Zaklad, ki je materialno gledano v 365 dneh vreden nekaj manj kot sedem milijonov ameriških dolarjev, kolikor v letu dni v povprečju znaša vrednost Anžetove sedemletne pogodbe pri hokejskemu klubu Los Angeles Kings. V mestu angelov v Kaliforniji je ravno z današnjim dnem 23-letni Anže Kopitar (čestitamo za rojstni dan) v očeh ljubiteljev hokeja na ledu sinonim za najhitrejšo moštveno igro na svetu, saj je prvo ime ekipe, v štirih letih pa si je izboril status, ki ga dotlej ni imel še noben slovenski športnik. Vsekakor ne želimo zmanjševati pomena in uspehov ostalih slovenskih športnikov, a hokejski strokovnjaki so si več ali manj enotni: Anže Kopitar v svetovnem merilu spada med deset najboljših posameznikov, ki na ledu najbolj spretno vihtijo palico. In nič ne kaže, da se bo trend v prihodnosti nagnil v negativno smer, saj v severnoameriški ligi NHL vsako sezono preseneča s številnimi novimi mejniki.

Oče Matjaž, nekdaj odlični hokejist, pozneje pa trener, prizna, da sinova (mlajši Gašper prav tako igra hokej in je prejšnji teden že odpotoval na priprave kluba v Portland) nikdar ni silil, da sta obula drsalke in se zapodila na led. "Ko sta bila majhna, sem se še vedno profesionalno ukvarjal s hokejem. Že takrat sta bila čisto navdušena, ko sem jima dovolil priti v jeseniško slačilnico. Na led sta stopila že pri štirih letih in hokejska palica ju je enostavno potegnila vase. Ju zastrupila. Ne bi bil razočaran, če bi izbrala kakšen drug šport, a iz leta v leto sem bolj opažal, da bosta šla po mojih stopinjah," prizna Matjaž Kopitar in doda, da je ogromno nadarjenost pri Anžetu odkril že zelo zgodaj: "Od samega začetka je hokejsko igro dojemal zelo resno. Ko je treniral s starejšimi igralci, je bil vedno prvi v vrsti, kar je bila prej izjema kot pravilo." Ko je Anže hodil še v vrtec in so ga pripeljali domov, je iz dneva v dan brez pomislekov takoj obul drsalke in se nemudoma zapodil na dvorišče pred hišo, kjer sta oče in dedek z dobršno mero improvizacije sestavila ledeno igrišče. Hokej mu je že kot mlečnozobemu fantu pomenil vse, pravzaprav je bil kot način življenja, zato več ur sploh ni želel v svojo sobo, saj ga je igra, ki v razvitih deželah privablja množice, enostavno premamila.

Vedeli so za vlak, ki prinaša uspeh

Družina Kopitar, ki poleti domuje na rodni Hrušici, od septembra do maja pa v luksuzni hiši v Los Angelesu, hokej dojema kot neke vrsto religijo. Čeprav moški del Kopitarjevih večino časa preživi na ali ob ledeni ploskvi, se hokejskih debat ne nasiči. Kot pravi oče, so trdo delo, talent, marljivost in odkriti pogovori - da, tudi graje so bile na trnovi poti do uspeha del vsakdana - privedli do tega, da sta tako Anže kot Gašper že dokazala svoje sposobnosti. A pri vsem tem ne gre pozabiti številnih odrekanj, saj nočnega življenja pravzaprav ne poznata, poleg tega pa sta morala na tehtnico položiti še eno najpomembnejših stvari v življenju - izobrazbo.

Sploh Anže, ki je pred rano potjo na Švedsko, kamor je šel s šestnajstimi leti služit svoj prvi kruh, uspel dokončati dva letnika ekonomske gimnazije. "Nisem 'zabušaval', da ne bo pomote, vendar takrat nisem imel druge izbire. Vsi smo vedeli, da me na pragu čaka vlak, na katerega sem moral vstopiti, če sem želel uspeti. V novem okolju je bilo prvih nekaj mesecev zelo težkih, saj sem bil daleč od doma, v nekem povsem tujem okolju, kjer tudi jezika nisem znal, a sem se sčasoma privadil. Danes bi sleherni korak, za katerega smo se takrat skupaj odločili, naredil povsem enako," brez pomislekov izusti Anže Kopitar, ki se lahko pohvali z znanjem angleškega, nemškega in švedskega jezika. Lahko ni bilo niti njegovemu bratu Gašperju, ki je iz slovenske šole s tristo otroki naredil velik preskok v ameriški način življenja, kjer je bilo vrstnikov štirikrat več, do konca srednje šole, ki jo v Portlandu končuje kar prek svetovnega spleta, pa mu v tem trenutku manjka še nekaj zadnjih izpitov.

