Fak je biser v vseh pogledih. Če Teji Gregorin kot vodilni biatlonki govorjenje o zadetih in zgrešenih strelih, o vetru, mehki in počasni smučini ter realiziranih pričakovanjih že vidno preseda, da komaj čaka dan miru kot naravovarstveniki in divji petelini v Triglavskem narodnem parku, ki naj bi bili zaradi treh dni biatlona pod Triglavom močno ogroženi, je Fak kot božično darilo tudi za novinarje. Ima veliko prvin Petre Majdič. Govori in govori, a ne v prazno. Bistvo biatlona zna razložiti, saj ga dojame do potankosti. Želi biti perfekcionist kot Ole Einar Bjoerndalen.
Izvedba tekem na Pokljuki je bila na najvišji ravni doslej. Da je biatlon mednarodna zgodba, se je videlo po navijačih, ki so po številčnosti prekašali domače, le da to Bled izkorišča mnogo bolje od Bohinja. Zagotovo bodo uradne številke vsaj trikrat presegle številko 5000, kolikor je bilo po hitrem štetju navijačev v treh tekmovalnih dneh skupaj.
Pokljuka pač prav zaradi te številke ne more ob bok velikim, saj je bila že lani krepko zadnja po obisku. Morda tudi zato decembra 2011 Pokljuke med prizorišči ne bo, bodo pa sladokusci lahko obiskali tekaško Roglo. Pet tisoč gledalcev je že napihnjena številka, 4000 je realnejša, čeprav naj bi samo v soboto razdelili 2000 kosil vsem z akreditacijo, tudi VIP.
Davkoplačevalci so po petnajsti izvedbi lahko pomirjeni, saj je državni proračun iz vojaškega proračuna k celotnemu proračunu tekme, ki presega 500.000 evrov, prispeval manj kot prejšnja leta. Treba je vedeti, da lopata na Pokljuki ni samo simbol dobrega dela v pripravi prizorišča, domovina pa ne pomeni vedno tudi pripadnosti domači deželi. Prav prihodnja leta bodo odločilna za smer zimskega lova v Sloveniji, predvsem na Pokljuki. Da ni bila tokratna Pokljuka labodji spev? Mladi iz šole biatlona že dobivajo račune za razvoj biatlona. Ali pa je to sodobni pristop do popolne komercializacije? Te trende podirajo le takšni, kot je Jakov Fak, ki je želel na rokavih svojega slovenskega dresa kar znak UNICEF.
