Ko sem svojo amatersko psihologizacijo preverila pri sogovornici, sestri Metki Vrabič, se je le nasmejala. "Hm, sama poznam tudi take redovnice, ki se na cesti ne smehljajo, in take, ki se hitro razjezijo. Sama sem na primer takšna." Potem je bila spet resna in pozorna, meja med spontanostjo in obvladanostjo pa je ostajala ves čas najinega pogovora mehko zabrisana.

Štiriintridesetletna Metka Vrabič je ena od sto deset šolskih sester, kolikor jih živi v Sloveniji oziroma v mariborski provinci Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega Kristusa Kralja, ki je nastala pred 141 leti. Škof Slomšek je začel o zavodih za vzgojo (zanemarjene) mladine razmišljati po srečanju s papežem Pijem IX. leta 1862. Ta naj bi ga vprašal, ali ima takšne zavode v škofiji. Zaradi preselitve škofijskega sedeža jih še ni imel. Po vrnitvi iz Rima je papeževo željo sporočil članicam Katoliškega društva gospá, ki so 11. maja 1863 sklenile poklicati šolske sestre iz Algersdorfa pri Gradcu, da bi prevzele vodstvo sirotišnice ter pouk pletenja in šivanja za revne mariborske deklice (uradno jih je za pomoč zaprosil škof Jakob Maksimilijan Stepišnik). To se je tudi zgodilo. V šolskem letu 1868/69 je že delovala štirirazredna šola s tristo učenkami. Ker je bilo dela iz leta v leto več, so sestre s privolitvijo Gradca leta 1869 postale samostojna skupnost.

Odločitev za samostan

Sestra Metka o začetkih kongregacije govori s ponosom, o preganjanju in šikaniranju sester med drugo vojno in po njej pa ne reče nič. "Materni dom, našo ustanovno hišo, smo konec devetdesetih let dobili nazaj in to je dobro." Od leta 2008 je njena predstojnica, obenem je tudi ravnateljica Študentskih domov A. M. Slomška. Rdeča nit najinega pogovora je vprašanje, zakaj in čemu se mlado dekle v času hedonizma, individualizma, mobitela in interneta odloči za življenje v samostanu. "Odločila sem se hitro in nikoli, nikoli mi ni bilo žal za to," pove odločno in prepričljivo.

Leta 1994 je Metka, dekle iz verne kmečke družine, doma iz Stoperic v Halozah, zaključevala srednjo steklarsko šolo v Rogaški Slatini. Nihala je med študijem na visoki zdravstveni šoli in pedagoški fakulteti. Dneva, ko jo je obšlo, da je morda redovništvo pravšnja izbira zanjo, se živo spomni. "Bila sem na duhovnih vajah v Stični. Nekemu redovniku sem pravila, kako sem že kot otrok pomislila na to, da bi bila redovnica, in kako sem si tedaj rekla: Dragi Bog, če boš vzel za redovnice take, kot sem jaz, boš kmalu moral zapreti vse kloštre. Redovnik me je poslušal in mi za pot domov dal majhen zavojček. Odprla naj bi ga šele doma. Seveda nisem zdržala in sem ga odprla že na avtobusu. V njem so bili rožni venec - prav sram me je bilo, ko se mi usul na tla - pesmarica in pismo. V njem pa je pisalo nekako takole: 'Morala bi potipati moj srčni utrip, ko si govorila o tem, da si kot otrok želela postati redovnica. Morda pa nekoč…' In to je bilo to."

V tistem trenutku jo je nekaj preblisnilo, "kot nekakšno razodetje, čeprav zelo nerada uporabljam takšne besede", in velika življenjska odločitev je bila sprejeta. Kot pravi, je v prihodnjih mesecih skrbno pretehtala vse argumente za in proti. "Počutila sem se, kot da imam v roki velike škarje in režem protiargument za protiargumentom. Dokler mi niso v rokah ostale le še škarje…" Da se bo morala odpovedati družini, je ni ne vem kako prizadelo. Svoj neomajni sklep je kmalu sporočila redovniku v Stično, ki ga je skoraj kap od presenečenja in občutka odgovornosti, nato še staršem. Mami je povedala med obračanjem sena. "Ni zelo nasprotovala." Sestri Metki se zdi, da predvsem zato, ker je razumela, da je ni sile, ki bi jo odvrnila od sklepa.

