Jure Košir se je v svoji dolgoletni smučarski karieri, ki jo je sklenil leta 2006, dodobra seznanil z marketinškim svetom, že takrat pa je pozorno spremljal odnose med športnikom in sponzorjem. Po izstopu iz tekmovalnega dela belega cirkusa je skupaj s svojim agentom ustanovil podjetje CM Sports in z njim do danes ustvaril vrsto odmevnih projektov tako pri zastopanju športnikov kot pri organizacijah športnih dogodkov in športnega marketinga nasploh. Pravo zgodbo o uspehu pa je naredil iz Hokejskega kluba Medveščak. A kot pravi Jure, pri vseh dejavnostih je treba biti zelo aktiven oziroma po domače priden in izpolniti vse naloge - potem pride tudi rezultat.

Kakšne odnose ste imeli s sponzorji v času vaše aktivne športne kariere?

Lahko rečem, da vzorne. Mislim in tudi trudil sem se, da jih vselej predstavljam na pozitivni način. Do nekaterih sem sicer čutil večjo naklonjenost kot do drugih, a nisem želel delati nobenih razlik. Logično je, da so ti eni bolj simpatični in se laže identificiraš z njimi kot drugi.

Ste se počutili kot neke vrste ambasador blagovnih znamk ali je šlo zgolj za še eno v vrsti obveznosti, ki ste jo pač morali opraviti?

Pri osebnih oziroma glavnih sponzorjih sem se počutil kot ambasador.

Se vam je kdaj zdelo, da sponzorske obveznosti od vas terjajo preveč časa, ki bi ga sicer lahko namenili za treninge?

V določenih trenutkih prav gotovo. Sponzorske obveznosti terjajo od športnika veliko energije in časa, še sploh če je uspešen in sodeluje z veliko sponzorji. A to so sladke skrbi, bolj nerodno je, če nimaš dela s sponzorji. A to je pač del posla. Treba pa je poleg sebe imeti nekoga, ki zna vse to dobro usklajevati in načrtovati, tako da ti tovrstne obveznosti poberejo čim manj energije.

Po končani športi karieri ste tudi sami vstopili v marketinške vode. Menite, da vam je bilo zaradi medijske prepoznavnosti in izkušenj oziroma poznanstev s sponzorji kaj laže, kot bi vam bilo sicer?

Ja. Ne smem tajiti, da ne. Prav gotovo mi je bilo lažje tako v Sloveniji kot v bližnji okolici v tujini, ker me poznajo. Imel pa sem tudi dobre partnerje in dobre mentorje, ki so me veliko naučili.

Ste tudi idejni pobudnik tekmovanja Ski Legends v Kranjski Gori, ki se je razvilo iz vaše poslovilne tekme. Ta je bil tudi eden vaših prvih marketinških projektov. Kakšne spomine imate na iskanje sponzorjev za njeno organizacijo?

Prek organizacije sem predvsem spoznal drugo plat, ki je prej nisem. Spoznal sem, da je ta posel zelo zahteven in da zahteva ogromno časa, energije in usklajevanja. Sploh v zadnjih letih ni enostavno, ker se na vseh področjih čuti, da so težji časi, da se na vsak cent dvakrat pogleda. Zdaj je še toliko pomembneje, da imaš dober produkt in dobro idejo, da lahko predstaviš neko vrednost. Glede na količino sredstev, ki se jih vloži v oglaševanje, se mi zdi, da je šport pogosto zelo učinkovit kanal za to, v teh časih celo cenejši kot oblike klasičnega oglaševanja. Ljudje bodo šport vedno potrebovali.

Z Rossignolom, s čigar opremo ste tekmovali kar 20 let, ste ostali povezani tudi po vaši končani športni karieri. Zdaj zastopate in prodajate izdelke omenjene blagovne znamke. Bi rekli, da vas z omenjenim podjetjem veže poseben odnos?

Prav gotovo. Res sem vesel, da se je v vseh teh letih odvilo tako, kot se je. Od svojega 12. leta smučam na rossignolu, pri sedemnajstih pa sem z njimi podpisal prvo profesionalno pogodbo. Od takrat naprej sodelujemo. Zdaj njihovo opremo tudi prodajam, še vedno pa sem tudi njihov ambasador. Do njih čutim neko lojalnost, saj smo šli skupaj tako skozi dobre kot tudi slabe čase. Lojalnost se je tako z njihove kot z moje strani ohranila, čeprav so se vmes zamenjali številni ljudje, tudi na vodilnih položajih, in da je prišlo do menjave lastništva. Mislim, da je to najlepše, kar se lahko v nekem športno-poslovnem odnosu zgodi. Vesel sem, da je tako.

