Vedemo se kot tisti, ki pada z nebotičnika

Predsednik Mednarodne akademije sistemskih in kibernetskih znanosti, znanstveni sodelavec Inštituta za podjetništvo in menedžment malih podjetij na mariborski EPF ter tudi predsednik strokovnega sveta IRDO, Inštituta za razvoj družbene odgovornosti, domači in tuji javnosti vztrajno dopoveduje, da živimo na Zemlji, na planetu, ki ga imamo samo na posodo in ki ima zelo omejene vire, a ga človeštvo kljub temu v hlastanju za še večjim gmotnim bogastvom neumorno in tudi brez upoštevanja prihodnjih rodov neodgovorno izčrpava.

Podatki, ki jih naniza prejemnik številnih nagrad za delovanje na področju teorije in prakse inovativne družbe tako še v Jugoslaviji kot v Sloveniji, so več kot zgovorni. Če je bila še leta 1820, ko se je začela intenzivnejša industrializacija, rast družbenega produkta triodstotna na tisoč let, pa danes nikakor nismo zadovoljni s triodstotno rastjo na leto. V zadnjih dveh stoletjih se je ta trojka spremenila v 5500.

Šestkrat več nas je, vsak od nas porabi petkrat več energije, torej v celoti trošimo 30-krat več kot v Prešernovih otroških letih, povprečno smo 17-krat bogatejši... In kaj to pomeni za Zemljo? Vsako uro pošljemo v zrak štiri milijone ton ogljikovega dioksida, posekamo 1500 hektarjev gozdov, v zemljo gre z umetnimi gnojili tudi 1,7 tone nitratov, še večji problem kot CO2 pa je metan, saj če ga segrevanje Zemlje odmrzne, ne bomo imeli kaj dihati.

"Človeštvo se vede kot tisti, ki je padel z nebotičnika in je pri prvem nadstropju še vedno živ in zadovoljen," slikovito opisuje, kako se človeštvo sploh zaveda lastnega neodgovornega ravnanja, ddr. Mulej. "Strokovnjaki opozarjajo, da ravnamo, kot da imamo na voljo tri planete, ne le enega, ki ne more rasti. Poraba naravnih virov je pretirana, onesnaženost našega planeta, ki naj bi prenesel samo milijardo ljudi, tudi. A to so le zunanji znaki prevlade enostranskega obnašanja namesto družbene odgovornosti in primerne celovitosti."

Kriza in naše družbeno neodgovorno vedenje vodita človeštvo dobesedno v samomor, opozarjate. V kolikšni meri se tega sploh že zavedamo?

Če bi šteli podjetja, ki se prijavijo za pridobivanje priznanj, kot so horus, zlata nit, družini prijazno podjetje, poslovna odličnost in podobna, za katera je treba najprej pri sebi marsikaj prenoviti, bi dobili zelo nizek odstotek od vseh obstoječih. Zavedanje je torej še šibko. Podobno sliko dobimo, če gledamo uradna mednarodna merila poslovne uspešnosti: v njih sploh ni podatkov, koliko na primer rib je še v morju po množičnem ribolovu, koliko BDP prispeva k nematerialnemu zadovoljstvu, koliko stroškov za stavke, nezadovoljne odjemalce, terorizem, zdravljenje, obnavljanje narave in podobno bi preprečili z uporabo družbene odgovornosti. Z navideznim informacijskim sistemom dobimo navidezno zavedanje.

Za celovitejše in uspešnejše delovanje je potrebno povezovanje ljudi, združb z različnih področij. Pravite, da je narod samo vmesna stopnja med družino in svetom.

Pojem narod je mnogo mlajši kot človeštvo, je pravzaprav oblika monopoliziranja trga po državah. Povsem enonacionalnih držav pravzaprav ni, držav s popolno praktično enakopravnostjo vseh ljudi brez nacionalizma tudi ne.

Najvplivnejši ljudje in njihove organizacije - multinacionalna podjetja in druge - vplivajo po vsem svetu, ne da bi jih kakšna mednarodna organizacija zmogla nadzorovati. To ne bi bil problem, če ne bi trg deloval navidezno, razen za povsem majhne in če bi Združeni narodi in podobne mednarodne organizacije imeli resnično pravno moč, ne samo dogovorne. Bilderbergi in podobne skupine zelo vplivnih ljudi ne kažejo potrebe po pošteni, celoviti namesto pristranski svetovni vladi in svetovni demokraciji, ki bi segala čez strankarsko pristranskost in enostranskost, zato tudi ne zmorejo reševati svetovnih problemov v korist vsega človeštva.

