***

V jutranjih urah zadnje majske sobote je sonce na travniku ob robu Sostrega pri Ljubljani našlo dolg pravokotnik fantov in deklet. Oranžne srajce so si stale nasproti v štirih stranicah, petdeset krat trideset metrov, okrog vratov rutice in rožni venci, za njihovimi hrbti "jambor" - deblo navpik, deblo povprek, kot nekakšen križ -, ovešen z zastavo združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Med drevesa so odmevali vzkliki, skavtska gesla iz tristoterih mladih grl, nato sta šli v nebo skavtska himna in molitev: "Gospod Jezus, daj, da bo moja vest prema kot visoka smreka, ki se dviga proti nebu..." Dobre pol ure kasneje so se skavti in skavtinje, od otrok pri enajstih do mladincev pri šestnajstih, v majhnih skupinah podali v gozd. Čakala jih je celodnevna preizkušnja sposobnosti preživetja v naravi.

Skavtsko gibanje po svetu ni nujno povezano z vero, bistvena je duhovna komponenta, občutenje povezanosti z naravo. Skavte v Sloveniji so do tesnejše povezave s Cerkvijo, kot to velja za vrsto drugih družbenih področij, privedle zgodovinske okoliščine. "Po drugi svetovni vojni so bili skavti prepovedani," je pred startom v sostrsko divjino rekel štirinajstletni fant, ki se je predstavil s skavtskim imenom Iznajdljivi sokol. Namesto skavtske zveze so pred letom 1990 v Sloveniji delovali taborniki, skavti pa so, kot pravijo danes, nekaj let delovali ilegalno. "Danes imamo oboje, tabornike in skavte. Samo v Sloveniji je tako, da smo ločeni," je rekel Iznajdljivi. "Mislim pa, da nas taborniki ne marajo. Ker smo verni." Njegov drobnejši prijatelj, prav tako iz skupine sokolov, je mimogrede pripomnil, da vera za skavte ni kar tako. Njegov starejši brat je tabornik in ne hodi v cerkev. Sam gre k maši vsako nedeljo. Da bi bili skavti in taborniki sprti, sicer ni mogoče reči. Konkurenca je zdrava in je vir zabave. "Enkrat smo z njimi igrali odbojko," je rekla Urša, puma iz Dravelj. "Zmagali so oni. Ampak mi smo boljši."

Slovenski skavti - mednje se uvrščajo mladi od desetega do petindvajsetega leta starosti se bodo ta konec tedna zbrali na stadionu Arena Petrol v Celju, kjer bo slovenska katoliška cerkev po petinsedemdesetih letih znova organizirala slovenski evharistični kongres, eno najpomembnejših zborovanj katoličanov v zgodovini slovenskega naroda. Skavte je RKC v Celje povabila, da bi pomagali pri organizaciji dogodka, ki se po obsežnosti lahko primerja z obiskom papeža. "Cerkev ve, da nam lahko zaupa. Lahko pomagamo njej in družbi, ljudem," je rekla skavtinja Ana Grahor, študentka medicine, ki skrbi za organizacijo skavtske asistence v Celju. "Naše geslo je, da smo vedno pripravljeni služiti, imamo tudi poslanstvo pomagati oznanjevati našo vero. Sodelovali smo tudi že pri papeževem obisku." Skavti bodo organizatorjem pomagali pri deljenju plastenk z vodo, usmerjali bodo petindvajset tisoč obiskovalcev in pomagali ostarelim. Vključili se bodo tudi v duhovno dogajanje - že dan pred kongresom se bodo denimo v Celju z mladimi iz vse Slovenije združili v duhovno pripravo, nočno bedenje pred veliko nedeljsko mašo. "Kongres nam bo dal občutek, da nismo sami," je rekla Ana. "Videli bomo, da tudi drugi mladi mislijo enako kot mi. Vendar ne gre za množico. Bistvena je kvaliteta, ne kvantiteta." V skavtsko oranžno srajco oblečeni duhovni asistent, župnik Simon Potnik je po molitvi v Sostrem - ki je ni vodil sam, temveč je to nalogo prepustil enemu od skavtskih kolegov - dejal, da je duhovnost treba živeti izkustveno. "Najprej se je treba naučiti deliti žlico," je opisal osnovno skavtsko vrednoto. "In s tem se pri mladih začne duhovnost." Potnik pravi, da je na Cerkev kot institucijo mogoče gledati z dveh povsem nasprotnih gledišč: "Lahko rečemo, da mlade zanemarja. Lahko pa opazimo, da jim nudi neverjetno podporo." Nekateri starejši duhovniki se morda res ne znajo približati mladim, med mlajšimi duhovniki oziroma duhovnimi asistenti pa je veliko entuziazma, je opozoril.

