Najboljši biatlonec vseh časov, z 92 zmagami v svetovnem pokalu (in eno tekaško poleg), je predsednik štiričlanskega odbora tekmovalcev v IBU. Njegova beseda ima, ko gre za delitev pogače, še toliko večjo težo. Proračun IBU, ki ima svoj sedež v Salzburgu, se vsako leto bolj krepi. Mednarodna biatlonska zveza ima močne svetovne sponzorje, večinoma z nemškega področja. Uspehi nemških biatloncev in biatlonk so s tem še kako povezani, prva zmaga Magdalene Neuner in tretje mesto Michaela Greisa na Pokljuki je bilo tako za svetovni biatlon v globalnem pomenu še kako dobrodošlo. Tudi zato, ker se januarja zimski lovci selijo na nemško govorno področje. Gledalce v Oberhofu štejejo čez sto tisoč, v Ruhpoldingu le malce pod, v Anterselvi čez 70.000. Številko s Pokljuke naberejo na uradnem treningu. Sponzorji slovenske reprezentance so bili v času pokljuške tekme daleč zunaj dosega TV-kamer. Še največ se lahko kaže proizvajalec čevljev Alpina, ki ima okoli četrtino tekmovalcev obutih v njihove čevlje, dosežejo pa okoli tretjino višjih mest. Kako stroga je IBU do malih sponzorjev in opremljevalcev, je dokazoval tudi konflikt pred sobotno tekmo, ko so morale slovenske biatlonke na popoldanski tekmi s škarjami odstraniti našitke pokroviteljev z rokavov. Prav iste drese s prav temi našitki je pred tekmo v Oestersundu komisija IBU že potrdila.

Kot je povedal Peter Zupan, podpredsednik izvršnega odbora OK Pokljuka in tudi podpredsednik logističnega odbora OK Pokljuka (drugi podpredsednik obeh odborov je Borut Farčnik), ki bdi nad prenovljeno Pokljuko, se zahteve IBU do organizatorjev vse bolj povečujejo. Poleg tega, da morajo organizatorji plačati bivanje po 25 najboljšim biatlonkam in biatloncem, nosijo organizatorji tudi vse stroške funkcionarjev IBU. Od tega pet tehničnih delegatov z amaterskim volonterskim statusom ter dva profesionalca IBU - direktor svetovnega pokala Franz Berger in njegov pomočnik Borut Nunar. A to niso vsi. Za antidopinški program mora biti na razpolago deset osebnih vozil. Še bolj se povečujejo zahteve za bokse za pripravo smuči. Večje reprezentance morajo imeti že tri. Novost so servisni tovornjaki. Norvežani in Švedi so bili prvi, po sezoni ali dveh bodo temu vzoru sledili še drugi veliki, logistične zahteve bodo podobne kot v kampih.

Borut Nunar, do sredine novembra direktor biatlonskih reprezentanc, je bil vse tekmovalne dni ves dan na terenu, zunaj. "Moja naloga je skrb za vse, kar se vrti okoli tekmovanj na zunanjem prostoru, Berger pa skrbi za logistiko iz pisarn," je Nunar pojasnil svoje področje ter pripomnil, da se je raven tekmovanj s profesionalnim pristopom IBU opazno dvignila. "Pravila so na vseh tekmovanjih enaka in stalni udeleženci so se že privadili na določen red, kar je dobro," meni Nunar, ki med novimi nalogami z videokamero posname tudi tekmovalno progo, ki jo objavijo na spletni strani IBU. Progo seveda preteče, s smučmi, brez palic, s kamero v rokah. "Na Pokljuki nisem tekel vsaj štiri leta. Kar nekajkrat sem imel smuči v avtomobilu, a je vedno nekaj naneslo, da potem nisem tekel," je službeno preobrazbo v plačanega rekreativca opisal Nunar, nekdanji tekaški reprezentant. Da naloga ni prav nič lahka, se vidi tudi po posnetkih, saj na spletni strani zaradi dolgega časovnega intervala posnetek objavijo tudi v dveh delih. Dobro, da krog ni nikoli daljši od štirih kilometrov.

Kako celoten cirkus sprejemajo tekmovalci, pa je druga zgodba. Tako se je Kaisa Makarainen, vodilna v svetovnem pokalu, zaradi denarnih težav zveze in oženja proračuna finske biatlonske reprezentance pred sezono osamosvojila, sedaj pa brez posebnega razloga, kot pravi, blesti. Sama financira tri serviserje smuči, dva trenerja in fizioterapevta, višine proračuna ni želela razkriti. Menedžerja nima. S Slovenijo jo povezuje prvi uspeh. Prvič je bila na zmagovalnih stopničkah prav na Pokljuki decembra 2007. Tekaški trener pa je Jarmo Punkkinen, nekdanji glavni trener slovenske tekaške reprezentance, ki dela kot sokomentator finske televizije, vendar je bil v času Pokljuke med tekači v La Clusazu. "Z Jarmom sodelujeva že leta. Je zares vrhunski trener in se zelo dobro razumeva. Vedela pa sem, da je bil Jarmo trener pri vas. Biatlon pri nas nima takega statusa kot ostale panoge, skoki, teki, nordijska kombinacija, čeprav ga po televiziji radi spremljajo. Upam, da bo postal bolj popularen, ko bo pri nas v Kontiolahtiju znova kakšna velika tekma," je razkrila Makarainenova, ki je bila dvajset let le tekačica.