Čustvena reakcija bolnika je za zdravnike ovira
Obe raziskavi, opravili so jo v okviru pravkar končanega enoletnega pilotnega projekta o izvajanju celostne, neprekinjene paliativne oskrbe, ugotavljata nepotrebno uporabo nekaterih zdravil ob koncu življenja. Pravilna ocena preživetja je odločilna za pravilne odločitve. Po mnenju Červekove se to dogaja zaradi nepoznavanja napovednih dejavnikov kratkega preživetja in neprepoznanega procesa umiranja: "Obstajajo objektivni parametri, po katerih lahko prepoznamo stanje bolnika. To so: razširjenost bolezni, ocena funkcijske sposobnosti bolnika, spremembe v krvnih izvidih kot klinični znaki bolezni. Na osnovi več dejavnikov je naša presoja zanesljivejša. Vendar je v naši družbi in 'vsemogočnosti' sodobne medicine še vedno tako, da je nadaljevanje zdravljenja lažje kot odkrit pogovor z bolnikom in svojci. Čustvena reakcija bolnika je za zdravnike ovira, čez katero gredo zelo težko. Zato bolnikom še naprej dajejo specifična zdravila in lažno upanje." Po njenem prepričanju ravnanje, kjer bolnikom vzbujajo upanje za ozdravitev, čeprav se ve, da ta ni mogoča, bolnikom škodi: "Bolnik in njegovi svojci imajo zaradi takšnega ravnanja samo občutek aktivnega spopadanja z boleznijo, v resnici pa ne razume(jo) napovedi bolezni, ne razume(jo), da so nekatere terapije neučinkovite, z nevarnimi stranskimi učinki. Živi(jo) z nerealnimi pričakovanji, kar na koncu pripelje do zamere, jeze do zdravstva. Prav takšne situacije so pogosto glavni vzrok za 'smrt na urgenci', saj bližnji niso poučeni, kako pomagati ob poslabšanjih ob koncu življenja. Če bi bili pravočasno vključeni v paliativno oskrbo, bi se takšnim neljubim dogodkom izognili, predvsem pa bi se posvečali obvladovanju obstoječih težav in bolnikom omogočili proces slovesa ter dostojno in mirno smrt," opozarja Červekova, ki je prepričana, da so napotitve na urgenco bolnikov v zadnjih dneh življenja kazalnik slabe paliativne oskrbe v državi in tudi v tisti bolnišnici, kjer so bolnika zdravili.
Spoštovati življenje in smrt
V omenjenih raziskavah so na OI pregledali dokumentacijo okoli 500 bolnikov, ki so umrli leta 2009. Ugotovili so, da je kar 30 odstotkov bolnikov v zadnjih štirih tednih še dobivalo kemoterapijo ali biološko zdravljenje. Červekova pravi, da so s pregledom dokumentacije skušali ugotoviti, zakaj zdravniki takšne terapije niso končali. Izkazalo se je, da so precenjevali uspešnost specifičnega zdravljenja in napačno presojali, problem je tudi pomanjkanje veščin komunikacije za sporočanje resnice. Simptomi napredovane bolezni z bolečino in psihosocialna stiska pa so spregledani ali pomanjkljivo oskrbljeni. "Pravilna ocena preživetja je odločilna za pravilne odločitve pri obravnavi bolnika. Pomembna je tudi za družino, da dobi informacije o resničnem stanju bolezni, s čimer se ji omogoči pravočasna priprava na slovo in smrt. Ljudje potrebujemo proces slovesa, poslavljanja. Če so ljudje seznanjeni s potekom bolezni, je to čas, ko lahko uredijo tudi čisto praktične reči," razloži Červekova in doda, da "ni lahko napovedati, kdaj bo kdo umrl. Veliko zdravnikov meni, da je takšna napoved nemogoča. Toda če se le ne pretvarjamo, da smrti sploh ni, je takšna prognoza skoraj vedno mogoča."
Kadar bolnik z neozdravljivo boleznijo izgubi zanimanje za življenje, ko lahko zaužije samo malo tekočine in hrane, ne more več iz postelje, če doživlja vedno težje zaplete bolezni in zoženje zavesti, so znaki, da smrt ni več daleč. Ob diagnozi umiranja, poudarja Červekova, je treba ukiniti nepotrebna zdravila (antibiotike, zdravila proti depresiji, strjevanju krvi, motnjam srčnega ritma itd.) in vse preiskave. Bolnik naj prejema le ključna zdravila za lajšanje bolečine, pomirjevala, zdravila proti bruhanju in težkemu dihanju ipd.
Med pokazatelji dobre kakovosti življenja je na prvem mestu malo bolnišničnih dni v zadnjem obdobju življenja in paliativna oskrba na domu. Ta ne priporoča samo medicinskih postopkov, pač pa tudi etična načela, ki spoštujejo življenje in umiranje sprejemajo kot njegov del. Červekova pravi, da "spoštovanje življenja ne pomeni njegove ohranitve za vsako ceno, ampak pomeni tudi spoštovanje smrti".
