Predstava slovenske reprezentance je bila takšna, kot smo si želeli. Toda če smo realni, moramo priznati, da je delitev točk na takšni tekmi ustrezen rezultat glede na dogodke na igrišču. Seveda pa ostaja grenak priokus, ker smo bili tako blizu veliki zmagi, saj smo gol prejeli šele v 86. minuti.
Taktična postavitev, borbenost, kompaktnost , energija… Vse to je bilo na ravni, na kateri mora biti. Igra reprezentance, kot je srbska, nam za razliko od skandinavskih in otoških ekip ustreza. Taktično smo igrali odlično in čakali na napake tekmeca. Veliko smo jih dočakali ter s pridom izkoriščali, v določenem obdobju drugega polčasa smo tudi kontinuirano napadali. Srbi so pokazali manj, kot znajo, a so igrali toliko, kolikor jim je Slovenija dovolila. Zadetek smo dosegli v idealnem trenutku. Ogromno prednost smo nato držali, nismo je pa povečali. Ob koncu je tudi nismo obvarovali.
Po takšni tekmi ostane grenak priokus. Glede slovenske igre je bilo vse v redu. Na igrišču so fantje stali, kot je bilo treba, toda škoda je, da niso obranili izida 1:0. Srbi so bili deset ali dvanajst minut po golu Novakoviča v takšnem šoku, takšnem "knock downu", da bi jih lahko dotolkli. Bili so v stanju šoka, podobno kot mi na tekmi z ZDA na svetovnem prvenstvu. Ne le srbski reprezentanti, ampak tudi navijači. Takrat Srbi skoraj niso mogli do žoge. Delali so napake pri podajah na pol metra, njihovi navijači so začeli vzdihovati, tuliti, žvižgati… Marakana je bila v stanju šoka, česar pa nismo izkoristili. Če bi dosegli zadetek za 2:0, bi bila tekma končana. Nato so se v zadnjih petnajstih minutah pobrali. Nekako so se vrnili v igro in ob koncu po nekaj priložnostih ter tudi nedosojeni enajstmetrovki izenačili.
Pri tem gre prav gotovo za psihološko težavo, ki se je slovenskim športnikom že večkrat primerila. Ko so bili Srbi v stanju šoka, smo delovali umirjeno in zadovoljno. V tistih desetih, dvanajstih minutah se je čutilo, da bi tekmeca lahko dotolkli, a tega nismo storili. Težko je pojasniti, zakaj se kaj takšnega zgodi. V športu enostavno pride do tega. V tej pomanjkljivosti je nov manevrski prostor za napredovanje. Ko športniki severnih narodov, pa tudi nekaterih južnih, vidijo priložnost, da tekmeca dotolčejo, jo zgrabijo z obema rokama. Enostavno gredo ena na ena proti golu in odločijo tekmo. Slovenci pa pač nismo takšni.
Sedaj sta pred slovensko reprezentanco oktobrski tekmi, na katerih potrebujemo čim več točk. Najprej bodo na vrsti Ferski otoki, proti katerim ne pričakujem nobenih težav. Sledilo bo gostovanje v Estoniji, kjer ne bo lahko. Da so Estonci trdoživi, je bilo mogoče opaziti že ob gostovanju Italije v Talinu, kajti azzurri so imeli obilo težav. Slovenska reprezentanca lahko napreduje, lahko gre še višje, lahko pokaže še boljšo igro, kot jo je na svetovnem prvenstvu. Ves ta potencial imamo. Ampak trenutno imamo tudi problem rezultata, ki ga je treba premagati, in sicer z zabijanjem golov ter osvajanjem točk.