Kako pomembno je zaupanje sponzorja v športnika, da mu stoji ob strani tudi v časih, ko mu v karieri ne gre najbolje? Kakšne izkušnje imate vi s tem?

Takrat potrebuješ neko oporo, kajti če si še pod pritiskom sponzorjev, je običajno še slabše. Če imaš občutek, zdaj pa moram nekaj narediti, ker so sponzorji za mano, je to zelo hud pritisk. Najboljše in tudi najučinkovitejše so tiste zgodbe, ki so zastavljene skozi daljše časovno obdobje. Če pogledamo Hermanna Maierja: po njegovi nesreči je njegov dolgoletni in tudi edini osebni sponzor, Raiffeisen banka, lansiral reklamno kampanjo, v kateri so zelo potrkali na čustva, s čimer so vsem pokazali, da so z njim povezani veliko globlje kot zgolj poslovno. Če dam še en primer: Andreas Goldberger. Po njegovi kokainski aferi je bil edini sponzor, ki je ostal z njim, Red Bull. Dandanes, ko si je od takrat zelo popravil imidž in je zelo priljubljena oseba v Avstriji, ga vsak vidi kot Red Bull, še vedno je njegov ambasador. Te stvari se dopolnjujejo. Mislim, da tudi javnost začuti, ali je neka stvar posiljena ali je pristna.

Kakšno vlogo v odnosu med športnikom in sponzorjem igra ljudski faktor oziroma dobri medsebojni odnosi tudi na neformalni ravni?

Enako kot v vseh drugih vidikih življenja. Ljudje smo različni, z nekaterimi se ujamemo bolj, z nekaterimi slabše. Gre za neko kemijo, ki mora delovati. Za uspešno sodelovanje in kampanjo se morajo ljudje med seboj ujeti na isti valovni dolžini.

Se vam je kdaj zgodilo, da se s kakšnim sponzorjem niste ujeli?

Na začetku svoje kariere sem bil eden od športnikov v neki veliki športni agenciji, ki je zastopala 200 športnikov vseh zvrsti, ne samo smučarjev. Za osebnega sponzorja so mi dali nekega tujega pivovarja. Nikoli nisem bil navdušen nad tem, da bi promoviral alkohol. S svojim sponzorjem nikoli nisem imel stika in sem se zelo težko identificiral z njim. Poleg tega se mi je zdelo malo sporno, da kot 20-letnik reklamiram pivo, in sem bil kar vesel, da se je stvar po enem letu končala. S svojim naslednjim osebnim sponzorjem sva sodelovala pet let in sem se zelo dobro počutil v vlogi nekoga, ki predstavlja to podjetje. Šlo je za uspešno zgodbo z obeh strani.

Ste solastnik športne menedžerske agencije CM Sports. Koga vse zastopate?

CM Sports sva s takratnim agentom ustanovila leta 2006, po koncu moje športne kariere, čeprav sva to načrtovala že dalj časa, a prej to zaradi mojega tekmovanja ni bilo mogoče. Plod tega sodelovanja je že kar nekaj odmevnih projektov tako na strani zastopanja športnikov kot na strani organizacije športnih dogodkov in športnega marketinga nasploh. Lahko rečem, da sem kar ponosen na to, kar smo do zdaj naredili. Med največjimi imeni, ki jih zastopamo, bi izpostavil alpske smučarje: Andreja Jermana, Andreja Šporna, Roka Perka, Bernarda Vajdiča, Aleša Gorzo, Matica Skubeta, Mitjo Dragšiča in Ilko Štuhec, največji talent slovenskega smučanja, ki pa je bila zadnje čase žal precej poškodovana. In hokejske igralce: Roberta Kristana, Franka Banhama in TJ Guidarellija. Na to dejavnost sem se pripravljal že kar nekaj časa, še ko sem tekmoval in pozorno opazoval, kako ti odnosi potekajo v športu. Moram reči, da mi je v veselje in da uživam v tem. Da je zanimivo in da je super občutek, če končen produkt uspe. Bodisi da gre za dobro izvedeno organizacijo nečesa bodisi da tekmovalec, ki ga zastopaš, dosega uspehe. Pa tu ne gre le za prodajanje tega tekmovalca, menedžiranje, ampak v celoti za neko sooblikovanje njegove športne poti in pomoč, se pravi celotni servis.

