Tako je na spletnem forumu Med.Over.net, ki je zaradi anonimne narave poln takšnih zgodb, dogajanje v družini opisalo 17-letno dekle, priča, morda tudi žrtev ponavljajočega se nasilja v družini. Takšnega dogajanja je veliko, a vse manj ga ostaja med štirimi stenami, pravijo sogovorniki. Dodajajo, da smo na področju nasilja v družini v zadnjih desetih letih dosegli velik napredek, zdaj pa bi ga morali nadgraditi, če ga želimo popolnoma omejiti.

Če je danes jasno, da je treba takšne zgodbe reševati oziroma jih preprečevati, je še pred prelomom tisočletja veljalo, da sodijo v družinsko zasebnost. Začetki glasnega govorjenja o nasilju v družini po besedah sekretarke Skupnosti centrov za socialno delo mag. Darje Kuzmanič Korva segajo v leto 2000, ko so na to začele opozarjati predvsem nevladne organizacije, a jim takrat niso prisluhnili. Štiri leta kasneje so začeli z novimi znanji "opremljati" zaposlene na centrih za socialno delo in leta 2008 smo dobili prvi zakon o preprečevanju nasilja v družini.

Številke so presegle pričakovanja

Kljub temu pa podatki o razraščanju nasilja v družini niso spodbudni.

Policisti so leta 2008, ko je nasilje v družini "vstopilo" v kazenski zakonik in je bil sprejet omenjeni zakon o preprečevanju nasilja v družini, zabeležili malo manj kot 5000 primerov nasilja v družini (sem spadajo tudi druga dejanja v škodo družine, ne le kaznivo dejanje nasilja v družini, ki je opredeljeno v kazenskem zakoniku), leto kasneje 8700, lani pa skoraj 8000, navaja vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto Tatjana Mušič. Centri za socialno delo so se denimo lani ukvarjali s 1928 primeri oziroma z 2975 žrtvami in 1845 povzročitelji. Največkrat so obravnavali psihično (1694 primerov) in fizično nasilje (1460 primerov). Med žrtvami nasilja je bilo 860 mladoletnih oseb, 290 žrtev pa je bilo starih nad 60 let. Največ povzročiteljev nasilja je bilo partnerjev (1082), staršev (460), otrok (292) in bivših partnerjev (278) žrtev.

"Pričakovali smo, da bodo številke narasle zaradi novega načina beleženja te vrste nasilja, kar je prinesla nova zakonodaja, a tako visokih nismo predvideli," priznava Mušičeva. Je torej nasilja v resnici več, kot ga je bilo? "So ljudje, ki so prepričani, da je nasilja v družini iz leta v leto več. V zadnjem času na primer zaradi krize. Ne upam si trditi, da nekaj povečanja vendarle ni. Vemo, da se zaradi gospodarske krize, pomanjkanja dela in večje revščine pojavljajo določena odklonska dejanja. Na primer, več je alkoholizma in lahko je zaradi tega tudi več nasilja v družini."

Kriza je vdrla tudi v varne hiše, razlaga Špela Veselič z Društva SOS telefon: "Vedno več žensk, ki se umaknejo v varne hiše, potrebuje našo pomoč pri urejanju sredstev za nakup osnovnih življenjskih potrebščin, kot sta hrana in obleka, pomoč pri iskanju zaposlitve in neprofitnega stanovanja. Prav tako vedno pogosteje potrebujejo pomoč pri tem, da svojim otrokom omogočijo na primer mesečno vozovnico za mestni potniški promet, šolo v naravi in podobno. Zato so prisiljene, da s povzročiteljem nasilja ponovno vzpostavijo stike."

Napredek, pa vendar težave

Kaj se je torej spremenilo? Vzpostavili so se protokoli delovanja centrov, šolstva, policije in zdravstva in poenotila se je njihova doktrina dela, pravi Kuzmanič-Korvova. "Na normativni ravni smo zagotovo področje uredili bolje, kot je bilo v preteklosti, vendar pa šepamo pri implementaciji zakonodaje," ugotavlja Špela Veselič. "Potrdila se je naša bojazen, da je sprejetje zakona le začetek, dober temelj, veliko dela in energije pa bo potrebnega za njegovo uvajanje v prakso." O tem priča nedavni primer nasilja v Izoli: 72-letno žensko je s kladivom napadla njena 48-letna hči in jo ranila. To ni bil njen prvi izbruh nasilja - pred tem so jo že obravnavali, izrekli so ji prepoved približevanja, a jo je po podatkih policije večkrat kršila. Globa za kršitelje prepovedi približevanja znaša 400 evrov, če so kršitve pogoste, pa se kršitelj znajde na sodišču. V vseh primerih pa o tem obvestijo tudi center za socialno delo. Sicer pa o konkretnem primeru niti na policiji niti na centru za socialno delo ne morejo govoriti.