"Iz pripovedovanja vem, da so mnoge redovnice odločitev, da gredo v klošter, sprejele z mnogimi samospraševanji, pomisleki in molitvami. Bog je zame očitno vedel, da sem mečkač, zato mi je naklonil jasno, konkretno spoznanje, kaj hočem v življenju." (smeh) Vprašam jo, kaj je navdušilo še ne osemnajstletno dekle, da je sprejelo odločitev, ki prinaša takšne odpovedi. "Predvsem želja pripadati Bogu. Z dušo in telesom. V kateri samostan bom šla in kaj natanko bom tam počela, me sploh ni zanimalo. Se bo že uredilo, sem si mislila." Omenjeni stiški redovnik ji je poslal knjigo o ženskih redovih na Slovenskem in iz te knjige je počasi ugotovila, da ji je Frančiškova duhovnost - njegov preprosti in zaupni odnos do Boga in do bližnjega - še najbližja.

Ubogljivost kot krepost

Avgusta 1994 so na sedežu kongregacije v Ljubljani dobili novo redovniško kandidatko. Predstojnica ji je nemudoma izpolnila željo, ki jo je vase dvomeča kandidatka bolj navrgla, kot povsem resno mislila, in jo vpisala na Teološko fakulteto. Po končanih dveh letnikih je študij začasno prekinila in odšla v Maribor, v t.i. noviciat, ki traja dve leti. V noviciatu veljajo namreč strožja merila - med pripravami na zaobljube se je treba umakniti iz vsakdanjega življenja, obiski domačih so omejeni. V tem času mora novinka razčistiti z vsemi dilemami. Tudi sestra Metka jih je imela. Nenavadne za današnji čas. Želela si je bolj radikalnih samostanskih pravil, na primer takšnih, ki jih poznajo klarise ali karmeličanke. Po premisleku je ostala pri šolskih sestrah. Po opravljenem noviciatu se je vrnila v Ljubljano in dokončala študij. Zaobljube je dala oktobra 1998, stara 23 let.

Je bilo težko ubogati, jo sprašujem, se podrejati, biti na voljo, vse to, kar zahteva zaobljuba pokornosti. Sestra Metka odgovori po premisleku. "Seveda je bilo kdaj težko. Spomnim se, ko so me nekoč vzgojiteljice poslale v trgovino. Imela sem svojo predstavo, kako bi veljalo rešiti zadevo. Po kruh bi, na primer, lahko odšla kasneje. Odgovor nadrejene sestre je bil pričakovan: 'Prav, če ne boš ti, bom pa jaz.' Takoj sem ugotovila, da sem ravnala narobe. V zemljo bi se vdrla." Pravilo, ki ga je razbrala in sprejela, pa se je glasilo: lahko imaš svoje mnenje, lahko ga poveš, toda naročilo je treba izpolniti.

"To je ta naša obljuba pokorščine, ki velja tudi v majhnih zadevah. Ubogljivost je za nas krepost, ne breme. Navsezadnje smo se svobodno odločile, da bomo ubogljive." Ampak včasih ne gre za malenkosti, vztrajam. Gre za resna razhajanja, za diametralno različna mnenja, ko razlik ni mogoče tako mirno pogoltniti. Ali tudi tedaj pokorno skloni glavo?

"Imate prav, ljudje različno razmišljamo pa tudi po značaju se razlikujemo. Seveda sem že kdaj protestirala, tudi skregali smo se, ampak naučili so nas, kako se spravimo in gremo naprej. Vem, da imajo moje predstojnice širši pogled od mene in svoje posebne pristojnosti. Na svoji koži sem skusila, da se tisto, kar se v začetku zdi neumnost, kasneje lahko izkaže za modro ravnanje. Nenazadnje, predstojniki so nam dani od Boga. In prav po pokorščini nam Bog daje milost." Pravila samostanskega življenja z vsakodnevno mašo ob pol sedmih in natančnim dnevnim redom pa Metke Vrabič niso nikoli motila.

