S tem biserom se je Obama postavil ob bok Božidarju Vučureviću, ki je obljubljal zgraditev "še lepšega in še starejšega Dubrovnika", ali predsedniku slovenske vlade, ki ima namen narediti še lepšo in še bolj naravno Lipico. (Citiram Alija Žerdina.) V vseh treh primerih gre, če gledamo formalistično, za govorjenje neumnosti. Ne gre pa le za logične luknje, temveč tudi dobesedne: golfovske na Krasu, granatne v Dubrovniku in naftne na ploščadi v Mehiškem zalivu. Vse so povezane z velikimi stvarmi. Če začnemo pri koncu: z razvojem gospodarsko velepomembnega slovenskega turizma, z veliko vojno srednje velikega naroda in z velikanskimi zaslužki. Vse te velike stvari so sicer povezane z destrukcijo, ampak tovrstnemu uničevanju se v naših časih pripisuje ustvarjalnost. Ko so snovalci tako imenovanega ameriškega stoletja prešli od besed k dejanjem, so skovali pojem kreativne destrukcije, ustvarjalnega uničevanja.

V Mehiškem zalivu je bilo ustvarjalnega vidika uničevanja bolj malo, razen če verjamemo ameriškemu predsedniku, da je pri vsem skupaj šlo za čiščenje in polepšanje zaliva. Gotovo je nekaj drugega: pri tej naftni zgodbi gre za ogromne denarje. Pa da ne bi kdo mislil, da so "veliki denarji" tisti dolarji, ki jih je BP porabil za ustavitev iztekanja nafte in čiščenje onesnaženja ali jih še utegne plačati za kakšno morebitno odškodnino. To je, kot bomo videli, drobiž, ki ne bo ogrozil dobičkov ne tega naftnega velikana in ne drugih.

Naftna industrija je najbolj dobičkonosna dejavnost na svetu. Morda se na Wall Streetu pretaka več denarja, zaslužki tamkajšnjih finančnikov pa so v primerjavi z zaslužki velikih naftnih korporacij prav mali. V slabem poslovnem letu je imel, denimo, ExxonMobil samo 19 milijard dolarjev dobička. Nekaj let pred tem, ko so posli šli bolje, je pokasiral 45 milijard dolarjev čistega dobička. Pravijo, da je to največji dobiček v zgodovini in da vsota presega bruto družbeni proizvod več kot polovice držav na svetu. Royal Dutch Shell je imel tistega istega leta 2008 27,5 milijarde dolarjev profita: 75 milijonov na dan. Čisti dobički BP pred tem najboljšim letom so znašali okrog 20 milijard na leto.

Denar je moč. Nič čudnega, da so velike naftne korporacije močnejše od mnogih držav. Današnji BP na primer ima na vesti puč v Iranu leta 1953, ko so odstranili demokratično izvoljenega premierja Mohameda Mosadeka, ker je dobičke tamkajšnje naftne industrije namenil nacionalnemu razvoju in jih s tem odtujil Britancem. V močnejših državah velikim naftnim družbam ni treba prevračati vlad, ker jim demokracija omogoča besedo pri volitvah in vodenju države. V zadnjih treh letih so, denimo, vložile v domačo ameriško politiko malenkost manj kot 200 milijonov dolarjev. Temu se ne reče korupcija, temveč lobiranje. Pa ne da bi imelo to kakšno zvezo s predsednikovim propagandnim namakanjem v Mehiškem zalivu?

200 milijonov dolarjev je majhna vsota v primerjavi s 34 milijardami, ki so jih naftni velikani v zadnjih treh letih vložili v "raziskovanje", se pravi, iskanje novih naftnih ležišč, je pa veliko v primerjavi z denarjem, ki ga namenjajo za razvijanje varnejše tehnologije za ekstrakcijo nafte. ConocoPhillips je v preteklih treh letih v ta namen porabil 1,3 milijona dolarjev. BP je bil skoraj zapravljiv. Če verjamemo izjavam njihovih predstavnikov med zaslišanjem pred ameriškim kongresom, so plačali za raziskovanje varnejše tehnologije približno 9,6 milijona dolarjev vsako od preteklih treh let. Eden od rezultatov razvojnih prioritet je tako, da je tehnologija za preprečevanje, omejevanje in čiščenje izlivov nafte, ki so jo v preteklih mesecih uporabljali v Mehiškem zalivu, še vedno ista kot tista, s katero so pred dvajsetimi leti čistili Aljasko, ko jo je zasvinjal potopljeni tanker Exxon Valdez.

S tisto tehnologijo so takrat uspeli odstraniti okrog osem odstotkov izlite nafte. Preostala je izparela, se potopila ali se odložila na obali. Ocenjujejo, da je 16.000 galonov še vedno zastruplja kraje, kjer se je potopil tisti tanker. Toliko, da ne bi kdo mislil, da so v Mehiškem zalivu res počistili že tri četrtine izlite nafte. (Tokratno izlitje je bilo dvajsetkrat večje od onega Exxonovega.) In da ne bi kdo pričakoval, da bo BP finančno boleče kaznovan. Firma Exxon bi bila morala po katastrofi na Aljaski plačati okrog 10 milijard odškodnin in kazni. Po skoraj dveh desetletjih pravdanja je ameriško vrhovno sodišče leta 2008 odločilo, da ji ni treba plačati več kot 507 milijonov in pol. Vrednost delnic BP spet raste, firma pa bo spet vrtala v Mehiškem zalivu. Niti vrtini, ki je nekaj mesecev bruhala čistilno in olepševalno nafto, se niso odpovedali. So med tem, ko so se ukvarjali z izlivom, razvili novo varno tehnologijo?

Če pomislimo, da ameriška vlada namenja milijarde dolarjev za vojaško zagotavljanje nafte, da je, bolj konkretno, v letošnjem vojaškem proračunu ZDA namenjenih za zagotavljanje dotoka nafte 90 milijard, bi bilo naivno misliti, da bo ena civilna nesreča kaj spremenila. In to je le en vidik prepletenosti visoke politike in velikih naftnih korporacij. Kdo se bo ob milijardnih dobičkih oziral na reveže, ki ribarijo v Mehiškem zalivu, in druge nižje oblike življenja?