Anina kolegica Maja Bertoncelj pravi, da je skavtski odnos do vere bolj sproščen od "uradnih" postopkov, ki jih predvideva Cerkev kot institucija. In ravno to je za mlade ljudi privlačno. "Morda se bo kdo čudil, ker priredimo mašo sredi travnika in zraven skačemo in pojemo," se je nasmejala. "Ampak po župnijah lahko opazite, da mladinske skupine ne delujejo več, ker so preveč zaprte, preveč podobne verouku. Mi pa privlečemo bobne v cerkev. In naše članstvo se širi."

Cerkev mora slediti času

Devetega maja, na dan zmage, je mladi Jurij sedel v kotu Opatove kapele v prvem nadstropju najstarejšega slovenskega samostana v Stični, kodrasti lasje so vihrali okrog njegovega obraza in čez obraz mu je šel zadovoljen nasmeh, ko je s paličicami neusmiljeno pretepal bobne in činele pred seboj. Podoba Jezusa Kristusa na njegovi desni je utripala v ritmu ene od uspešnic novomeškega benda Dan D. S prijatelji Andrejem, Nejcem in Žigo je vadil za septembrski nastop na festivalu Stična mladih - osrednjem vsakoletnem zborovanju mladih slovenskih katoličanov. Obširni samostan, v katerem sicer prebiva komaj štirinajst cistercijanskih menihov, med svoje zidove vsako tretjo soboto v septembru sprejme tisoče mladih iz vse Slovenije, ki se želijo srečevati in zabavati - s poudarkom - brez drog in alkohola, v veri, da je krščanska vera aktualna. Festival v Stični vedno šteje tudi kot priprava na udeležbo slovenske katoliške mladine na Svetovnem dnevu mladih. Ta bo prihodnje leto v Madridu.

Glasba, so rekli Jurij in prijatelji, je vedno pomemben element teh srečanj. "Poleg prave duhovne ritmične glasbe, ki ji v svetu pravijo 'christian rock', igramo tudi običajne komade, ki imajo dobra besedila," je povedal Nejc. "Žura se na vse, tudi med novejšimi krščanskimi pesmimi jih je veliko napisanih tako, da so dovolj kakovostne in energične." Jurij je spomnil, da v Ameriki krščanski bendi organizirajo koncerte v velikih dvoranah za nekaj tisoč ljudi, na katerih igrajo ves večer zgolj krščanski rock. "Takšen koncert je hkrati tudi molitev. Vmes priredijo slavljenje Boga." Slovenija se v tem smislu prebuja, so zatrdili fantje. "Cerkev mora slediti času. Mladih ne boš privabil v cerkev drugače kot s sodobnim pristopom. Zdi se mi, da ljudsko petje za večino mladih ni privlačno, veliko bolj jih pritegne kitara," je rekel Andrej. Mladi glasbeniki, ki so se v "Stična bendu" zbrali zgolj za septembrski nastop, ko bodo v gibanje po samostanski trati pognali hvaležno plešočo množico, s svojimi matičnimi bendi občasno nastopajo tudi na mašah v svojih župnijah. "V Cerkvi gre razvoj sicer počasi, kakor je tudi prav," je rekel Jurij. Večina župnikov pa novi pristop že kar dobro sprejema, je dodal Nejc.

