Središče Slovenije

Arena Stožice, kot se uradno imenuje dvorana, ki je zaradi nedokončanosti kompleksa - ta še vedno čaka na trgovine in trgovce ter oštarije in oštirje - večino časa potopljena v letargični spanec, je svoj ognjeni krst dočakala 10. avgusta s tekmo med košarkarji Slovenije in Španije. In takoj je postalo jasno, da se je rodila zvezda - fenomen precej širših dimenzij kot le mestnih. Vraga, celo kotlina je bila premajhna in duh Stožic je pihnil do meja. "Radi pozabljamo, da je bil tudi Tivoli, čeprav takšna zanikrna dvorana, hram slovenskega športa. Tja smo hodili iz vse Slovenije na svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, pa na svetovno prvenstvo skupine A v hokeju, res pa je, da zadnje čase ni bilo več dogodkov, ki bi tja vlekli velike množice. Stožice seveda niso le športni prostor, so gledališče. Gledališče v tem smislu, da pride človek tja gledat, se čudit temu ambientu, ki bo po mojem še dolgo privlačen, še zlasti ko bo zaokrožen in bo zgrajeno to nesimpatično trgovsko središče," pravi psiholog in kolumnist Vlado Miheljak, Ljutomerčan, ki s sezonsko karto v žepu že vrsto let iz prvih vrst spremlja Olimpijo. Celo v letih, ko so tribune ledene dvorane v Tivoliju delovale kot družinski piknik tistih dvajsetih igralcev, ki so se preganjali po z deskami prekritem ledu. Ko je kazalo, da bo basket v prestolnici počasi ovel. Ko ni bilo ne rezultatov ne simpatij do igralcev, je Miheljak vztrajal. Kot bi vedel, da se bo klub nekega dne kot Trnuljčica prebudil iz slabih sanj v novi spalnici.

"Dokončane Stožice bodo postale ne le športno, temveč večpredstavitveno središče Slovenije. Boste videli!" je prepričan Miheljak. "Ko nekaj postane uspešno, postane fenomen samo po sebi. Dokaz za to je tudi koncert Joeja Cockerja, ki po mojem v Tivoliju ne bi napolnil pol male hale, Stožice pa je napolnil. Zaradi Stožic," razmišlja Miheljak in se hitro obregne ob tiste, ki pravijo, da dvorana ni akustična, češ da to pravijo tisti, ki v dvorani niso bili in hočejo, da ne bi bila akustična. Sam je to občutil ob nedavni glasbeni poeziji Leonarda Cohena, ki je v dvorani po njegovem mnenju odmeval ravno prav. "Predvsem pa to ni mala koncertna dvorana, to je dvorana, kjer se sreča primarna množica, to je po psihološki teoriji večje število posameznikov, ki poiščejo isti objekt za mesto idealnega jaza," strokovno pojasnjuje klic sirene z obrobja Ljubljane Miheljak in dodaja, da ti ljudje niti ne zahtevajo ultimativne vrhunskosti glasbenega ali športnega dogodka.

Prizorišče druženja

"Štirje vlačilci so zapeljali v dvorano skozi tista vrata, naložili oder in odpeljali," z velikim navdušenjem, a zaradi profesionalne deformacije o drugi plati koncerta Leonarda Cohena pripoveduje Živa Kasagić, vodja za stike z javnostjo zavoda Tivoli. "Celotna spodnja tribuna tega sektorja se umakne in noter lahko pride, kar hočete. Parket se dvigne... In ob strani so sidra za 'bande', tako da lahko napolnimo dvorano z vodo in kemikalijami in naredimo led," je navdušeno pripovedovala Živa, medtem ko se je dvorana polnila še z zadnjimi obiskovalci. Takole mimogrede navrže še, da so bili ta teden na obisku libijski vlagatelji, ki jih je zanimalo, kako kaj kaže z njihovo naložbo v trgovski del, in da pričakuje, da bo celotni športni park z igrišči in parkom gotov do novembra. Če le ne bo kriza še globlje zaorala...

