Najboljša slovenska smučarska tekačica do Lovrenških jezer in nazaj - pri čemer je to tek na najvišji stalni nadmorski višini v Sloveniji - ni tekmovala. Bolj se je posvetila pohodnikom. In si vzela še pol ure za Dnevnik.

Kaj je prineslo obdobje šestih mesecev, odkar imate doma olimpijsko kolajno, posuto z diamanti?

Predvsem notranjo pomiritev. Že po osvojitvi malega kristalnega globusa je bilo obdobje, ko sem bila nekako prepričana, da je v karieri to vrhunec in bi lahko nehala. Zdaj je bilo še eno tako obdobje, ko sem dozorela. Ni se mi treba nikomur več dokazovati in opravičevati. Če me je prej prepoznala polovica ljudi, me zdaj vsi. Življenje moram pač prilagoditi temu in se javnih krajev bolj izogibati. Seveda bi rada tudi dokazala, da padec na OI ni bila moja krivda.

Ali padec še kdo omeni?

Padca nihče ne pozabi. Sploh ni pomembno, koliko zmag je bilo lani v svetovnem pokalu, temveč le to, ali je bila kolajna. Odmevajo pa zgodbe z ozadjem. Snemajo uradni film olimpijskih iger, kjer bo v ospredju šest zgodb. Kanadčani so že prišli tudi na Roglo. Tudi Norvežani so že delali oddajo za nordijsko svetovno 2011 in izbrali mene prav zaradi tega.

Tudi tehnični delegat na olimpijskem prizorišču Uroš Ponikvar je tukaj na Rogli. Tekel je na vašem teku. Ponosen je tudi, da je polovica tekaškega biltena FIS s fotografijami s tekem svetovnega pokala na Rogli. Kakšen je odnos?

Uroš me je obiskal že v bolnišnici, ves nesrečen, da se je prav meni to zgodilo. Ni bila njegova osebna krivda, pač pa organizatorjev, ki so nevarnim predelom posvečali premalo pozornosti. Čez take stvari gredo na tehtnico tudi prijateljstva, oprostim, zamer ne gojim.

Kakšno je stanje z rebri zdaj?

V redu. Aprila so rebra še malce preskakovala. Težje je bilo za psiho, ko najprej nisem vedela, ali bi še tekmovala ali ne. Težko je bilo tudi zaradi tega, ker me je odrezalo na vrhuncu forme. Na treningih sem potem kar nekajkrat padla v jok, ker mi je bilo tako hudo. Forma je zdaj v redu, prihaja obdobje fiziokinetičnih vaj na fakulteti za šport za vadbo specialnih mišičnih skupin, potem je že sneg na Dachsteinu.

Trener Ivan Hudač je po prihodu z zadnjega vadbenega ciklusa v Dobbiaccu dejal, da načrt izpolnjujete stoodstotno. Trenirali ste na novi rolkarski progi, tukaj na Rogli je še niso do konca asfaltirali.

Bili bi na Rogli, če bi bilo zgrajeno. Zaradi podobno valovite proge smo izbrali Dobbiaco. Tudi kraj mi je ljub zaradi uspelih priprav na olimpijado. Marsikdo še rolka tam, srečala sem se z Bjoerndalnom, z njim in Natalie sem odšla na večerjo, prijetno je tam. Fizično sem tam, kjer sem bila. V letošnjo sezono smo šli načrtno z mislijo, da tekem svetovnega pokala ne bom spuščala. Količino treninga smo povečali, intenzivnost pa je bila že lani na najvišjem možnem nivoju. Obseg ur treninga se je torej povečal. Ni tako težko, kot sem mislila, da bo. Celo z lahkoto gre. Ob tem sem naredila kar velik napredek v drsalni tehniki. Trener Ivan Hudač in serviser Gianluca Marcollini nista verjela, kako pri izredno visoki intenzivnosti vzdržim boljšo tehniko teka. Morda bi bila boljša že lani ob koncu sezone, če bi po olimpijadi nadaljevala v sproščenem ritmu. Psiha je zdaj drugačna. Cilj je visok - veliki kristalni globus.

Vendar tekmice že veliko tekmujejo, predvsem na rolkah?

Spremljam. Kalla je zmagala glavno tekmo na Norveškem. Poletne tekme so znan skandinavski sistem, ko so tekme najboljša promocija. Pri nas to še ni tako razvito, sponzorke akcije so drugačne. Lahko bi tekla na Teku s Petro Majdič, a mislim, da sem naredila več, da sem šla na pohod s pohodniki, tako lahko več naredim za promocijo zdravega življenja. Pozimi ne bo nikogar zanimalo, ali sem tukaj tekla ali ne. Na druge domače rolkarske tekme tudi ne bom šla. Hitrih rolk nisem vajena. Potem ko sem maja še enkrat padla s kolesom, prav na isto poškodovano stran, tudi podzavestni strah pred novim padcem in novo bolečino še ni izginil. V Tržič bi morda lahko šla, a v spodnjem delu preveč izgubim. Razmišljam pač tako, da so moji cilji pozimi.

Ob vas bo ista strokovna ekipa. Se z reprezentančnimi kolegicami kaj srečujete?

Da bo jasno, to ni moja ekipa. Ivan Hudač bo prihodnjo sezono prevzel mlado ekipo fantov, to je že dogovorjeno. Zaradi določenih nesoglasij je bil potreben poseben dogovor s serviserjem Gianlucom Marcollinijem. Nekateri pač niso razumeli, da imam v svetovnem merilu pač drugačen status pri opremljevalcih in to ni povezano z delom Gianluca, češ da ni želel delati enako tudi za ostale. Zdaj za finalni del priprave smuči zares skrbi le zame.

Z vodilno garnituro SZS ste se hitro dogovorili, a vidni so sami stari sponzorji?

Moj osebni sponzor je le eden. Za dodatne ni možnosti, ker ni prostora. V primerjavi z alpskimi smučarji nordijci nismo v enakovrednem položaju, denimo s Tino, ki ima možnost tudi na pokrivalih. Mislim, da imajo na SZS kar velike težave kdo, kaj, kako. Predvsem s prioritetami. A dobro je, da si sama s tem ne belim glave, na svoj nivo sem se pogodila in se že junija, ko je zadnji čas za to, vse dogovorila. S tem sem rešila negotovost, tudi Ivanovo in Gianlucovo, ki sta imela tudi druge ponudbe. Sama ne bi veliko dosegla, še zdaj so nekateri brez pogodb. "Lauf" je tudi tak šport, da je treba trenirati na polno od maja, drugi se očitno lahko nekaj mesecev rekreirajo in potem presenetijo.