Med slovenskimi duhovno-ritmičnimi glasbeniki se je v zadnjih letih uveljavila štiriindvajsetletna pevka Tina Gačnik, ki, kot pravijo poznavalci "scene", dobro kombinira nastopanje za katoliško publiko z nastopanjem na večjih glasbenih festivalih. Dvakrat je bila denimo izbrana za nastop na izboru za Evrovizijo, nagrado je nedavno pobrala tudi na mladinskem krščanskem glasbenem festivalu Ritem duha. Bistvenih razlik med skladbami - nekatere med njimi so za sredinsko pop produkcijo relativno kakovostne -, namenjenimi prvi in drugi sferi, ni, prepoznavna so zgolj tista besedila, ki neposredno nagovarjajo Boga. "Če hočem razglašati krščanski glas in pozitivne vrednote, kot so ljubezen, poštenje, zaupanje, družina, se moram uvrstiti na nacionalne medije. Čutim se poklicana za to. Versko pripadnost je veliko lažje izraziti z glasbo kot na kak drug način," je z rahlo pojočo dolenjsko melodijo Tina povedala ob limonadi v središču Ljubljane. Študentka iz Zdenske vasi pri Dobrepolju je rekla, da je prejela glasbeni talent in da je podarjeno treba sprejeti, negovati in deliti. "Talent sem prejela od Njega," je bila nedvoumna. "Mladi ljudje se velikokrat sprašujemo, kaj je res in kaj ne. Sama sem našla dovolj dokazov, da verjamem v obstoj Boga, v zgodovino Kristusa in v Sveto pismo. Prebrala sem veliko literature o pričevanjih in prikazovanjih. Verjamem tudi, da sta moj glas in posluh božji dar." Tina vsak nastop, projekt, življenjsko odločitev posveti Bogu. "Nanj pomislim vsak dan in vedno me vodi po poti, ki je zame najboljša," je rekla. "Ko sem bila mlajša, sem bila kot vsi mladi upornica. Hodila sem na katoliško gimnazijo v Želimljah, vendar sem si želela na umetniško gimnazijo. K sreči imam dobro družino, z mamo in očetom, kot to mora biti, ki je takrat mislila namesto mene. Imela sem tudi super staro mamo s starimi zgledi, za katere opažam, da jih čedalje bolj prevzemam tudi sama. Nekoč sem jim nasprotovala, zdaj pa so mi čedalje bližji." Tina pravi, da na podeželju, od koder prihaja, s kulturo odmira tudi versko prepričanje, odločitev o tem, ali bo vero sprejel, pa je prepuščena posamezniku. V času, ko je Cerkev kot institucija tudi zaradi poročil o spolnih zlorabah zašla v verjetno največjo krizo v svoji zgodovini - papež Benedikt XVI. je letos priznal, da Cerkve ne ogrožajo zgolj napadi od zunaj, temveč tudi grehi znotraj nje -, takšna odločitev tudi za mlade ni enostavna. "Velikokrat slišim ljudi govoriti, da jih ne zanima, kaj dela Cerkev, saj verujejo sami, imajo svoje molitve in to jim zadošča. Tudi sama sem bila še pred kratkim nekako jezna na Cerkev kot institucijo, ker sem brala in poslušala samo slovenske medije, ki neutemeljeno poročajo o cerkvenih zadevah. Poslušala sem samo stvari z leve strani, ničesar pa nisem slišala z desne. Ker Cerkev nima zadostne podpore vernikov, se v njenih krogih vse pogosteje rojeva greh, o katerem veliko beremo in slišimo v slovenskih medijih. Vsi grešimo. Greha bo vse več, če ne bomo znali moliti in odpuščati. In greh se prenaša iz roda v rod, za nas bodo plačevali naši otroci.

