Znana imena na kupu
Preostali sodelujoči pri projektu so še legenda jugoslovanskega gledališča in filma, igralec Predrag Miki Manojlović, koreograf romunskega porekla Edward Clug, sicer tudi umetniški vodja mariborskega Baleta, ki je nastopil skupaj s še nekaterimi drugimi člani ansambla, različne komponente pa je med seboj v dramaturško sosledje povez(ov)al režiser Haris Pašović, vodja sarajevskega East West Centra, prav tako koproducenta dogodka.
V svojem besedilu, ki daje naslov temu projektu, Krleža v esejistično značilnem, polliterarnem tonu, ki mestoma učinkuje skoraj kot politični traktat ali kakšno iztrgano zgodovinsko poglavje, zajame socialne neenakosti, postvarele kapitalistične odnose in vojno dobičkarstvo, skratka, analitično in kritično izpostavlja kontradiktorne elemente v samem temelju družbenega delovanja (seveda Evrope) in v poskusu preseganja mizernega statusa quo prisega na (osebno in umetniško) ustvarjalni projekt, utemeljen na človeškem sožitju. Vsaj tako nekako bi si ustvarjalci želeli strniti vsebinsko sled uprizoritve, kot v sklepnem uprizoritvenem dejanju za vsak primer sugerira Manojlović.
"Prečiščeni" Krleža
Besedilni del so v multimedijsko naravnanem dogodku sicer močno okrnili in skrčili na nekaj bolj generalnih in aktualnih fragmentov. Eksplikacije Krleže se je Manojlović interpretacijsko lotil angažirano podoživljeno in z občutno mero balkanskega patosa. Po intervencijah v laibachovski spektakel oziroma njegovih ilustracijah se je verbalni del izmenjeval z večinoma solističnimi (nemimi) gibalnimi posegi Edwarda Cluga, ki naj bi sam manifestiral bolj intimno, osebno komponento (od)rešilnega projekta, ključ za katero Clug razkrije, ko na samem koncu tega scenskega dogodka spregovori v svojem rodnem jeziku.
Laibach s svojo prepoznavno likovno in zvočno vpeto odrsko kilometrino ostajajo torišče uprizoritve, ne le zaradi ekstenzivne odrske prezence, temveč tudi in predvsem zaradi tehtne simbolne izoblikovanosti. V projektu se prezentirajo pretežno z albumom Volk in ob parafrazah nacionalnih himen oziroma antihimen (na primer turške, izraelske, ruske in "slovanske") - ne manjka pa niti stalnic kot na primer Alle gegen alle, God is god, Mama Leone - tematsko uravnavajo kritiko nacionalizma in imperializma v prepoznavnem, performativno avtonomnem koncertnem paketu in z relativno ustaljenimi sodelavci: Sašo Podgoršek ter Neja & Aka kot nosilci videoprojekcij, posrednikov močne ikonografije, ter Mina Špiler (Melodrom), ki skrbi za melodiko in emocionalno pritegnitev.
Uprizoritev, ki ne skriva apetitov po množično všečnem spektaklu, je vendarle zgrajena na seriji paradoksov, najprej že s tem, ko obenem kritizira hipokritskost in vsebinsko površinskost spektakelske Evrope preobilja in udobja, če ne tudi s tem, da uspeh avantgard implicira tudi že predhodno obrabo njihove revolucionarno kritične osti.