Delo s povzročitelji nasilja se od regije do regije razlikuje, pravi predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin. "Trenutno lahko po številu udeležencev v programih za povzročitelje nasilja iz vsake regije natančno vidimo, kje storilce resnično soočajo z odgovornostjo za povzročeno nasilje, kje pa jim dajejo različne odpustke. Nekateri se izgovarjajo na zaprtost ljudi v njihovem kraju, drugi raje napotujejo storilce na zdravljenje odvisnosti, kar samo po sebi sploh ne ustavlja nasilja." Najpogosteje jih v programe napotijo ljubljanski centri za socialno delo, pa tudi koprski, celjski in novomeški, manj jih je z območja Maribora in okolice.

Napredek v posameznih institucijah je po mnenju Veseličeve še vedno odvisen od angažmaja posameznega strokovnega delavca, sodelovanje med institucijami še vedno šepa, zdravstvo se največkrat ne vključuje v reševanje problema žrtve, čeprav imajo pogosto neposreden stik z njimi, šole si še vedno zatiskajo oči pred nasiljem nad otroki, sodniki so za kakovostno razsojanje o družinskem nasilništvu premalo izobraženi itd.

"Če bi na otroku videl posledice nasilja, bi takoj poklical policijo," zagotavlja zasebni pediater Borut Banič. Sicer pa je poškodbe, povzročene s fizičnim nasiljem, težko ločiti od drugih poškodb. Njihova značilnost je predvsem ponavljanje: ko nekdo pojasnjuje, da je otroka udarila gugalnica in je prepričljiv, mu je lažje verjeti, če se to zgodi nekajkrat zapored, pa ni več verjetno. Hkrati so si sledi nasilja na žrtvah podobne, še dodaja.

Tudi v izobraževalnih ustanovah nasilja ne spremljajo križem rok. "To so občutljive zadeve," meni pomočnica ravnateljice Vrtca Radovljica Andreja Šmid in opozarja, da lahko včasih narediš več škode kot koristi. Vzgojiteljice se o znakih, ki bi lahko kazali na nasilje, pogovorijo s starši, a ti so zelo občutljivi, zato je treba imeti dokaze. Pri poročanju o nasilju drugim institucijam pa jim je v pomoč izkušena svetovalna delavka.

"Treba je skrbeti za pravice vseh strani, torej paziti tudi na to, da ne boš domnevnemu storilcu naredil krivice," pravi Mušičeva. Ključni so dokazi, nadaljuje, saj so včasih prisotni drugi motivi, maščevanje, napačne zaznave prijaviteljev, napačno razumevanje ali pa zelo visoke osebne zahteve. Primer: mladoletna deklica je prijavila, da starša nad njo izvajata nasilje, ker ji ne dovolita, da bi bila v disku do jutranjih ur, kot si to lahko privoščijo njene vrstnice.

"Za vsako pravico so tudi dolžnosti," o takih primerih razmišlja razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Tega se pogosto predvsem mladi, ki so jih starši vzgajali permisivno, ne zavedajo. "Do polnoletnosti mora biti postavljanje jasnih meja običajno. Starši so za otroke odgovorni!" Nepostavljanje meja po njenem lahko deluje do pubertete, takrat pa se običajno začnejo težave, podobne zgoraj opisanim. A starši se vse manj oprijemajo takšne vzgoje, ugotavlja, bolj se vračajo k avtoritativni.

Luknje, ki jih bo treba zakrpati

Eden večjih problemov po uveljavitvi nove zakonodaje je pomanjkljiva mreža nastanitev. Težave nastopijo, ko so žrtve nasilja ljudje s posebnimi potrebami, starejši ali pa so povzročitelji nasilja mladoletni, saj posebnih nastanitev zanje ni. Je pa v materinskih domovih, varnih hišah in zavetiščih za ženske pri nas trenutno na voljo skupaj 355 mest.