Poglobila sem se v cerkveno literaturo in pričevanja. Cerkev je v veliki krizi, duhovniki so na preizkušnji. Zanje moramo moliti. Cerkev in vera spadata skupaj, ne smemo ju ločevati. Vsa načela, o katerih Cerkev že stoletja pričuje, bi morala ostati enaka." Tina je med govorjenjem pogled na poseben, redko viden način vpela v mizo. Zdelo se je, da vidi skoznjo.

Učimo se sprejemati

Petindvajsetega maja, na dan mladosti, se je dvaindvajsetletna študentka socialne pedagogike Tina Drobnič na klopci pred vhodom v svojo nekdanjo gimnazijo Želimlje vprašala, zakaj mladi ne hodijo v cerkev. "Cerkev ima tudi slabosti, kajti dejansko smo Cerkev ljudje. Vendar mora ostati vir krščanske vere. Krščanska načela sama po sebi niso slaba, to ve vsakdo," je rekla. "Krščansko načelo denimo pravi, da če ga polomiš, ni to nič strašnega. Bog je prišel na zemljo, da bi nam odpustil grehe. Vračati se moramo k izvorom. Prevečkrat se obešamo na napake, ki smo jih storili ljudje v Cerkvi. To nas bremeni tudi zgodovinsko. Naloga nas mladih pa je vero živeti danes, se truditi, izkoriščati svoje talente. Truditi se moramo za ljudi. Zakaj bi se spraševali, če smo za geje ali proti njim. Če bi bil Jezus danes tu, bi nam pokazal, da je vedno imel najrajši tiste, ki so bili najbolj zapostavljeni. Če je Cerkev v zgodovini geje preganjala, je to počela, ker si je postavila takšna pravila, mi pa se moramo učiti sprejemati." Tina pravi, da ni bistveno, ali je duhovnik, ki jih vodi, star ali mlad, temveč so mladi tisti, ki lahko Cerkev vodijo v svojo smer. Tinin nekdanji gimnazijski sošolec Rok Rojko, enaindvajsetletni študent geografije in zgodovine, je dodal, da določena cerkvena pravila duhovniki le morajo zagovarjati, saj bi ob popolni uveljavitvi svobodne volje zavladala anarhija. "Nisem pa še naletel na to, da duhovniki ne bi bili pripravljeni reševati problemov," pravi Rok. "Z njimi sem se recimo pogovarjal o primerih pedofilije. Njihovi odgovori so bili različni, strinjali pa so se, da je treba te primere raziskati, se z ljudmi pogovoriti."

V parku pred gimnazijo sta se nam pridružila tudi želimeljska dijaka Marko in Agata, ki čez teden prebivata v tamkajšnjem dijaškem domu Janeza Boska. "Pedofilija med duhovniki se ne bi smela dogajati," je povzdignila glas Agata. Vendar, je opozorila, so pedofili v duhovniških vrstah v medijih veliko bolj izpostavljeni kot tisti, ki niso duhovniki. "Če bo pedofil duhovnik, bo to zagotovo objavljeno na naslovnici časopisa," je bila razočarana. Dijaka in nekdanja dijaka so se strinjali, da je Cerkev kot institucija pomemben del družbenega življenja v Sloveniji. Marko je ocenil, da je RKC dovolj množična in reprezentativna institucija, da se upravičeno oglaša v pomembnih družbenopolitičnih zadevah. "Za slovenski narod je bila Cerkev v zgodovini zelo pomembna in tudi danes je legitimna organizacija. Saj tudi politične stranke izražajo svoje mnenje, pa nikogar ne silijo, da bi to mnenje moral sprejemati," je rekel Marko. Rok je dodal, da se natančno ve, o katerih vprašanjih se bo Cerkev izrekala in katera je ne zanimajo. "Kadar gre za branjenje družine in moralnih vrednot, se bo Cerkev odzvala. Če govorimo o arbitražnem sporazumu, pa ne najdem župnika, ki bi rekel ljudem, naj bodo proti ali za," se je nasmehnil. Naključje je hotelo, da je ravno v času našega pogovora Komisija pravičnost in mir preko enega svojih članov sporočila, da arbitraže ne podpira.