V zgodbi o uspehu smo Anžeta, njegovega brata in očeta do zdaj omenili neprimerno večkrat kot mamo, a ne nalašč ali po pomoti. O gospe Mateji je namreč v javnosti znanega bore malo. Najbolj to, da odlično kuha. Njuna sinova se ob tem široko nasmehneta, kot da bi se jima zacedile sline, in se kar ne moreta dogovoriti, kdo bo mamo bolj pohvalil. "Zmeraj je bila mama na mestu z več funkcijami. Ko sva bila mlajša in naju je vozila na treninge in tekme, je bila v vlogi taksista, ko očeta ni bilo zraven, je bila kot nadomestni trener, obenem pa je še vedno odlična kuharica," se slikovito izrazi Gašper Kopitar, Mateja pa pristavi, da ne govorijo zastonj, da je mama samo ena, in opiše svoje doživljanje vzponov in padcev svojih sinov: "Vse skupaj sem doživljala bolj emocionalno kot Matjaž. Če jima je šlo dobro, sem bila zelo vesela, če pa ni šlo, pa tudi nisem nergala. Še danes se spominjam dneva, ko si je Anže v mladosti zlomil ključnico. Takrat sem se zanj zelo ustrašila, sicer pa sem ju vedno podpirala v hokeju in športu nasploh, pa tudi v času šolskih obveznosti sem ju spodbujala. Pri izbiri šola ali hokej smo bili v družini povsem enotni. Vendarle sta toliko let trenirala in bi bilo škoda, da bi bil ves ta čas kar pozabljen." Anže ob tem ne pozabi omeniti zgodb iz svojih srednješolskih dni, ko je imel popoldanski pouk, skorajda istočasno pa tudi treninge in tekme na Jesenicah. Tedaj ga je mama ekspresno dostavila iz točke A v točko B, tako da je v vsej opremi na ledu pristal v pičlih dvajsetih minutah. "Zagotovo nosi velik delež pri najinem hokejskem razvoju," skorajda v en glas povesta brata Kopitar.

Svojih čustev ne gojita nič manj spoštljivo do očeta, ki ju je vodil skozi hokejski razvoj. Ta je bil večkrat precej mučen in poln znoja, a to je bila in še vedno je cena, ki jo mora vsakdo plačati v profesionalnem športnem "cirkusu", če le ima pravo vizijo. In oče Matjaž jo je imel. Vselej. "Pridejo dnevi, ko se ti ne da niti iz postelje vstati, ko pomisliš, da bi šel raje kakšen drugi dan na trening… Takrat je znal oče pravilno odreagirati in naju usmeriti na pravo pot. Včasih so bili treningi morda celo preveč naporni, da je bilo kar zoprno, vendar čez čas spoznaš, da je bila to prava metoda. Zgradili smo neko posebno družinsko vez, ki je zelo zdrava za naju in nama je v veliko pomoč," z izbranimi besedami pove Anže, Gašper pa doda, da ju Matjaž še danes nauči česa novega, a hkrati ne pozabi omeniti, da sta si takšno življenje pač izbrala sama. Vzdrževanje kondicije jima je skozi vsa leta prišlo v navado že v tolikšni meri, da se tudi ob prostem času najraje ukvarjata s športom. Košarka, tenis, nogomet, v zadnjem obdobju tudi golf na Bledu... Vsega tega se rada poslužujeta, čeprav pravita, da imata v letošnjem poletju nekoliko manj časa za nehokejske dogodivščine kot v prejšnjih letih, saj trenirata po šestkrat na teden, v preteklosti pa sta bila večino koncev tedna zunaj ledu.