Najbolj kritične so trenutno nastanitvene težave z mladoletnimi povzročitelji nasilja v družini. "Ne moremo mladoletnega nasilneža pustiti na cesti sredi noči, ko mu policija izreče prepoved približevanja, v krizni center pa ga prav tako ne moremo dati," opozarja Darja Kuzmanič Korva.

Pri starejših so težave globlje narave, saj nasilja, ki se jim dogaja, pogosto sploh ne prepoznajo. "Nekaj, kar je nasilje po zakonodaji, kot je na primer ekonomsko nasilje, se jim zdi popolnoma samoumevno. Tako se jim pogosto zdi povsem običajno, da imajo njihovi potomci nadzor nad njihovim denarjem, njim pa odmerjajo samo žepnino," opisuje Kuzmanič-Korvova. "Vprašamo starejšega, koliko ima pokojnine, pa ne ve, ker nekdo drug razpolaga z njo. Pravi, da sicer ni prikrajšan, saj mu sorodnik prinese vse, kar potrebuje, tudi če mu ne naroči. A ko vprašamo, ali se mu tak način zdi ustrezen, odkima in pristavi, da je mislil, da tako pač mora biti." To pa ne pomeni, da vsi, ki imajo nadzor nad denarjem starejših, te osebe zlorabljajo, opozarja Kuzmanič-Korvova.

Čeprav sogovorniki trdijo, da so Slovenci manj tolerantni do nasilja, kot so bili nekoč, pa je za mag. Ano Vodičar z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve nenavadno, da je predlog družinskega zakonika razburil duhove z načelom, da je telesno kaznovanje in ponižujoče ravnanje z otroki nedopustno. "Čeprav gre za otroke, ki veljajo za najšibkejšo skupino, ničelne tolerance nasilja še nismo dosegli - ljudje se še vedno niso poistovetili s prepričanjem, da ni upravičena nobena stopnja in prav tako nobena oblika nasilja," se čudi Vodičarjeva.

Z nasiljem je človeška vrsta živela in zmagovala skozi vso zgodovino, tako da je bilo do nedavnega to sestavni del življenja, izpostavlja psiholog dr. Zoran Pavlović, direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. A stereotipi so vendarle zrahljani, je prepričana Mušičeva. Ljudje so bolj občutljivi za nasilje in imajo več poguma. "Včasih smo od sosedov, znancev, sorodnikov redko dobili kako prijavo, danes jih je bistveno več." Predvsem možnost anonimne prijave je poročanje o nasilju povečala, mnoge med njimi se izkažejo za utemeljene.

Nemogoča prisila

Policisti se, ko nasilje prijavi tretja oseba, včasih srečajo s težavo, saj žrtev nasilja še ne prizna oziroma zazna, pravi Mušičeva, zato tudi ni pripravljena sodelovati. Žrtev pove, da jo je sicer nekdo udaril, a od tega je že kakšen teden, prav tako pa je storilec obljubil, da tega ne bo več počel. A opravičil za nasilje ni, pravi Mušičeva, zato ga je treba končati takoj ter poiskati pomoč za žrtev in za nasilneža. "Treba je vedeti, da gre za naučeno vedenje, ki se stopnjuje," pravi.

S povzročitelji nasilja se ukvarjajo tako centri za socialno delo kot nevladne organizacije z njim namenjenimi programi. Teh programov bi moralo biti več, storilci pa bi morali biti obvezno vključeni vanje, ne le, če to želijo, je prepričana Mušičeva. "To bi bila dolgoročna zaščita žrtev. Kajti če se bo nasilneža rešila ena žrtev, si bo ta poiskal drugo!"

Ana Vodičar opozarja, da to ni tako enostavno. "Prisila je sporna, gre za polnoletne osebe. Enako kot ne more nihče ukazati nekomu, naj se začne zdraviti zaradi alkoholizma, pač pa mu to lahko le priporoči, tudi nasilneža ne more nihče prisiliti, naj se vključi v program. Pomembno je, da prednosti tega ugotovi sam."