Ponudba kot v trgovini

Gimnazija Želimlje leži sredi vasi, umaknjene na podeželje. Zdi se kot zelena oaza, v kateri so mladi zaščiteni pred vplivi, ki so jih ustanovitelji gimnazije, slovenski salezijanci, ocenili kot škodljive; v šoli in okolici so prepovedani kajenje, pitje alkohola in uživanje mamil. Z našimi štirimi sogovorniki smo se kasneje umaknili v šolske klubske prostore z mizami za biljard s pravim gostilniškim šankom, ki pa teže steklenice piva bržkone še ni občutil. Program dela z mladimi, ki je uveljavljen v domu Janeza Boska, se imenuje "preventivni". Marko pravi, da gre za sistem, ki mlade varuje pred slabostmi ulice, Agata pa je pripomnila, da jih v Želimljah učijo, kako imeti rad. "Bistveno je, da človeka vzljubiš," je rekla. Verskih elementov v gimnaziji ne poudarjajo, res pa je, da dan oziroma prvo ura pouka vedno začnejo z molitvijo. Če je prvo uro matematika, je molitev daljša, se je nasmejal Marko. "Lahko se vprašamo, ali nas naša vera kakorkoli omejuje, ali smo zaradi nje manj svobodni," je nadaljevala Agata. "Meni se zdi, da ne. Tudi zapovedi, ki naj bi nas omejevale, nam je Bog dal v naše dobro," je razložila. "Ne kradi, ne ubijaj, ne pričaj po krivem... Če izbereš te zapovedi, se odločiš prav."

Med lanskim obiskom mladih v Stični je tedanji nadškof Alojz Uran - ki so ga mladi katoličani, že preden je v nadškofijskem dvorcu nasledil Franca Rodeta, imeli za svojega prijatelja - v enem od intervjujev nakazal, da se zaveda, da se mladi ves čas soočajo z izbirami in da se morata Cerkev in vera umestiti v široko ponudbo družbenih dejavnosti, ki jo imajo pred sabo. Cerkev in Jezus kot prijatelj sta v tem smislu zgolj ena od polic, s katerih mladi zajemajo. Primerjavo z nakupovalnim centrom je, v internem merilu, med našim aprilskim pogovorom uporabil tudi duhovnik Gregor Kunej, direktor društva SKAM, skupnosti katoliške mladine, in duhovni asistent mladih organizatorjev festivala v Stični. "Tudi ponudba v Cerkvi na Slovenskem je za mlade danes tako raznolika kot ponudba v Mercatorju ali Sparu," je pripovedoval v pisarni društva na Jurčičevem trgu v Ljubljani. "Zato je več tisoč mladih katoličanov dejavnih v različnih društvih in pobudah, pri skavtih, animatorjih, ki po župnijah vodijo oratorijske projekte in birmanske skupine, ter pri skupnosti Emanuel in drugih." Kunej je ocenil, da je med mladimi, s katerimi ima sam izkušnje, približno tretjina takšnih, ki se vsak teden ali pogosteje udeležujejo verskih aktivnosti. "Podatek, da po birmi veliko mladih 'pobegne', ne drži povsem," je razložil. "Preko različnih aktivnosti jih veliko najde pot nazaj." Samo na festivalu Stična mladih se jih vsako leto zbere približno šest tisoč.