Hokeja ne igra zaradi denarja

Na življenje v Združenih državah Amerike sta se seveda že zdavnaj povsem prilagodila. Anžeta veseli, da ima ob sebi vso družino in dekle Ines, ki med drugim rada "ukrade" kakšen mamin kuharski recept, poleg tega pa je tudi v slačilnici cenjen med soigralci. Ko ga vprašamo, ali ima poleg vloge prve violine na ledu tudi glavno besedo v garderobi, to zanika, in pojasni, da je moštvo zelo povezano med seboj, zato do večjih trenj sploh ne prihaja. Kot smo omenili na začetku, ima Anže v žepu sedemletno pogodbo v višini 47,6 milijona ameriških dolarjev, na kar je zelo ponosen. Pravi, da se še danes živo spominja trenutka, ko je napisal svoj priimek na dragocen papir, in prizna, da se je po opravljeni ceremoniji še pol dneva tresel kot šiba na vodi. "To je bil resnično velik dan v mojem življenju. Če bi mi pred petimi leti nekdo rekel, da bom z Los Angelesom podpisal večletno pogodbo, bi ga imel za neprištevnega. Vendar bistvo je, da hokeja ne igram zaradi denarja. Ta izkušnja je v življenju neprecenljiva. Tudi ko pridem igrat za Slovenijo, ne pridem zaradi denarja, ker ga ni, ampak zato, ker se dobro počutim na ledu, sploh ob prijateljih, s katerimi sem odraščal," skromno pristavi 22-letni Hrušičan, ki ga vsako leto mika igranje za izbrano vrsto, a zaradi obveznosti v enem največjih klubov na svetu ne najde časa za odziv na selektorjevo vabilo. Kot pravi, je zaveden Slovenec, in če se bo ponudila priložnost, bo z veseljem in častjo zaigral na prihodnjem svetovnem prvenstvu elitne divizije v Bratislavi, ko se bo Slovenija spomladi 2011 pomerila s svetovnimi velesilami, kot so Rusija, Slovaška in Nemčija, nekoč pa si želi zaigrati še v novi dvorani v Stožicah, ki ga je navdušila na nedavni otvoritvi košarkarske tekme med Slovenijo in Španijo.

Novinarska (ne)profesionalnost

Prepoznavnost majhne dežele na sončni strani Alp se je z Anžetovim pojavom na najdražjih ledenih ploskvah v ligi NHL vsekakor dvignila. Za to poleg njegovih vragolij v hokejskih ringih skrbijo tudi novinarji iz Los Angelesa, ki so po njegovih besedah nekoliko bolj profesionalni od slovenskih, a s tem ne misli nič slabega. "Niti enkrat se mi še ni zgodilo, da bi me kakšen novinar kar poklical na mobilni telefon. Vedno prej pokličejo v klub in v tiskovnem središču povprašajo, ali lahko naredijo intervju z menoj. V Sloveniji je stvar nekoliko drugačna, saj se takoj po mojem prihodu v domovino usuje plaz telefonskih klicev. Ampak, dobro, to vzamem kot nekaj normalnega, saj imajo vsi mojo mobilno številko. K sreči se predstavniki sedme sile zdaj vse bolj obračajo na mojega očeta, potem pa se že nekako dogovorimo," še pripomni trenutno najboljši slovenski hokejist, ki se bo v Kalifornijo vrnil na začetku septembra, dotlej pa bo treniral v Podmežakli na Jesenicah.

V dejstvo, da ga bo oče Matjaž dovolj uspešno usposobil za novo vrhunsko sezono, ne gre dvomiti, saj gre za preverjen in dobro utečen način dela, ki je strogo ločen od treniranja z moštvom. Znano je že, da je Matjaž Kopitar na račun treniranja svojih sinov zavrnil kar nekaj mamljivih ponudb za novo trenersko službo, vendar pravi, da mu tega ni žal: "Zadali smo si cilj, ki ga uresničujemo, še nekaj časa pa bomo na tem vztrajali. Tako Anže kot Gašper pa se zavedata, da pogrešam vsakodnevno hokejsko sceno z vsemi pozitivnimi in negativnimi stvarmi. Najbolj zadovoljen bom, če ju bom čez deset let videl v isti luči kot danes. Torej kot brata in velika prijatelja, ki si stojita ob strani in sta si v ogromno podporo. Le da bosta ostala zdrava in poštena. To mi pomeni največ."