"Če bi bilo lepo vreme, bi bil to zares prekrasen maraton. V dežju in mrazu, ko povprečna temperatura ni presegla osem stopinj, pa je bilo teh lepot bolj malo. Predvsem mučenje," je razmere pod Peco opisal premraženi zmagovalec Matej Lovše (Uni-FBI). Besedam najboljšega slovenskega gorskega kolesarja so lahko pritrdili vsi od 90 udeležencev, ki so se v soboto udeležili edinstvenega maratona na svetu. Šest od 85 kilometrov so kolesarji prevozili po opuščenih rovih mežiškega rudnika.

"Pričakoval sem, da bo v rovu suho, pa smo na prvih 300 metrih naleteli na poplavo, na 20 centimetrov vode. Hitrost na edini pravi ravnini na maratonu verjetno ni padla pod 30 kilometrov na uro. Kakšen je občutek? Moraš biti spreten, brez vijuganja in paziti, da s čelado ne drgneš po oboku stropa rova," je dirko skozi luknjo, zaradi česar je bila za vse predpisana tudi svetilka, opisal domačin Rok Kolar, eden pionirjev in legend gorskega kolesarstva na Koroškem ter eden snovalcev trase. V prvem delu, tudi čez rudniške rove, je že z lepim naskokom vodil njegov koroški rojak Robert Kordež (Orbea), a je kasneje zaradi popravila kolesa povsem "zmrznil" in končal šele kot sedmi. Lovše ga je prehitel na polovici in potem vodil že za debelih šest minut. Po štirih urah in 11 minutah sta se mu že kar pošteno približala Blaž Pristovnik (Orbea) in Nejc Černilogar (SurfingShop), sicer sin predsednice Kolesarske zveze Slovenije.

"Vozil sem sam in se ukvarjal tudi z logističnimi težavami. Dež je spral oznake, pred mano ni bilo sledi drugih, tako sem moral na razpotjih voziti počasneje. Dež je res poskrbel, da je bila proga ponekod zelo tehnično zahtevna. Vesel sem, da mi je uspelo osvojiti še ta naslov," je nekaj besed o zmagovitih kolesnicah dodal Lovše, že prej absolutni prvak v olimpijskem krosu in pokalni zmagovalec. Še hujše tegobe je na maratonu s tujo, tudi brazilsko in portugalsko udeležbo, podoživljala edina udeleženka od elitne triperesne slovenske deteljice MTB Nina Homovec. Ali kralj Matjaž dame ni želel vzeti med svoje vojščake, da bi mu s svojimi ženskimi čari motila spanec? Ne, zaradi mraza je morala predčasno odnehati. "Tako me v življenju še ni zeblo. Bila sem dovolj oblečena, a v rudniku me je prvič začelo zebsti in nisem se več ogrela. Po koncu dolgega spusta s 700 višinskimi metri nog nisem več čutila," je odstop po 60 kilometru razložila Nina Homovec.