Nekdanji nadškof Uran je pred lanskim festivalom za radio Ognjišče še dejal, da si samo na srečanju v Stični mladi upajo priznati, da je "Kristus res car", medtem ko naj bi v vsakdanjem življenju to raje prikrili, ker se bojijo reakcij okolice. Mladi verniki, s katerimi smo se srečevali v zadnjem mesecu, so se s to oceno večinoma strinjali. "Lahko je biti enak med enakimi, težko je biti drugačen," je ob vznožju samostanskih stopnic v Stični rekla štiriindvajsetletna Polona, ki je prav tako kot glasbeniki nadstropje višje s skupino kolegov pripravljala program za september. "V vsakdanjem okolju se ne izražam enako kot tu, zato pa skušam s svojimi dejanji vedno živeti Jezusove nauke," je razložila simpatična študentka likovne pedagogike. Marko je v Želimljah podobno opozoril, da imajo možnost moliti pred poukom samo dijaki na katoliških gimnazijah, medtem ko se njegovi verni prijatelji, ki so vpisani na državne gimnazije, že samih pogovorov o Bogu in duhovnosti s sošolci raje ne lotevajo. Enega od mladih sogovornikov, ki nas je prosil za anonimnost, so zaradi izbire verske gimnazije v domačem kraju na cesti vrstniki odkrito zaničevali. "Če komu povemo, da hodimo v šolo v Želimlje, takoj slišimo, da bomo postali župniki in nune," pravi Marko. "Včasih moram zaradi Želimelj od nevernih kolegov poslušati vse očitke po vrsti, od pedofilije do križarskih vojn in čarovniških procesov," je bila pomenljiva tudi Agata. "Lahko sprejmem, da imajo svoje mnenje, vendar vem, da sem se prav odločila. Vera je moja izbira in moja svoboda." "Neverni se počutijo ogrožene z naše strani, mi pa z njihove," je bila slikovita Tina. "To je po eni strani problem, ki pa že ponuja rešitev: vsi moramo sprejemati drugačnost."

Mladi slovenski katoličani živijo drugačnost večine. Dnevnikova raziskava, ki smo jo objavili pred tednom dni, je pokazala, da se sedemdeset odstotkov slovenskih prebivalcev prišteva med katoličane. Problema ne bi smelo biti, vendar je problem globlji od gole statistike. Njegova ostra nit vodi daleč v zgodovino, v devetnajsto stoletje in v čas pred drugo svetovno vojno, med vojno in po njej. "Opažam, da se še vedno bojimo biti glasni," je rekla Tina Gačnik. "Moja stara mama je med drugo svetovno vojno doživela veliko grozot. Za večino v družini sploh nismo vedeli, vedeli smo le, da se ponoči zbuja iz morastih sanj. Povedala pa nam ni skoraj ničesar, strah je nosila v sebi do smrti. Nehote ga je prenesla na moje starše in moji starši nehote name. Govorim o strahu, ki je nastal v povezavi med krščanstvom in politiko. Kristijan je moral biti tiho, biti je moral previden. Storjena je bila krivica." "Vse je odvisno od tega, kje si bil rojen," je v Stični zavzdihnila Polona. "V našem kraju, pri Logatcu, so bili med vojno začetki domobranstva, veliko očetov in sinov je umrlo in logično je, da se odpor do partizanov čuti še danes. Doma včasih pravim, naj nas s tem ne obremenjujejo, ker je to stvar naših babic in prababic. Meni je lahko povsem kul tudi kdo z druge strani. Vendar se zavedam, da so bili to tako travmatični dogodki, da se podzavestno prenašajo. Strah, ki ga je doživela moja prababica, je nekje v meni." Mladinski krog je Polonini pripovedi pozorno prisluhnil. Naključje je hotelo, da je bil kraj, kjer smo se pogovarjali, med drugo svetovno vojno belogardistično in domobransko oporišče. "Po drugi strani se mi zdi, da se je Cerkev za vrsto stvari že opravičila," je kratko tišino prekinil Polonin kolega Andrej. "Z nasprotne strani pa ne upa nihče prevzeti odgovornosti za vojne grozote." Zdelo se je, da bi pogovor lahko po teh tirih skozi cistercijanski samostan, prek Dolenjske in naprej v Slovenijo, polno gričev in cerkvic, tekel brez konca. Vzporedno, vendar ločeno. "Ko se bo zamenjala generacija, bo lažje," je v Ljubljani rekla Tina. "Želim si, da se prizna, pozabi, oprosti."