Torej lahko pritrdimo Radovanu Grapulinu, direktorju Systec System Techology, regijske gazele 2001, ki je dejal: "Prihodnost bo pripadala družbam, ki bodo zmogle v lastno kulturo vgraditi največ inovativnosti, modrosti, državotvorne drže, odgovornosti in samoobvladovanja pred nagonom pohlepa in egoizma."

Povsem se strinjam. Podatki o pozitivnih izkušnjah ljudi in podjetij, ki ravnajo z družbeno odgovornostjo namesto z neoliberalistično enostranskostjo, to povsem jasno potrjujejo po vsem svetu. Edino dopolnilo: državotvornost naj ne gre v krepitev posamične države zoper druge, ampak v smeri vladavine poštenega prava na svetovni ravni, vključno s priznavanjem pravice do različnosti kot oblike odgovornosti.

Kaj je torej inovacijski menedžment in ali ga skozi podeljevanje horusa prepoznava tudi IRDO?

Inovacijski menedžment je najprej nujno namenjen inoviranju stila menedžmenta v smeri k družbeni odgovornosti. Kriza, ki je nastopila leta 2008, je jasno potrdila, kar smo zapisali dve desetletji prej in kar je še lepše povedal Albert Einstein: "Pozornost na zgolj tehnično-tehnološke inovacije vodi k temu, da imamo ljudje odlična orodja za nejasne cilje." Horus to prepoznava, saj vsebuje veliko vprašanj o praksi glede tega.

V Slovenji sicer deluje Slovensko društvo za trajnostni razvoj - UNGC Slovenia. Prav te dni so imeli konferenco, ki jo je središčila tema Poštenost kot vir dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva. So tovrstna združenja pravi odgovor slovenske družbe?

Take organizacije so del pravega odgovora - del zaradi usmeritve na vidik trajnostni razvoj kot del vidikov družbene odgovornosti. Tudi sedanji val državnih in državljanskih napadov na menedžerske in druge podobne zlorabe, s katerimi so vplivni ljudje izražali svoja kratkoročna in ozko usmerjena stališča - vrednote, kulturo, etiko in norme - v praksi, so del odgovora. Čim bolj množično uveljavljanje ISO 26000 bo nadaljnji del, oživljanje častnega razsodišča pri Združenju Manager tudi spada zraven.

Nedavno ste prebirali v slovenskem prostoru spregledano knjigo dr. Slavka Podmenika z naslovom Nehajmo se sprenevedati ali odgovornost za zgodovino, ki je izšla v samozaložbi. V njej opozarja, da je nujno treba reči bobu bob. Kdo v slovenski družbi je odgovoren še za to?

Celoten pravni red in celotna praksa zapiranja oči pred zlorabami, pa naj jih izvaja država, menedžerji, stranke, zaposleni ali sindikati, morajo bolj kot doslej preganjati sprenevedanje. Tudi iz povsem ozko ekonomskih razlogov: vsaj na dolgi rok se zlorabe ne izplačajo. Podpiranje rutinerstva namesto ustvarjalnosti, podpiranje klik namesto odkritosti, dovoljevanje slepe vere v moč trga in/ali v moč države - vse to spada na Wikileaks. V tem je bistvo prispevka profesorja Podmenika in bistvo grozljivosti dejstva, da je knjiga ostala prikrita ali vsaj spregledana. Navsezadnje jo sestavljajo v veliki meri članki, katerih objavo so preprečili.

Je Slovenija res na poti Grčije, Španije, Irske - javni podatki sicer kažejo na še vedno sorazmerno nizko zadolženost, po nekaterih virih pa naj finančno ministrstvo ne bi izkazovalo dejanske visoke zadolžitve naše države...

Po meni dostopnih podatkih ne gre samo za Grčijo, Irsko in Portugalsko, niti za to, da je španski problem večji od skupne vsote grškega, irskega in portugalskega. Gre za to, da Slovenija ni nič posebnega, saj na vsem svetu praktično ni prezadolžene države razen tistih nekaj, ki še niso niti začele resno urejati starostnega zavarovanja svojih občanov in zdravega naravnega okolja za njih, pa še med njimi niso samo take, ki imajo kakšen presežek.

V bistvu prihaja zdaj na dan desetletja prikrivana resnica, da je človeštvo pod neoliberalnim ekonomskim modelom dosegalo velik porast standarda na račun dolgov do svojih otrok in vnukov. V naslov prikaza petih knjig, ki to pokažejo dosti lepše skupaj kot vsaka zase, sem zapisal: "Prosim, nehajte sovražiti svoje otroke in vnuke", a ga uredništvo ni vključilo v objavo.

Kje je torej Slovenija v primerjavi z Evropo in svetom?