Na podlagi česa se lotite nekega projekta oziroma se odločite za zastopanje nekega igralca?

Z našimi resursi (trenutno nas je šest agentov) si niti ne moremo privoščiti, da bi vzeli vsak projekt. Že na začetku pa smo si rekli, da moramo projekt začutiti in vanj verjeti. Odkrito povedano, v nogomet za zdaj ne bomo šli, ker tam vladajo neke druge zakonitosti, ki jih premalo poznamo. Agent za igralce hokeja je denimo nekdanji hokejist, ki dejansko pozna hokej do obisti, in na tak način tudi delujemo. Sam si ne bi upal delovati kot hokejski agent, ker šport premalo poznam in težko ocenim nekega igralca. Zato pa imamo partnerske agente. Pri zastopanju igralcev osebno vedno iščem nekaj več od samih rezultatov, saj menim, da je zelo pomembna tudi osebnost. Običajno je tudi lažje iz nekoga, ki je prava sestavina, če lahko temu tako rečem, narediti zgodbo na poslovnem področju. Osnova pa je jasno športni uspeh.

Najprej ste sodelovali s hokejskim klubom Acroni Jesenice, zdaj pa uspešno delate za zagrebški Medveščak. Je hokej pri sosedih - glede na to, da nima neke tradicije - tržno zanimiv šport? Na kakšen način ste prepričali sponzorje, da so se vključili vanj?

Klub smo morali skorajda iz nič postaviti na neko popolnoma drugo raven in ga vključiti v ligo Ebel. Iz mnogih razlogov, ki so nam šli na roke, in veliko vloženega dela z naše strani je nastala zgodba o uspehu. To je lepo videti, saj smo jo ustvarili s peščico ljudi, jedrom tega kluba, predsednikom in nekaj člani. Imeti za vsako domačo tekmo skorajda dve leti razprodano dvorano (verjamem, da bo v letošnji sezoni tudi tako), 85 ur televizijskih prenosov v "prime timu" in videti dvorano, ki je skoraj vsa v dresih kluba, je nekaj najlepšega, kar je mogoče videti. Tudi igralci, ki so igrali v zelo močnih ligah, so navdušeni nad tem, kar se dogaja. Na nas je, da še naprej napredujemo, da pripravimo še boljši produkt. Eden takšnih bo letos v januarju, ko bomo štiri tekme organizirali v zagrebški Areni, kjer pričakujemo štirikrat po 16.000 gledalcev, ki bodo poleg hokeja lahko uživali tudi v raznih šov programih. Vesel sem, kako se stvari odvijajo. Pomaga tudi dejstvo, da je Zagreb le veliko mesto, da ima hokej kljub vsemu neko zgodovino in da so ljudje zelo čustevni in izrazito spremljajo dogajanje na tekmovanjih.

Na začetku smo sponzorje zelo težko prepričali, da so šli v to zgodbo. Ko smo dobili prvega partnerja za hokejsko zgodbo sredi poletja v Zagrebu pri +42 stopinjah Celzija, smo odprli šampanjec. Ni bilo lahko. Zlasti ker je vse skupaj sovpadlo s krizo, ki je po mojem mnenju na Hrvaškem še bolj očitna kot v Sloveniji. Predvsem me veseli dejstvo, da so podjetja večinoma obrnjena navzven, zunaj hrvaških meja in da gre za mednarodne korporacije, ki so takoj, ko se je stvar začela odvijati pozitivno, videli potencial. Zdaj smo v fazi, ko za njihove produkte delajo dodatne reklamne kampanje. V Zagrebu se je odprla McDonaldsova restavracija v barvah Medveščaka. Zdaj je veliko laže oblikovati zgodbo kot na začetku. Videti je, da smo bili dovolj prepričljivi. Projekt smo sicer imeli izdelan do potankosti, a smo bili tudi mi presenečeni nad učinkom.

Na kateri marketinški projekt ste najbolj ponosni in zakaj ravno nanj?

Na prvem mestu bi izpostavil Ski Legends in hokejski klub Medveščak, pri čemer se je prvi razvil po naključju, drugi pa je bil zelo skrbno načrtovan.