Rod Dickinson, britanski vizualni umetnik in profesor medijskih študij, v svojih delih raziskuje predvsem eno temo: sisteme družbene kontrole in manipulacije. V Ljubljani gostuje na festivalu Mladi levi, kjer bo danes zvečer uprizoril projekt Zaprti krog (Kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj in kako 2).

Nam lahko za začetek opišete današnjo predstavo na Mladih levih?

To je izjemno preprosta uprizoritev. Občinstvo bo videlo tipično tiskovno konferenco, namenjeno zahodnim medijem kjer koli v Evropi ali Ameriki. Dva predstavnika vlade prideta za govorniški oder in izvedeta štiri kratke brifinge. Vsak od teh se začne z izražanjem dobre volje in moralne podpore, se nato hitro spreobrne v objavo kakšnega izrednega stanja, nato sledi razrešitev te nesreče bodisi naravne nesreče, teroristične nevarnosti, ekonomskega poloma ali državne oziroma nacionalne ogroženosti, kot je bil na primer razpad Sovjetske zveze. Občinstvo nikoli ne ve, za katero nesrečo točno gre, saj je konferenca sestavljena iz govorov različnih politikov in skoraj vsakih 30 sekund se nesreča spremeni. Izvirnih govorov nismo spreminjali, umaknili pa smo vse reference na konkretne kraje in dogodke. Dodatni bonus je to, da lahko občinstvo vidi še nekaj, kar je po navadi zakrito: dodatna zaslona s scenarijem, s kakršnih berejo politiki, na njiju pa so izpisani podatki o govoru kdo je kaj povedal in v kakšnem kontekstu.

In kdo vse govori?

Zelo veliko govorcev, predvsem angleških, na primer Margaret Thatcher in Tony Blair, tukaj so Obama, JFK, Jaruzelski, Jelcin, pa tudi citat iz spornega govora vašega nekdanjega premierja, ki naj bi ga ta prevzel od Blaira. Toda način pripovedovanja vseh teh govorov je zelo podoben in prepričan sem, da če gledalec ne bi pogledal na zaslon, ne bi prepoznal, da gre za montažo.

Torej gre za ponavljanje neke abstraktne retorične matrice, ki jo uporablja celotna svetovna politika?

Ja, toda pomembno je to, da so v dejanskih zgodovinskih trenutkih prav ti abstraktni vzorci proizvedli stvaren učinek. Po eni strani so to le retorične figure, po drugi pa ne smemo pozabiti, da imajo zelo močan vpliv na svet, v katerem živimo.

Tokrat boste v Ljubljani predstavili "medijsko konferenco" na temo nesreč in ne vojn, kot je bilo to ob prvi uprizoritvi v Veliki Britaniji. Čemu sprememba?

Nerad se ponavljam, hotel pa sem pokazati tudi, kako se ta retorika konstantno reciklira, ne glede na temo. Politika je, posebno v demokratičnem sistemu, postala ceremonialni dogodek. Scenarij, besedilo, način govora sledijo določenemu vzorcu; včasih so te besede popolnoma nesmiselne, toda slavnostni govorci, scenografija, zastave in simboli so tisti, zaradi katerih jim pripisujemo neki pomen.

Zanimala me je še ideja dogajanja "v živo", na kateri temelji televizija. Gre za prepričanje, da morajo mediji, če hočejo pritegniti vašo pozornost, poročati o nečem, kar se dogaja ravnokar. Na tem principu delujeta tako politika kot televizija in zato vse politične izjave vedno govorijo o nekem izrednem stanju, tudi če ga ni. Govori o nesrečah so zato dober začetek za širše razmišljanje o politiki kot medijskem spektaklu. Tukaj se pojavlja tudi vprašanje gledališča v 21. stoletju: kaj pomeni, da nekaj uprizorimo v živo, če pa smo obkroženi z dogodki, ki so narejeni v živo samo zato, da jih posnamejo in prenesejo mediji?

