Po tekmi na 10 kilometrov v klasični tehniki je bil le en dan premora. Kako ste ga preživeli?

Daleč od tega, da bi počivali z ležanjem v postelji. Tipičen dan pred tekmo s testiranjem smuči, ogledom proge in kančkom taktike.

Trenerji trdite, da je sprint posameznikov in dvojic najbolj stresna disciplina smučarskega teka.

Napeto je že zaradi narave discipline. Po tekmi v Drammnu glede Petrine forme nisem bil prestrašen, saj je imela dva trka s tekmicami. Dobro smo vedeli, da je dovolj močna za uvrstitev v finale. Sprint je tekma kontakta, zato je potrebna tudi sreča, s katerimi tekmovalkami se pomeriš v skupini, kakšna je taktika, ali tečejo na polno ali se taktizira, kdo so srečni poraženci, kako komu ustreza proga. Vseskozi je potrebna maksimalna zbranost, ker je s tem veliko manj možnosti za napake.

S kolajno v sprintu ste dobili potrditev, da ste pravilno načrtovali tritedenske priprave na svetovnem prvenstvu.

Ne gre le za formo na svetovnem prvenstvu. Po njem se nadaljuje svetovni pokal, zato je bila nujna baza treninga, ki tekmovalcu omogoči, da vzdrži v tekmovalnem ritmu več tednov na najvišji ravni.

Vse bolj spoznavate, da so dogodki na olimpijskih igrah v Vancouvru na telesu Petre Majdič pustili hujše posledice, kot ste pričakovali.

Težko je s številkami pojasniti, kakšne posledice v odstotkih je pustil padec v luknjo v Vancouvru. Petrin organizem letos ne reagira tako kot minula leta. Vse smo skušali narediti maksimalno, a ni se izšlo po načrtih. Na zadnjem tritedenskem treningu smo skušali odpraviti nekatere stvari, vendar gre za proces, ki traja zelo dolgo časa. Organizem namreč ni stroj.

Pogosto to, kar se trenutno dogaja s Petro, primerjate s kalvarijo, ki jo je doživela astmatičarka Marit Bjoergen pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu v Libercu, preden je v zadnjem letu postala serijska zmagovalka.

Za razumevanje je treba obuditi spomin na Marit Bjoergen, ki od olimpijskih iger februarja lani v Vancouvru zmaguje v nizu. V preteklosti je že zmagovala od sprintov do maratonov na 30 kilometrov, nato pa se je rezultatska krivulja obrnila navzdol. Poskušali so narediti vse mogoče, spreminjali so način treninga, telo pa je reagiralo po svoje in šele čez nekaj let ji je uspela fantastična vrnitev na svetovni vrh. Prav v tem sta čar in lepota športa, saj je nemogoče napovedati, kdo bo zmagal in kdo bo zadnji. Vsi se trudijo vse narediti maksimalno. Tisti, ki jim to uspe, se veselijo, ostali iščejo nove rešitve, skušajo spreminjati stvari, da bi prišli na vrh.

V primerjavi z olimpijsko sezono je letos na svetovnem prvenstvu konkurenca v svetovnem vrhu precej ostrejša. Ali je prišlo do sprememb v razmerju sil?

Največja razlika je že v tem, da so tekme v drugačni tehniki, kot so bile v Vancouvru. V klasični tekmi je svetovni vrh izjemno kakovosten, vendar ni tako širok, kot je v prosti tehniki, kjer pride v izbor za vrh še nekaj tekmovalk, ki v klasiki niso tako suverene. Odloča tudi konfiguracija proge, kjer pridejo do izraza različni tipi tekmovalk. Enim ležijo lažje in hitre proge, drugi imajo raje težke vzpone, kjer padajo odločitve, tretji znajo v skupini skakati med tekmeci in voziti slalom levo ter desno, četrti uberejo svoj ritem. V Oslo je prišlo več držav bolje pripravljenih kot v Vancouver. Po mojem mnenju je glavni razlog v časovni razliki, saj je v Kanadi deveturni zamik v primerjavi z Evropo vplival na ogromno stvari. Reprezentance so se letos izognile napakam, ki so jih naredile lani, zato je konkurenca širša in ostrejša.