svetovne banke leta 2006 prejemalo 32 odstotkov povprečnega dohodka, medtem ko je na primer v Latviji ta delež znašal vsega 10 odstotkov. Bolje se je odrezala le Češka (36 odstotkov). Podobno zgovorna pa je primerjava zgornjih pet odstotkov. V Sloveniji je dohodkovnih zgornjih pet odstotkov prejemalo 232 odstotkov povprečnega dohodka, kar je najmanj med tranzicijskimi državami. Najvišji pa je ta delež v Latviji (382 odstotkov) in na Madžarskem (366 odstotkov). Po tem merilu so torej reveži najrevnejši in bogataši najbogatejši v Latviji, za Slovenijo pa, če izvzamemo najnižji dohodkovni razred na Češkem, velja ravno obratno.

Dohodkovna neenakost je v zadnjih letih postala aktualna tema predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, globalizacija in z njo povezan hiter vzpon razvijajočih se držav s Kitajsko in Indijo na čelu sta prinesla zmanjšanje dohodkovne neenakosti na svetovni ravni. Na drugi strani pa se je dohodkovna neenakost v posameznih državah, predvsem prednjačijo razvite države, povečala. Prav zato nekateri ekonomisti menijo, da je trenutna gospodarska kriza posledica naraščajoče razlike med revnimi in bogatimi v razvitih državah. Da takšno razmišljanje ni zgolj tema med nekaterimi obrobnimi ekonomisti, pričajo nedavne izjave Dominiqua Strauss-Kahna, prvega moža Mednarodnega denarnega sklada, ki je poudaril, da dohodkovna enakost ohranja socialno kohezivnost in da imajo države z visoko dohodkovno neenakostjo slabše socialne kazalnike in slabše kazalnike človekovega razvoja. Ob tem ne gre pozabiti, da je prav IMF inštitucija, ki velja za glavnega zagovornika ekonomskega modela "laissez faire", in torej čim manjše vloge države pri prerazdeljevanju dohodkov.

Prav raziskovalca IMF Michael Kumhof in Romain Ranciére v svoji študiji Neenakost, vzvod in kriza dokazujeta, da je največjo svetovno gospodarsko krizo po tisti v začetku 30. let prejšnjega stoletja povzročila rast dohodkovne neenakosti, povezana z naraščanjem zadolženosti najrevnejših. Raziskovalca ugotavljata, da je bil tako za krizo v 30. letih prejšnjega stoletja kot za sedanjo krizo značilen visok skok dohodkovne neenakosti in hkrati vse večja odvisnost najrevnejših gospodinjstev od posojil.

V ZDA je tako pet odstotkov tistih z najvišjimi dohodki leta 1920 prejelo 24 odstotkov vseh dohodkov, leta 1928 pa že kar 34 odstotkov. Od leta 1983 do 2007, ko je v ZDA izbruhnila zadnja finančno-gospodarska kriza, se je ta delež povzpel z 22 na 34 odstotkov. Razmerje med zadolženostjo gospodinjstev in bruto domačim proizvodom (BDP) se je tako pred krizo v tridesetih letih kot tokratno skoraj podvojilo, pri čemer so bila ameriška gospodinjstva leta 2007 precej bolj relativno zadolžena kot v tridesetih letih. Mehanizem, ki naj bi po njunem vodil do krize, sledi natančnemu časovnemu okviru. Z rastjo finančnega premoženja vse bogatejši sloj prebivalstva najprej s ponujanjem posojil vse bolj revnemu srednjemu in nižjemu sloju ohranja visoko potrošnjo tega sloja. Ker pa se dohodki najnižjega in srednjega sloja še naprej znižujejo, se morajo še bolj zadolževati, kar nazadnje vodi do nevzdržnih ravni dolga in dokončno do izbruha krize.

Ker so krize drage, je politika redistribucije, ki preprečuje pretirano zadolženost gospodinjstev in s tem zmanjšuje tveganja za nastanek krize, z vidika makroekonomske stabilnosti bolj zaželena kot pa reševanje "skrahiranih" bank in restrukturiranje dolga držav, zaključujeta raziskovalca. A na drugi strani se s prerazdeljevanjem dohodka zmanjšujejo spodbude posameznikom za doseganje višjega dohodka in podjetniško tveganje, kar pa ovira gospodarsko rast.