"Ta celoten prostor ima sedaj, ko je Olimpija postala stabilen klub in ponovno postaja inštitucija, veliko moč. Še bolje bi bilo, če bi se prireditve odvijale dovolj pogosto in bi bilo območje ob gostinski in trgovski ponudbi polno dve uri prej in tri ure pozneje," pravi Matjaž Uršič iz Centra za prostorsko sociologijo. "Drug pomemben dejavnik, ki že prispeva k temu, da dobi prostor večjo funkcijo in še več obiskovalcev, je 'park&ride'. Ko bo uresničena vizija, da bo imela Dunajska le en vozni pas, drugi pa bo le za avtobuse, bo tam ključna točka tega sistema," je prepričan Uršič. Kot morebitno prednost Stožic - računajoč pri tem na dejansko dograditev centra - vidi koncept nakupovalnih površin pod površino, saj bi bili na površini park in igrišča. "Te kvalitete zelenih površin drugi nakupovalni centri nimajo," meni Uršič. S polnostjo življenja sicer ne bo nikoli konkuriral BTC ali mestnemu središču. "Za populacijo, ki ji je všeč ta preplet rekreacije, trgovin in športnih dogodkov na visoki ravni, pa Stožice zagotovo lahko postanejo zanimiv kraj druženja. Mesto, kjer je preprosto treba biti," je prepričan Matjaž Uršič.

Janković poka od ponosa

Uradno lahko dvorano, ko parket zasedajo igralci, napolnijo že z 12.480 gledalci. A četrtek je bil drugačen. Tukaj je bila Barcelona. Tukaj je bila Olimpija. Bila je evropska liga. In preko prsta več kot 13.000 gledalcev. Gledano okuženo s sedanjo evforijo bi si lahko župan Janković, če bi imel stekleno kroglo, privoščil še bolj megalomansko razmišljanje in se Sadar in Vuga ne bi ustavila pri kapaciteti okoli 12.000. Lahko bi rekli: nebo je meja, a bi se postavilo umestno vprašanje ekonomske upravičenosti takšne naložbe. Lahko bi se Olimpija, kot vrsto let doslej, spotaknila že v uvodu evrolige in četrtkovega spektakla sploh ne bi bilo. "Seveda je za polno dvorano kriva Olimpija, ki se ji je letos vse poklopilo," pravi Miheljak.

"V prvi vrsti grejo naši, v drugi vrsti grejo k maši, vaši, v tretji vrsti poje vojska..." Tako je prepeval na začetku osemdesetih Marko Brecelj. In oblikovalci dvoran - ne le stožiške - se zgledujejo pri našem buldožeristu, danes militantnem pacifistu. V prvi vrsti, na parketu, tako blizu črte za avt, da pot z igralcev prši po njihovem gvantu, pomembni gostje. Na čelu s županom, ki poka od ponosa vedno znova, ko se napolni dvorana. Ker dvorana je njegov otrok. Brez njegove vztrajnosti, brez "hodimo-tudi-čez-trupla" miselnosti bi danes v Stožicah še vedno zijala gramozna jama SCT v prisilni poravnavi, Olimpija pa bi se ohlajala v ledeni dvorani... Celo tisti, ki Jankovića ne marajo, skozi stisnjene zobe priznavajo, da dvorane brez njega ne bi bilo. Navsezadnje so mu Stožice - tako dvorana kot stadion, ki so ga zaradi istega vzgiba kot dvorano napolnili celo žogobrcarji s Ferskih otokov, ki imajo v nogometnem svetu takšno težo kot Piran v hokeju - posredno prinesle zmago na volitvah. Ljudje so bili preprosto jezni na desnico, ki je skušala mestu dopovedovati, kaj potrebuje in kaj ne. In menda ni potrebovalo dvorane in stadiona. Njegovo sončenje v slavi je tako zlahka oprostljivo; ko bo evforija enkrat mimo, mu bodo zagotovo izstavili račune. To je slovenska mentaliteta, mimo tega ne gre.

Na nebu in v peklu

V drugi vrsti vaši - lastniki nekoliko dražjih vstopnic -, takoj za najboljšimi sedeži v hiši. Glasni, iskreni navijači so to. Nad njimi, izven konkurence vrst, tisti, ki lažje rožljajo z nakitom kot ploskajo. Vipovci, v stari dvorani pod Rožnikom nameščeni za steklom, sicer pa v ničemer odmaknjeni od plebsa okoli njih, so v Stožicah dobili, kar vipovcem pritiče. Zastekljene lože z direktnim dvigalom iz garaž pod dvorano. Postrežbo. Wi-fi internet. Udobne stole. Prestiž. Kar kaže, da so tekme v Stožicah, pa naj gre za košarko, odbojko ali boks, postale dogodek. Event. Četudi jim je malo mar, da je Ilievski ravnokar izgubil žogo v napadu, so bili v Stožicah. To šteje... In medtem ko so nekateri infarktno zadnjo četrtino, tudi ob minimalnem vodstvu Olimpije, ki je lovila ogromen zaostanek, mirno spremljali s kozarcem v roki izza akvarijskega stekla svojih lož, so drugi vipovci - v večini primerov so lože in sedeže zakupila podjetja in sedaj s posebnim pogledom na parket razvajajo svoje zaposlene in poslovne partnerje - glasno tulili na sodnike, ki so spregledali očitne korake 27-točkovnega Navara, in lahko bi prisegel, da je tudi iz nadstropja patricijev v nižje nadstropje priletel pomečkan reklamni bilten, namenjen sodniški trojki. Uglajenosti se pač ne da kupiti...

