Glavni atributi socialnega podjetništva so namreč dodatna ponudba proizvodov, družbeno koristne storitve, nova delovna mesta ter socialna in poklicna integracija oziroma reintegracija ranljivejših družbenih skupin.

Za izboljšanje blagostanja
O tem, da imajo tudi socialna podjetja družbeni blaginji mnogo ponuditi, ni dvoma. Ta se poraja le glede dela osnutka, ki predvideva uvedbo fleksibilnih oblik dela. »To je v protislovju s ciljem izboljšanja položaja ranljivih skupin,« opozarja Romana Zidar, asistentka in raziskovalka z ljubljanske fakultete za socialno delo, in posebej poudarja, da socialno podjetništvo ne sme postati zgolj socialni korektiv. »Socialno podjetništvo bi moralo temeljiti na ustvarjanju podjetij s cilji, usmerjenimi v zadovoljevanje potreb članov skupnosti ter demokratične delitve dobička, in z vrednotami, kot so avtonomija delovanja, demokratičnost odločanja, egalitarnost, sodelovanje in prioriteta doseganja družbenih ciljev nad ustvarjanjem dobička.«

Socialno podjetništvo za izhod iz krize
V nasprotju s klasičnim podjetništvom socialna oziroma družbena podjetja – kot predlaga boljše poimenovanje sogovornik – seveda težko preslikamo v model »klasičnih« gazel. »Družbenih podjetij ne merimo z enakimi kriteriji, saj so ti pri njih predvsem število vključenih ljudi, obseg relativirane socialne stiske, stopnja ohranjanja ekonomske substance podjetja, stopnja zadovoljstva sodelujočih in njihovih strank ipd. Načeloma bi lahko tudi med družbenimi podjetji poiskali gazele, toda za to bi morali oblikovati posebne vatle za njihovo spremljanje, primerjanje in rangiranje. Pri njih gre namreč za druge cilje, ki so po svoji naravi zelo mehki, zelo težko merljivi, kaj šele primerljivi,« je prepričan Andrej Baričič, direktor Visoke poslovne šole Gea College, »prave« gazele, ki ima med študijskimi smermi tudi socialno podjetništvo.
Morda pa je nastopil čas, da se skupaj z zakonom začnejo oblikovati tudi omenjeni vatli, saj utegne ravno prispevek socialnih podjetij ključno vplivati na blažitev neugodnih posledic globalne ekonomske krize. »Zagotovo se lahko strinjamo z Muhammadom Yunusom, slavnim bangladeškim utemeljiteljem mikrokreditov ter dobitnikom Nobelove nagrade za mir, ki pravi, da prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov,« spomni Zidarjeva na uspešne inovativne ekonomske pristope slavnega bangladeškega ekonomista, »menim celo, da jih prav ti ustvarjajo.«
Yunus v svoji knjigi Ustvarjanje sveta brez revščine (Creating a World Without Poverty, 2007) denimo izrazi prepričanje, da vlade, nevladne in multilateralne organizacije ne morejo doseči napredka, saj so bodisi preveč birokratske bodisi nezmožne trajnostnih rešitev zaradi nestabilnih virov financiranja. Tega naj ne bi zmogla niti družbeno odgovorna podjetja, saj je njihov osnovni cilj še vedno višanje vrednosti investicij. Edino rešitev zato vidi v socialnem podjetništvu, ki zaposluje in (po primerni ceni) ponuja proizvode in storitve ter hkrati ustvarja tudi dobiček – tako kot »klasično« podjetništvo.

Dobiček gre v razvoj
Edina razlika med njima je torej ta, da dobiček ne gre v roke investitorjev, temveč je usmerjen v nadaljnji razvoj podjetja ter družbeno koristnih izdelkov in storitev. Brez investitorjev, ki ne pričakujejo dobička, brez dobrih, zavzetih menedžerjev in izrazito inovativnih rešitev pa torej kaj dosti drugega kot zgolj socialni korektiv res ne more biti.
»Domačini z območja Manaus v Amazoniji  so se organizirali v zadruge, ki proizvajajo inovativne proizvode s področja energetike. Izdelujejo tudi farmacevtske izdelke na podlagi tradicionalnih znanj, njihovi proizvodi pa so izdelani iz ekoloških materialov. Odlikujeta jih skrb za okolje in trajnostni razvoj Amazonke, ki jo želijo ohraniti za prihodnje rodove,« navede primer dobre prakse iz tujine Zidarjeva.
»A te zadruge se nenehno srečujejo z ovirami zaradi pretirane regulacije, ki jo določa država pod pritiski mednarodnih farmacevtskih lobijev.«

Lovke lobijev
A lovke korporativnih lobijev, ene glavnih ovir globalnega razvoja družbenega podjetništva, vendar ne sežejo povsod. »Nasproten primer, ravno tako iz Brazilije, se nanaša na socialno-podjetniška univerzitetna inkubatorja Rede de Incubadoras Tecnológicas de Cooperativas Populares (ITCPs) in Incubadora Regional de Cooperativas Populares of the Universidade Federal de Sao Carslos (INCOOP), ki od leta 1998 podpirata ustanavljanje solidarnostnih zadrug in podjetij na ruralnih in urbanih območjih države Sao Paulo na jugovzhodu Brazilije.
Med drugim inkubator podpira delovanje čistilnega servisa, ki deluje v obliki zadrug v mestu Sao Carlos, ter mizarske delavnice na ruralnih območjih Sao Paula. V prvem primeru kooperativa šteje 250 članov, od tega je 70 odstotkov žensk, ter ustvarja dobiček, ki zadostuje za preživetje družinskih članov. Mizarska delavnica pa zaposluje večinoma ženske, ki so začele razvijati dodatne dejavnosti  in nove produkte ter vključevanje mladih v svoje dejavnosti,« opisuje še bolj spodbuden primer Zidarjeva. Razlog, zakaj se tu ne srečujejo s podobnimi ovirami, vidi v dejstvu, da v mizarstvu enostavno ni takšnih lobijev kot v farmaciji.