Prej omenjena razmišljanja o negativnih vplivih neenakosti na gospodarsko rast so sicer v ekonomski znanosti še vedno prej izjema kot pravilo, saj za zdaj še ni obče sprejeto, da bi dohodkovna neenakost negativno vplivala na gospodarstva. Prav tako ni strinjanja glede tega, ali neenakost vpliva na koristnost dobrin oziroma zadovoljstvo ljudi. To je namreč v veliki meri odvisno od tega, kako ljudje cenijo potrošnjo določene dobrine. Če na koristnost potrošnje določene dobrine vpliva zgolj njena absolutna vrednost, potem neenakost dohodka na zadovoljstvo posameznika ne vpliva, če pa posameznik ceni tudi njeno relativno vrednost, se stvar precej spremeni. Povedano preprosteje, če je za Petra koristnost njegovega golfa odvisna zgolj od storitev, ki mu jih ta prinaša, lahko govorimo, da Peter avto ceni zgolj po absolutni vrednosti. Če pa Peter ceni relativno vrednost golfa, bo na koristnost golfa močno vplivalo dejstvo, kakšen avto je parkiran pred garažo soseda Janeza. Če si je Janez ravnokar kupil novega mercedesa namesto starega golfa, se bo torej koristnost golfa za Petra močno znižala, če pa Petra zanima le absolutna vrednost dobrine, pa ne.

Čeprav glede vpliva dohodkovne neenakosti na gospodarski razvoj še ni enotnega mnenja, pa je to bolj ali manj enotno glede vpliva revščine, ki zavira gospodarski razvoj in pomeni močno poslabšane socialne in druge indikatorje človekovega razvoja.

Ni vse rožnato - tveganje revščine se povečuje

Ginijev količnik, s katerim raziskovalci najpogosteje merijo dohodkovno neenakost, zajema širok spekter dohodkov. Kot so nam pojasnili na državnem statističnem uradu, članice EU Ginijev količnik izračunavajo na podlagi raziskave o dohodkih in življenjskih razmerah (SILC), v kateri sodelujejo gospodinjstva. Letni razpoložljivi dohodek gospodinjstva obsega neto dohodke vseh članov gospodinjstva in vključuje vse dohodke iz zaposlitve, tudi nadomestilo za prehrano in prevoz na delo, dohodke iz samozaposlitve, pokojnine, nadomestila za brezposelnost, nadomestila za bolniško odsotnost, štipendije, družinske in socialne prejemke, pa tudi obresti, dividende, denarne transferje od drugih gospodinjstev ter boniteto za uporabo službenega avtomobila v zasebne namene. Odšteti pa so transferji, plačani drugim gospodinjstvom, in davek na premoženje, vključno z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča.

O razpršitvi premoženja v družbi tako ta kazalnik ne pove nič, opozarja na interpretativno vrednost Ginijevega količnika Apohal-Vučkovičeva. Čeprav podatkov o distribuciji premoženja med prebivalstvom statistika še ne zajema, za ilustracijo vpliva premoženja na položaj posameznika navaja podatek o tveganju revščine za najemnike in lastnike stanovanj. Stopnja tveganja revščine je pri najemnikih namreč dvakrat tolikšna kot pri lastnikih, pri prvih je leta 2009 znašala 22 odstotkov, pri drugih pa 10,6 odstotka.

Čeprav je Slovenija tudi po stopnji tveganja revščine uvrščena med "varnejše" države članice EU, pa na Umarju opozarjajo, da se je tveganje revščine leta 2008 poglobilo. "Relativna vrzel tveganja revščine, ki pove, koliko so osebe pod pragom tveganja revščine oddaljene od tega praga, je leta 2009 znašala 20,2 odstotka in se je povečala za skoraj eno odstotno točko. Poleg tega se je tveganje povečalo nekaterim, že sicer najbolj ogroženim socialnim skupinam: brezposelnim, družinam s tremi ali več otroki, gospodinjstvom brez delovno aktivnih oseb z vzdrževanimi otroki in enočlanskim gospodinjstvom. Pri nekaterih od teh skupin se tveganje povečuje že vsa leta in je ponekod že ekstremno visoko. Na primer v gospodinjstvih brez delovno aktivnih in z vzdrževanimi otroki je stopnja tveganja revščine kar 60-odstotna. Seveda pa drži tudi, da se je nekaterim skupinam stopnja tveganja revščine zmanjšala," je opisala Apohal-Vučkovičeva.

Poleg tega je Slovenija le nekoliko boljša od povprečja EU, ko gre za stopnjo materialne prikrajšanosti, ki kaže, kolikšen delež prebivalstva si ne more privoščiti nekaterih, za dostojno življenje potrebnih dobrin. Kot pravi Apohal-Vučkovičeva, je v Sloveniji delež materialno prikrajšanih večji kot delež tistih, pri katerih obstaja tveganje revščine. Leta 2009 je bilo v Sloveniji materialno prikrajšanih 16,2 odstotka ljudi, kar je precej več kot leta 2007 (14,3 odstotka), na ravni EU pa 17,2 odstotka.

Slovenija torej kljub drugačnemu prepričanju mnogih - še posebej zaradi nekaj izstopajočih posameznikov - ostaja država, kjer je prepad med tistimi z najnižjimi in tistimi z najvišjimi dohodki relativno majhen. Prav tako pa je daleč od pogreba socialna država, saj Slovenija sodeč po mednarodnih primerjavah sodi med države z močnim prerazporejanjem dohodka prek davkov in socialnih transferjev.