Slovenska rimskokatoliška cerkev in hrvaška rimskokatoliška cerkev sta na nasprotnih obalah prepada med Savudrijo in Piranom. Iz diplomatskega spora se razvija sveta vojna. Z nekaj sreče se nam obeta vsaj eno desetletje konfesionalnih spopadov. Vendar upanje, da bodo na obeh straneh blagoslavljali kanone, stoji na trhlih nogah. Vmes je voda. Na kopnem se problemi rešujejo hitro in učinkovito. Na morju se vedno komplicira.

Zgledi iz onega drugega spopada civilizacij so poučni. Minilo je zgolj šestindvajset dni po napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku, pa so začele na Kabul in Kandahar padati prve bombe. 11. septembra 2001 je Osama Bin Laden izpeljal napad na New York, 7. oktobra so kombinirane ameriške in britanske enote začele metati v zrak izbrane tarče v Afganistanu. Danes je neroden položaj razrešen. Metoda bombardiranja problemov ima dolgo tradicijo.

Turistični vodiči vodijo obiskovalce po afganistanskih mestih in podeželju in jim kažejo rezultate različnih poskusov reševanja napetosti med političnimi silami. "To so bombardirali Rusi," pokažejo na prijeten kup od vetra in dežja obrušenih zidov.

"Te zgradbe pa so raketirali mudžahedini," predstavijo niz škrbin v pravilni vrsti. Človek kar vidi, kako bodo nemškim turistom kazali ostanke potopljenih jaht v Portorožu in razbitine kampov tik za razmejitveno črto nikogaršnjega ozemlja.

"Te zidove so porušili talibani, ko so preverjali obtožbe pedofilije," v Afganistanu z veseljem razlagajo vodiči. Talibani so uporabljali starodavno metodo boja proti moškim, ki so zlorabljali mladoletne dečke. Obtoženega so postavili pred zid in ga zrušili nanj. Če je umrl, je bil kriv in se nihče več ni ukvarjal z njim. Če je ostal živ, pa je bil nedolžen in je ostal svoboden človek. Mula Per Mohamed iz Kandaharja, ki je bil obtožen spolnega zlorabljanja mladih dečkov, je preživel in danes oproščen vseh obtožb živi v Pakistanu. Zid je še vedno na tleh. Po zamenjavi režima talibanov se je pedofilija ponovno razmahnila na ozemljih, kjer nimajo nobenega vpliva. To je eden od razlogov, da je ekumenski dialog med katoliško cerkvijo in talibani tako otežen, čeprav je drugače veliko skupnih doktrinarnih točk pri razumevanju družbene ureditve in razreševanju ključnih socialnih problemov.

Vodiči kažejo na nekaj lepih ruševin, ki jih je Afganistancem zapustil Bin Laden, in celo pokrajino spomenikov, ki so jih z bombami za njim pustili bombniki članic zveze Nato. Z letalskimi bombami, ki so jim ljubeče rekli "sekalci marjetic", so na jugu države zravnali nekaj vrhov hribov in tudi mesta pod njimi.

Ko se na zemlji pojavi velik problem, je prvi odgovor nanj vedno enak. "Dajmo ga za začetek bombardirati." Če se po nekaj letih odmetavanja železa metoda izkaže za neuspešno, se poskusi še kaj drugega. Kopenske sile po desetih letih letalskih operacij v Afganistanu sedaj eksperimentirajo z reintegracijo talibanov v civilno družbo. Ali vsaj v tisto, kar je od nje ostalo.

Če bi se prerekali o kopnem, bi bilo enostavno. Na morju pa je popolnoma drugače. Minilo je že šestintrideset dni, odkar se je porušila naftna platforma britanske petrolejske družbe v Mehiškem zalivu. Mesec dni v morje odteka en tanker nafte na dan. Vrelca še nihče ni bombardiral. Lotili so se ga z vsemi metodami diplomacije, s silo ni nihče niti zagrozil. Najprej so ga poskušali pokriti z velikim zvonom. To je veličastno propadlo. Potem so poskušali z manjšim zvoncem. Tudi to se ni obneslo. Naslednja ideja je bila, da bi ventil, ki se je zlomil, blokirali z žogicami za golf in narezanimi avtomobilskimi plašči. To je zvenelo zares bizarno. Res je, da imajo reševalno akcijo v rokah menedžerji korporacije, ki se radi igrajo z žogicami za golf, ampak prosim. To je največja ekološka katastrofa na morju vseh časov. Ravno norčevati se iz podvodnih naftnih vrelcev res ni treba. Te dni obljubljajo, da ga bodo zatrpali najprej s tekočim blatom in potem zalili s cementom. To naj bi pomagalo, dokler v nekaj mesecih ne bodo izvrtali stranskih vrtin, ki bodo do konca pokopale nesrečno luknjo.

Vrelec je idealna tarča za napoved vojne, bomb pa od nikoder. Nafta uspešno zastruplja pol oceana in napada obale. Ogrozila je ribiško industrijo, nasade ostrig in pomorila majhne živali. Ko se bo po prehranjevalni verigi naselila v velike morske živali, bo sesula ves ekosistem obale polovice Severne in vse Južne Amerike. Kot da bi nafta sama po sebi ne bila dovolj strupena, jo raztapljajo v kapljice s topili, ki so bolj strupena od nje. Kakšna je sestava topil, je poslovna skrivnost, vendar je iz govoric očitno, da v ocean spuščajo kemično orožje. Če bi vrelec izkopal Sadam Husein, bi imel status orožja za množično uničevanje in bi ga že tri tedne bombardirali noč in dan.

Zadržanost je popolnoma nerazumljiva. Res je, da v bližini vrelca ni nobenih veličastnih zgradb, tako da televizijski posnetki ne bi bili prav posebno spektakularni. Tudi živih ljudi ni tam okoli prav veliko, možnosti kolateralne škode je zaradi tega zelo malo. Lahko pa bi bombardirali glavni štab britanske petrolejske družbe ali vsaj potopili njene tankerje. To bi vzbudilo občutek, da je nekdo vsaj nekaj naredil za varnost človeštva pred popolnim uničenjem. Pa še varnostni svet Združenih narodov ni zasedal in sprejel resolucije o sankcijah.

Ob vsej usodnosti našega trenutka v tistem drugem zalivu je morda dobro vzeti njegovo realistično mero. Mednarodno pomorsko pravo je nedvomno najstarejše mednarodno pravo na svetu, vendar morje ni nikogaršnja lastnina. Ob vsej najboljši volji, morje ni kopno. Še ko mu grozi ekološka katastrofa iz največjih nočnih mor, se njegovih problemov lotevajo ležerno in brez histerije. Tudi če je pod njim nafta, se ga nihče resno ne loti.