Najbolj pomembna pa je preventiva, ki se pravzaprav začne na prvem zmenku, pravi Mušičeva. V prvem partnerskem odnosu morajo fantje in dekleta paziti, da ne bi bila moška avtomatično pravica odločanja, ženska pa podrejanje. Edino to bi nasilje zreduciralo na minimum, je prepričana. Tako bi dobili manj prijav z vsebino o dvajset let trajajočem nasilju, manj prijav iz bolnišnice ali celo s patologije, ko je nekdo poškodovan ali je celo poškodbam podlegel.

Tako kot za vse, kar ljudje počnemo, tudi za nasilje obstajajo genetske osnove, pojasnjuje Pavlović. Situacije, v katerih se sproži nasilje, izhajajo iz človekovega zgodnjega otroštva - otrok se počuti ogroženega in se odzove z nasiljem. Če se ne nauči obvladovati svojih impulzov za jezo, frustracijo, mu nasilna reakcija pride v navado. Težava navad pa je, da se ciklično ponavljajo, torej da se po začasnem olajšanju, sprostitvi, bliža nov val nasilja. Tak človek se mora naučiti, da so čustva, ki so svobodna, ločena od dejanj, da je za svoja dejanja odgovoren sam. "Če si jezen, to še ne pomeni, da moraš nekoga udariti," Pavlović ponazarja ločitev čustev od dejanj.

V Društvu za nenasilno komunikacijo so se lani ukvarjali z malo manj kot 150 storilci nasilja. V programu Trening socialnih veščin za storilce nasilja najprej poslušajo predavanja o nasilju in nenasilnem reševanju težav, temu pa lahko sledijo individualni svetovalni pogovori. Cilj dela s storilci je, da spoznajo, da imajo zaradi nasilja, ki so ga povzročili ali ga še povzročajo, težave v življenju in da je edini način, da nehajo povzročati nasilje, ta, da sprejmejo odgovornost za vsako svoje dejanje. "Če mislijo, da povzročajo nasilje, ker jih žena izziva in nimajo druge izbire, ne bodo spremenili svojega vedenja, ampak bodo poskušali doseči spremembo ženinega vedenja, kar nasilja ne more ustaviti," pravi Katja Zabukovec Kerin. Zato se storilci najprej učijo izogibanja situacijam, ki so zanje rizične, ko so torej v podobnih situacijah v preteklosti povzročali nasilje. "Šele ko povzročitelji nasilja sprejmejo, da niso nikoli, razen v primeru samoobrambe, upravičeni uporabiti nasilja in se naučijo svojo moč najti drugje, začnejo zavestno spreminjati tudi svoje vedenje."

S programom pa ni mogoče odpraviti nasilnega vedenja pri vseh povzročiteljih nasilja. "Nekateri se odločijo, da odgovornosti za svoje vedenje ne bodo sprejeli, za svoje početje krivijo partnerko, taščo, socialno delavko, ministrico za notranje zadeve, ves svet..." Prepričani so, da se z uporabo nasilja samo branijo, do česar imajo pravico, ali pa jih je tako strah posledic nasilnega obnašanja, da lastno nasilje v celoti zanikajo.

Centri za socialno delo se običajno srečajo s primeri nasilja v družini, ki se je pred prvo prijavo dogajalo daljše obdobje, pravi glavni inšpektor RS za delo mag. Borut Brezovar. Med 1928 primeri, s katerimi so se centri ukvarjali lani, so na socialni inšpekciji obravnavali 13 pobud za izreden inšpekcijski nadzor. "Večinoma je šlo za obravnavo psihičnega nasilja," pravi Brezovar. "Znake fizičnega nasilja je lažje prepoznati, s preprečevanjem in sankcioniranjem pa je tudi bistveno več izkušenj." V dveh primerih, ki so ju pod drobnogled vzeli socialni inšpektorji, so nepravilnosti po Brezovarjevih besedah pomembno vplivale na obravnavo nasilja v družini. "V prvem primeru so naloge, povezane z obravnavo nasilja v družini, opravljale strokovne delavke s premalo delovnih izkušenj." V drugem primeru pa center in druge organizacije niso prepoznali več let trajajočega psihičnega nasilja. Nasilnež ga je udejanjal skozi različne oblike nadzora, na center in na druge ustanove pa je naslavljal pozive za pomoč. Partnerka naj ne bi bila učinkovita pri vzgoji otrok in institucije so mu pomagale. Po več letih neučinkovitega sodelovanja pa so spoznale, da so nasilnežu le pomagale pri nadzorovanju žene.