V projektu Greenwich Degree Zero ste se ukvarjali z mediji iz 19. stoletja. Zbrali ste poročila o terorističnem napadu na London pred 100 leti; kakšna je razlika med medijskimi zgodbami pred 100 leti in danes?

Ni je, medijske vsebine in načini pripovedovanja so popolnoma isti. V bistvu smo hoteli intervenirati v poročila o anarhističnem napadu na Greenwich, ki sicer ni uspel, saj je francoski anarhist Martial Bourdin po nesreči razstrelil samega sebe. To je bil prvi anarhistični napad na London in mediji so tako poprijeli za to zgodbo, da je bilo videti, kot da jim je skoraj žal, da se potencial dogodka ni uresničil. Prav ta dogodek sem preučeval leta 2005, ko so teroristi napadli londonsko podzemno železnico. S sodelavcem, pisateljem Tomom McCarthyjem, sva brskala po arhivih; enkrat pa sva po naključju prijela v roke nek sodobni brezplačnik in bila sva šokirana! Če bi besedo islamist zamenjali z anarhist in ponovno natisnili članek, ne bi nihče opazil, da gre za časopis iz leta 2005 in ne iz 1894 - ter nasprotno! Ista moralna panika, iste pripovedi o zlih imigrantih, ki delajo bombe le zato, da bi uničili naše vrednote in naš način življenja.

Kako ste na koncu povezali poročanje o terorističnem napadu iz leta 1894 in tistem iz leta 2005?

Projekt sva zasnovala tako, da sva intervenirala v resnična medijska poročila iz leta 1894 in si zamislila, da je Martial Bourdin dejansko razstrelil Greenwich. Občinstvo na razstavi je vedelo, da gre za intervencijo, toda ni vedelo, kaj smo spremenili. Določene članke smo pustili natanko takšne, kot so bili, na primer tistega, v katerem si novinar prizadeva, da bi država omejila javno dostopnost informacij o tem, kako sestaviti bombo, in ki je neposredna vzporednica današnjim zahtevam po nadzoru interneta. Ljudje torej niso mogli prepoznati, kaj je naša kreacija in kaj ne, s tem pa hitro prideš tudi do vprašanja, kaj je novinarjeva kreacija.

Zelo ste kritični do medijev. Ali obstaja kakšen medij, ki ga cenite in ponuja drugačne perspektive na svetovno dogajanje?

Lahko bi izpostavil Wikileaks, toda pri tem mediju in njemu podobnih je zanimivo, da njihove vsebine reciklirajo množični mediji in večina ljudi te informacije zopet dobi skozi filter medijev, kot sta Guardian ali Telegraph.

Če so retorične forme v politiki in medijih vedno enake, mar ni logično, da jih bodo ljudje nekoč spregledali in zavrgli? Kako to, da se to nikoli ne zgodi?

Ne vem! A ni to neverjetno? Retorika je tako zapeljiva in mi hočemo biti zapeljani, hočemo, da nam nekdo pove, da bo vse v redu, da bo za vse poskrbljeno. Potem so tukaj še reprezentacije ultimativne avtoritete z odrskim nastopom, z nacionalnimi simboli, rituali... Pravite, da sem kritičen, toda vsakič, ko gledam govor Ronalda Reagana, me ta še vedno popolnoma začara.

In zakaj se pustite zapeljati Ronaldu Reaganu?

Verjetno zato, ker je igralec in fenomenalno govori. Retorika je veščina in on je bil retorični mojster, pa čeprav je bil katastrofalen ideolog. Ravno tako Tony Blair, ki je izjemno manipulativen, tudi tedaj, ko govori o Severni Irski in omenja uboge otroke... Ja, precej kičasto, vem, in prav v tem tudi uživam: v reduciranju velikih, pomembnih svetovnih dogodkov v čisti kič, kar v bistvu so.