"Struktura je nujna, dogovarjanje o vsaki najmanjši stvari, na primer o tem, kako bomo popestrile molitev pred obedom, zna biti utrudljivo, energijo jemlje, namesto da bi jo dajalo." Večji problem pa znajo biti medsebojni odnosi. "O ja, me je že prijelo, da bi rekla: 'Idite se solit, bom spokala kufre in šla.' Ampak potem sem si rekla, da se zaradi neke 'čudne' sestre pač ne splača preveč jeziti." Ob tem poudari, da so mnoge razlike zaradi različne vzgoje tudi razumljive. Nekatere starejše sestre se na primer težko sprijaznijo s tem, da imajo mlajše kar naprej ob sebi telefon in prost dostop do interneta…

Sestra Metka je prvi resni dekret dobila po petem letniku študija. Za krajši čas je odšla v Repnje, kjer je napisala diplomsko delo in poučevala verouk. Nato so jo poslali v Maribor, da ustanovi (dekliški) študentski dom sv. Elizabete. Uredili so ga v drugem nadstropju Materne hiše, v prvem živi skupaj z 12 sestrami, ki jim je slabi dve leti tudi predstojnica. V skladu s tradicijo šolskih sester ena od sester uči v škofijski gimnaziji, druga je vzgojiteljica v vrtcu, tretja je družinska terapevtka v družinskem centru Mir v pritličju. Tri so vezilje. Mašni plašči so pogosto umetniška dela prav po njihovi zaslugi.

In kako živijo šolske sestre? Skromno, a lepo, pravi naša sogovornica. Več delajo, kot molijo. Vrta nimajo. Hrana je zato poleg obratovalnih stroškov glavni strošek. Prihodek so plače in pokojnine sester, pa tudi stanarine študentov in drugih najemnikov prostorov. Sestra Metka kot predstojnica odloča o vsaki finančni potrebi sester. Žepninam se namreč izogibajo. "Kot ljudje smo si različni, različne so tudi naše potrebe. Prava umetnost je razbrati, kdaj kakšna sestra zares kaj potrebuje, nove čevlje na primer, kdaj pa je morda le malo nečimrna," svoj finančni modus vivendi razloži sestra Metka.

"Metka, kaj je pa zdaj to?!"

Je naličena redovnica zgolj filmski lik v filmu Nune plešejo? Ali pa se je tudi odnos do ličenja liberaliziral? Bi podrejeni sestri prepovedala ličenje, me zanima. Sestra Metka pravi, da ne, a dala bi ji vedeti, da jo daje nečimrnost. "Z lepoto ni nič narobe, a zaželena je lepota, ki nagovarja, ki je čista in prihaja od znotraj, ne pa šminkiranje. To je lepota, ki izziva." Z odgovorom na vprašanje, ali je kdaj pri sebi zaznala nečimrnost, pa ne okleva niti trenutka. "Seveda. Ko na primer predolgo izbiram krilo v trgovini in se od nekod prikrade samovšečnost. A jo hitro začutim in si rečem: 'Metka, kaj je pa zdaj to?!'"

Zaobljuba čistosti je ena od treh temeljnih zaobljub, poleg zaobljube uboštva in pokorščine. Sestra Metka odkrito priznava, da je bilo, kar zadeva prvo zaobljubo, kdaj tudi težko. "Ker smo ljudje, je normalno, da se v nas prebujajo čustva. A tako kot pri vsaki stvari v življenju, je pomembno, kaj z njimi naredimo. Že kot dekle sem vedno pozorno opazovala, kaj se v meni dogaja, in se nato vprašala, kam me bo to pripeljalo. Vedno se je treba zavedati posledic svojih odločitev. Zaobljube nam omogočajo, da posnemamo Kristusa. To hočemo početi, za to smo se odločile."

Duhovnica pa naša sogovornica ne bi bila in prav nič je ne moti, da to ne more postati. "Če bi Jezus hotel, da so ženske duhovnice, potem bi že Marijo naredil za duhovnico." Pravi, da ji je za sošolko, ki se je med študijem zelo veliko posvečala tej "krivici", še zdaj žal, da se ni mogla s tem sprijazniti, "ko pa je vendar tako lepo sedeti pri maši in poslušati pridigo".

Naša sogovornica se jutrišnjega evharističnega kongresa v Celju zelo veseli, čeprav velikih preobratov po njem ne pričakuje. "Pomembno je vsako osebno spreobrnjenje, dragocena je vsaka poglobitev odnosa z Bogom. In s tem moramo biti zadovoljni," je tudi pri tem vprašanju skromna sestra Metka Vrabič.