Obstaja nekaj temeljnih razlik med politikami evropskih držav, zaradi katerih bi veljalo to puhlico vsaj malo premisliti, preden bi jo tako ali drugače brez dialoga vsilili v zakonodajo, kajti "varna prožnost" pomeni poskus legalizacije mobinga - trpinčenja na delovnem mestu in odvzemanja dostojanstva delavnemu ljudstvu, spodbujanje šikaniranja, diskriminacije in viktimizacije znotraj delovnega procesa ter v širši družbi.

Za države, ki zakonsko preprečujejo mobing, bodo posledice spreminjanja zakonov po modelu puhlice "varna prožnost" bistveno milejše kot za tiste, kjer obstoječa zakonodaja ne preprečuje ali sankcionira šikaniranj, diskriminacij in viktimizacij delavcev, ali tam - sem sodi Slovenija - kjer se kljub prepovedi zlorabljanja, trpinčenja in mučenja delavca vse bolj uveljavlja nenapisano pravilo oziroma norma: da delavke in delavci o svoji problematiki ne smejo javno spregovoriti, da se okrog skupnih problemov ne smejo organizirati, da se nad njimi ob poskusu samoorganiziranja zaradi kršitev delavskih pravic vrši psihično nasilje (zadnji primer okrog fizičnega in psihičnega nasilja v podjetju Rem iz Trebnjega), da se kljub enotni delovni zakonodaji že sedaj segregira delavce (migrante), da inšpekcijske službe pri nadzoru delovnih razmerij niso sposobne detektirati strukturnih kršitev itn.

Na pojav mobinga je prva opozorila Švedska, in sicer pred tridesetimi leti, ko je psiholog Heinz Leymann identificiral 45 različnih tipov izživljanja nadrejenih nad delavci v delovnem procesu ter ocenil, da se je vsak četrti Šved v svojem življenju vsaj pol leta v svoji karieri soočal z mobingom. Švedski politiki strokovnih opozoril nimajo za klevetanja (tak je odnos slovenske politike do strokovne javnosti), zato je njihova vlada že leta 1993 pripravila poseben zakon, ki je mobing prepovedal. Leymann je trpinčenje že v začetku sedemdesetih let odkrival med osnovnošolci, ko je preučeval sovražno in neetično komunikacijo, s katero je skupina otrok vršila neprekinjen psihični pritisk nad sovrstnikom, navadno posameznikom, ga viktimizirala ter potiskala v pozicijo nemoči ali žrtve. Šele kasneje je Leymann svojo teorijo prenesel v analiziranje delovnih okolij ter s tem pomembno prispeval h krepitvi delovnega prava.

Obstaja pa vsaj še ena zelo temeljna razlika, ki jo lahko poleg zakonodajnih in političnih heterogenosti v EU identificiramo s stališč in dojemanj dela in delovnega procesa. Pri analizi 53 držav sveta, za katere obstajajo podatki Svetovne raziskave vrednot (WVS), Mednarodnega programa družboslovnih raziskav (ISSP) in podobnih podatkovnih baz, izstopa pet evropskih držav, ki imajo atipičen vzorec obnašanja. To so Švedska, Švica, Norveška, Finska in Nizozemska, katerih prebivalci na prvo mesto pri svoji zaposlitvi postavljajo sodelovanje z ljudmi (delovno okolje) in/ali relevantnost svojega dela (prestiž in poslanstvo določenega poklica oziroma dela), ne pa varno zaposlitev in/ali visoko plačo. Delo doživljajo stresno, vendar domov ne hodijo izčrpani. Svoje odnose s kolegi v delovnem procesu ocenjujejo kot nadpovprečne, visoko vrednotijo zanimivo delo, ki si ga lahko sami razporejajo, ne pa tudi možnosti za napredovanje.

V Sloveniji je slika skoraj diametralno nasprotna: nadpovprečno poudarjamo varnost zaposlitve, močno pa tudi željo po dobrem zaslužku in možnosti napredovanja; svoje odnose v delovnem okolju ocenjujemo za izjemno slabe - tako med vodstvom in zaposlenimi kot med sodelavci - svoje delo ocenjujemo nadpovprečno stresno in domov prihajamo izčrpani; podpovprečno poudarjamo željo po zanimivem delu, nadpovprečno pa humanitarnost - da pri delu "pomagamo" drugim in da je naše delo družbeno koristno. Bistveno manj kot v drugih evropskih državah poudarjamo relevantnost našega dela (in poklica) ter pomen delovnega okolja.

Zato so naše dispozicije pri samem dojemanju dela in odnosov v času, ko vlada vsiljuje radikalne spremembe delovne zakonodaje, bistveno slabše kot v številnih drugih državah, ki jih jemljemo za zgled. Imamo se za individualne žrtve namesto kolektivne protagoniste, ki terjajo dostojno in ustvarjalno delo in življenje. Če bi pogledali še ostale dispozicije, ki jih je mogoče prepoznati v koherentnih kulturnih vzorcih, zlasti ko gre za medosebno zaupanje, strpnost, ustvarjalnost, domišljijo, solidarnost, avtonomnost in odgovornost, bi ugotovili, da bi se ob emancipatornih politikah in velikem družbenim angažmaju morda v nekaj desetletjih lahko usmerili k švedskemu razumevanju družbene vloge. Da bi jih dohiteli, potrebujemo stoletja.

Kajti obnašamo se kot "surovine" - neobdelana, neočiščena snov v naravnem stanju, namenjena za proizvodnjo, predelavo in izkoriščanje. S tem pojmom je predsednik vlade pred tednom dni poimenoval študente, ki naj bi bili hkrati še "gonilna sila" za prihodnost Slovenije. Na konferenci je sedel tudi minister, ki se mu je zdela taka definicija vsaj simpatična, če ne hudomušna, pa čeprav je sociolog.

Samo strokovno nesposoben in licemeren politik bi med tisoč in eno možnostjo sprememb za Slovenijo v turbulentnem obdobju globalnega gospodarstva, pregretih družbenih razmerij in socialne šibkosti izbral tisto, ki napoveduje vojno s sredstvi za trpinčenje in smrt dostojanstva. Najdemo jih v Pahorjevi vladi. V sredo so v parlament poslali revolucionarne spremembe (zakon o delovnih razmerjih, zakon o urejanju trga dela in zakon o malem delu). Če bodo spremembe potrjene, bodo veliko bolj zarezale v družbo in družbena razmerja kot vse pretekle spremembe zakonodaje v samostojni Sloveniji.

Obseg možnosti za konflikt ali dostojanstvene upore se zapira. Hočejo, da postanemo zveri.