V peklu tretje vrste - proti koncu tekme je bivanje pod stropom stožiške lepotice podobno savnanju - je prepevala vojska: green dragonsi. Oglušujoče. Dobesedno. Hrup je tu pod stropom dvorane - ki mimogrede na sredini še vedno čaka na znamenito "video kocko", s katero bo Ljubljana še bliže Los Angelesu - neznosen. In še nekaj skupnega ima Ljubljana z Los Angelesom. Umetnost uporabe kulis. Ko je minuli teden v ligi NLB pri Olimpiji gostovala Cibona, tretjega nadstropja ni bilo. Čemelo je skrito za črno zaveso, ki je zakrivala praznino. Navidezna realnost za boljši občutek, ker ga ni hujšega kot nabijat basket v napol prazni dvorani. Ne gre pozabiti, da je vsak šport igra za gledalce. Če ni gledalcev, nekako nima smisla početi vsega skupaj. In če se igralci zaradi praznih tribun začnejo spraševati o smiselnosti svojega početja, je vrag vzel šalo. V četrtek se zagotovo nihče od igralcev ni spraševal o smiselnosti svojega početja, ko je iz 13.000 grl odmevalo "Olimpija, Olimpija!" in so bili edini prazni sedeži na vip tribunah, pa še te bi lahko cicibani prešteli v minuti.

Psovke in pozitivna energija

"Dobili smo središčno točko, kjer se imajo ljudje fajn in je vzdušje prijetno," je nič kaj strokovno stožiški fenomen rezimiral Miheljak. "To je amfiteater, to so igre, a ni nobene potrebe, da na to gledamo cinično, saj tudi igre potrebujemo," še pravi. Še kako potrebujemo igre. V času krize, erozije moralnih vrednot in črnogledosti ljudje potrebujejo junake, pa čeprav se dozdeva, da je junakinja dvorana. In antijunake, na katere lahko stresajo jezo.

"Govedo!" je tulil tip na robu infarkta, ki je stal pred mano, ko so sodniki ostali nemi ob prekršku nad Giorgijem Šermadinijem. Drugi izrazi za grško-turško trojko, ki je delila pravico na vse strani, so presegali domišljijo najbolj navdihnjenega kvantača... A se je množica hitro pomirila. Stožice so polne neke pozitivne energije, ki kot amortizer slabe volje miri množico, precej bolje kot jo je kdajkoli miril Tivoli. "To je čisto nova energija," je pred časom o Stožicah dejal Peter Vilfan, legenda slovenske košarke, danes pa komentator košarke na Šport TV. "Igralci pravijo, da se tega ne da opisati. Tivoli je hram. Sploh za nas, ki smo starejši. Sanjal sem, da bom igral v njem, in sem igral v njem. Vendar pa je Tivoli preteklost. Mlajši igralci v Stožicah igrajo vsaj trideset odstotkov boljše kot v Tivoliju," je prepričan Vilfan. In dodaja, da vsi, ki pridejo v Stožice, pravijo, da nudijo neko posebno vzdušje.

V četrtek ni pomagalo niti posebno vzdušje. Barcelona je na krilih izjemnega Navarra domov odnesla zmago. Prvo v letošnji sezoni. Za eno piškavo točko. Ena sama piškava točka je pomenila razliko med huronskim veseljem in antiklimaksom. Dvorana se je praznila hitro in tiho. Že v sredo bo ponovno polna, najverjetneje do zadnjega kotička, ko bodo blejski odbojkarji gostili Zenit iz Kazana. Odbojka, košarka, boks..., pravzaprav sploh ni pomembno, saj so dogodek že Stožice.

Naj se sliši še tako bogokletno: veliko simbolike je bilo v četrtkovem gostovanju Barcelone v Ljubljani. Barcelona je mesto, kakršno si po besedah drugomandatnega župana Jankovića želi postati Ljubljana - s pridihom Dunaja sicer, ki mestu daje arhitekturno noto -, in v obeh mestih sta največja znamenitost nedokončani umetnini. Barcelona ima svojo Sagrado Familio, nedokončano katedralo, Ljubljana pa Stožice, nedokončano središče vesolja.