Dokler ni v ospredju inoviranje stila vodenja in upravljanja v smeri k sodelovalnemu vodenju namesto enostransko ukazovalnega, dajejo lastniki in menedžerji sodelavcem informacijo, da so samo žive sestavine strojev in strošek, torej imajo pravico do neodgovornosti. Primerjava z Evropo danes ne pove več dovolj, brez primerjave s Kitajsko daje lažen vtis o tehnološkem in drugem znanju, še bolj pa ambicioznosti in podjetnosti, brez katerih se patenti kot zgolj tehnično-tehnološki del invencij oziroma sugestij ne zmorejo spremeniti v inovacije. Pa tudi brez odjemalcev seveda ne. Zato je za Slovence nujen koncept "odprto inoviranje", patentiranje pa samo delno.

Nedavno ste zavzeli stališče, da naj Aleksander Svetelšek po odstopu z vrha Petrola odstopi tudi z mesta predsednika Združenja Manager, in tako je tudi storil. Kako ste pa sicer zadovoljni z ravnanjem slovenskega menedžmenta v primeru slabih ali škodljivih poslovnih odločitev?

Lahko ga ocenjujem samo po javnem tisku in govoricah. Upam, da se je začel učiti na napakah in da je lahko faza, o kateri je pisal Dickens v 19. stoletju, na tej podlagi krajša, kot je bila na zahodu in vzhodu. Krka Novo mesto, Trimo Trebnje in podobni kažejo, da se poštenost in strokovnost lahko dobro povezujeta, zloraba pa vodi v slepo ulico.

Tudi dr. Peter Kraljič je nedavno dejal, da je problem Slovenije etika v menedžmentu, saj smo po njej na 49. mestu svetovne lestvice, pri čemer prav nič ne pomaga, da ima menedžerska srenja etični kodeks. Kaj je mogoče narediti, da do tega ne bo več prihajalo?

Dr. Kraljič ima seveda prav. Gospodarsko-razvojno sem to fazo napovedal pred desetletji: nihče pač ne zmore biti star 50 let prej kot 15. Ameriški ekonomist Roubini je objavil tudi v Sloveniji, da trg in etični kodeks pomenita veliko, a ne dovolj, dokler podlaga za nagrajevanje menedžerjev ni dolgoročna.

Morda pogrešate večjo učinkovitost pravnega sistema?

Po vsem, kar beremo, je pravni sistem slab. Ne bi se smelo vgraditi v predpis, da sme z zavlačevanjem postopkov obtoženec odnesti celo kožo. Postopki ne bi smeli trajati tako dolgo. Ne bi se smelo zgoditi, kot vem iz konkretnega primera, da sodišče naloži pravnomočno nekemu ministrstvu, naj ponovno presodi o svoji odločitvi, pa se sedem let ne zgodi nič. Sodišča so tukaj, da zagovarjajo celovitost, pravi pravno pravilo, da naj se sliši tudi druga stran. Neučinkovitost izvira v bistveni meri iz prakse, da ne zmorejo dovolj celovitosti, ampak se lovijo za posamične paragrafe, namesto da bi si pridobili in upoštevali ekspertna mnenja. Moja izkušnja je tudi, da vsaj nekateri sodniki ne znajo niti opredeliti pojmov, kot sta celovitost in teorija sistemov.

Poleti ste se posvečali tudi pripravljanju dveh knjig. Kateri sta po vrsti ter kdaj in kje izideta?

Običajno delam knjige timsko. Zato štejem mednje tudi zbornike. Z njimi vred sem menda presegel številko 60. Izšla je knjiga Eseji o družbeni odgovornosti, ki jo je izdal Inštitut za razvoj družbene odgovornosti (IRDP) skupaj z ECDP Slovenija in Zavodom Ypsilon. 200 izvodov je pošlo pred vsako javno predstavitvijo in pripravljamo ponatis, ki bo tudi na zgoščenki. Knjiga O dialektični teoriji sistemov in inoviranju je v ZDA še v tisku.

Že imate svojega naslednika ali celo več naslednikov?

Imel sem vsaj 15.000 študentov in vsaj 15.000 poslušalcev na seminarjih za podjetja, ne veliko diplomantov, a skoraj 40 dokončanih magistrov in skoraj 20 dokončanih doktorjev kot mentor. Miroslav Rebernik, Duško Uršič, Zdenka Ženko in še nekateri nadaljujejo moje delo na Ekonomsko-poslovni fakulteti, Bojan Rosi na Fakulteti za logistiko, Stane Božičnik na Fakulteti za gradbeništvo UM, Tatjana Mlakar v Novem mestu, Branko Škafar v Murski Soboti, Mirko Markič v Kopru, Maja Bučar v Ljubljani, mnogi zunaj visokega šolstva. Samo v letu 2008 sem imel več kot 30 neposrednih mladih soavtorjev, skupaj s samostojnimi avtorji poglavij v naših knjigah pa skoraj sto.